Zavezana življenju
Zadnje čase na Fb in številnih portalih prebiram o tem, kako se bo ponovno zgodila že xyz nevem katera katastrofa in žarki iz centra vesolja, oziroma ozvezdja Andromeda, ali katerega že, vstopajo v atmosfero Zemlje.
Veste, ko sem sama že nekaj časa hodila po svoji duhovni poti, je bilo okoli leta 1994 zelo popularno mnenje, da nas bodo rešile velike vesoljske ladje. Takrat je bila popularna Aštar komanda in veliko se je govorilo o vnebovzetih mojstrih, pa smo še kar tukaj, na Zemlji.
In potem je prišlo jutro, spominjam se ga kot bi bilo včeraj, ko sem čisto pretresena klicala svojo prijateljico, mislim da je bilo 1995 in ji rekla:” Ej, a ti veš, da nihče ne bo prišel in nas reševal, sami rešujemo svoje riti.” Bila sem šokirana in pretresena, kajti res sem verjela, da nas bo nekdo reševal.
In danes gledam številne ljudi, ki so tam, kjer sem bila sama pred 20 leti.
Danes vem, da nas ne bo nihče reševal. Hrupa je na eteričnih nivojih precej več kot pred 20 leti in s tem tudi napačnih in zavajajočih informacij. Vsak bo pojedel svojo juho. In to kar je izbrala duša za tokratno popotovanje na Zemlji je dušni dogovor, zaradi katerega ste tukaj. Imate dve izbiri, lahko ga zaključite ali pa greste še en krog.
Ko poslušam številna poročila o koncu sveta, se pogosto nasmehnem, kajti dragi moji, vsi bomo umrli … enkrat.
To je naša narava, umrljivi smo. In vendar.
Spremembo delamo od znotraj navzven. Ko smo kot duše podpisovali svojo pogodbo, smo bili mnogi zelo ambiciozni in mnenja, da lahko na svoj pladenj naložimo ogromno, vsaj zase vem, da sem bila precej ambiciozna in bi si včasih želela, da si ne bi toliko naložila, vendar. Tukaj sem in moja pogodba z drobnim tiskom ali brez je podpisana že zelo dolgo.
Pri svojih 24 sem dojela, da gre zares in da je čas, da zaviham rokave in se lotim “dela”, ker ga ne bo namesto mene opravil nihče drug. Kopanje po dreku, soočanje z vsem kar mi ni všeč je moja dnevna praksa, kot je tudi izkopavanje dragocenosti in zakladov iz globin moje Duše, kamor sem jih v senco skrila sama pred seboj.
Vsak ima svoj dogovor in vsak svoje delo, ki naj ga opravi preden spet odide s tega planeta. To lahko naredimo prijazno, nežno, z mehkobo in ljubeznivostjo do sebe.
Ali pa tako da se upiramo, brcamo, grizemo, se borimo, kričimo, pljuvamo in trpimo na poti. Ljubezen ali trpljenje … izbira je vedno naša.
In tudi, ko si ljubeč in prijazen do sebe, je največji izziv ravno takrat, ko te boli. Ostati odprta in v sprejemanju, ko me najbolj boli, no za to sem pa rabila nekaj časa. Da ne pobegnem ali se borim z bolečino, da se zmorem z njo spogledati na štiri oči, jo prepoznati in ji dati dovoljenje, da obstaja, to je umetnost sama za sebe. In ob vsem tem sem spoznala, da bolečina ni slaba, bolečina ti samo pokaže, kje si v upiranju. Takoj, ko jo prepoznaš in se sprostiš vanjo, ji dovoliš, da obstaja, preneha obstajati, se raztopi, ker je dobila pozornost in ljubezen, ki ju je potrebovala.
In če me je življenje kaj naučilo v mojih štirih desetletjih, kar tacam to Zemljo je to ena stvar … vse je stvar percepcije. Vse je stvar tega kako jaz vidim in gledam na stvari, ki se mi dogajajo.
Vse je moja izbira. Lahko to sprejmem ali pa se delam, da to v mojem življenju ne obstaja, ignoriram.
Stvar izbire.
Jaz izbiram življenje! Vsak dan znova!
Pa ti?
Zavezana življenju 🙂
Taja Albolena