Živi svoje življenje na polno – zdaj!

Ko takole opazujem ljudi ugotavljam, da ima kriza na vse zelo podoben učinek, zapiramo se, se pomanjšujemo in čakamo na boljše čase. Sama sem v lanskem letu ugotovila, da ni več kaj čakati. Življenje je potrebno živeti zdaj!

Poslušam številne debate na temo prehodov in premikov in tega, kako se morajo sistemi podreti, da bi lahko zgradili nove in ugotavljam, da si večina ljudi razpad sistemov predstavlja v obliki revolucije ali razpada zunanjih sistemov, kjer se bodo stvari spremenile zunaj nas. Velika večina bi ob tem počakala nekje na varnem, da se vse poruši in nato zopet postavi, potem pa lahko nadaljujemo s svojim življenjem. Hmmm.

Žal v življenju stvari ne potekajo nekje zunaj nas. Mi smo življenje. In vse se dogaja iz nas v svet. Razpad sistemov se dogaja navznoter, v ljudeh. Razpadajo stare strukture, ki so včasih zagotavljale varnost in zdaj kar naenkrat te varnosti ni več. Razpadajo stare strukture odnosov, stare strukture varnosti, stare strukture obilja in druge.

Veliko ljudi se ne zaveda dejstva, da ko izbereš svoje sanje, moraš narediti prostor za to, da te sanje pridejo do tebe, treba je spustiti stare strukture in sisteme, ki so delovali v tvojem življenju, da bi lahko sprejel nove. In mnogi bi si želeli, da se ta proces zgodi selektivno, v smislu, naj ostane to kar deluje vse ostalo pa lahko gre. In spet nas življenje razočara, kajti ne deluje selektivno. Ko pride poplava, odnese vse na svoji poti in ne dela selekcije, pač naredi prostor za nove stvari.

In prehodi nikoli niso udobni, prijetni ali mirni. Običajno je prisotno veliko kaosa, zmede, nemoči, in na površje pridejo vse naše nesigurnosti in ranjenosti. In z njimi se moramo pomiriti. In če se trenutno nahajate na dnu svojega življenja je pomembno, da veste, da razpad vedno vodi v preboj in v naše sanje. To kar pogosto ne razumemo je dejstvo, da razpad našega življenja predstavlja priložnost za rast. Pravzaprav vsak izziv s katerim se srečujemo predstavlja priložnost za rast in razvoj. Samo prepoznati moramo za kaj gre. Če hočemo uspeti v neki stvari je potrebno najprej narediti prostor za ta uspeh.

Ko smo v razpadu ali v prehodu, ko razpada naša hišica iz kart, ki jo je naša osebnost zgradila, da bi se v njej počutila varno, je ključnega pomena, da se zavedamo, da se to dogaja nam in da se dogaja z razlogom. Ko začne vse v našem življenju razpadati, je ključnega pomena to, da ne obsojamo in krivimo kogarkoli ali karkoli zunaj sebe, kajti to je običajno prva stvar h kateri se zatečemo … Kdo je kriv, da moje življenje razpada? Odgovor ni nič kaj priljubljen … če razpada tvoje življenje je odgovornost samo in zgolj tvoja.

Ko vse razpada je ključno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti: Kakšno je učenje zame? Kaj se rabim naučiti tukaj? Kajti vsak razpad je pravzaprav preboj v novo življenje in v to kar smo si vedno želeli, če se premaknemo skozi. Kar se zgodi veliki večini ljudi je, da se zataknejo v razpadu, da se upirajo, brcajo in se poskušajo na vsak način izogniti temu, kar je neizogibno. In razpad starih sistemov v življenju ljudi je neizogiben in z upiranjem samo podaljšujemo agonijo.

Vsak velik premik na boljše pride skozi razpad. Kajti razpad predstavlja test ali smo voljni in pripravljeni iti za svojimi sanjami, ali smo voljni opustiti vse kar imamo, da bi v naše življenje prišlo še nekaj boljšega. Pravzaprav testiramo sami sebe ali smo se pripravljeni predati in zaživeti življenje kot si ga želimo. Narediti je potrebno prostor za novo. Smrt starega se nam dogaja medtem, ko živimo in umiranje starega je izkušnja skozi katero kolektivno potujemo točno v tem času in prostoru. In izziv je v tem, da ne čakamo na čas, ko bo to minilo, da bi potem lahko živeli življenje kot si ga želimo. Čas je, da to živimo – zdaj!

Evolucija srca, zavesti in duše se dogaja v tem trenutku. Na milijone ljudi se premika skozi razpad v svojem življenju točno v tem trenutku… razpad partnerstva, razpad fizičnega sistema skozi bolezen, razpad družine, razpad na poslovnem področju, na področju kariere. In iz lastne izkušnje vem, da razpad ni prijetna izkušnja, neudobno je in boleče. In kar nas razpad uči je, da sprejmemo bolečino kot zaveznico in da dopustimo, da se pomirimo s sabo in s tistimi deli sebe, ki jih ne maramo, ki nam niso všeč, da jih sprejmemo kot del sebe. In to pogosto ni prijeten čas, kajti poln je bolečine, občutkov izdaje, prevaranosti, zapuščenosti.

In kot da sam razpad našega življenja ne bi bil dovolj, nas pogosto v času, ko bi najbolj potrebovali podporo s strani nekoga, kot potapljajočo ladjo, zapustijo vsi tisti, za katere smo mislili, da nam bodo v oporo in ostanemo “sami”. In to našo bolečino in občutek nemoči le še poglobi. V svojem procesu prehoda sem spoznala, da je edina pot direktno skozi, kajti ne glede na to kako ovinkarimo in poskušamo reševati stara “jajca” je najbolje, če si dopustimo, da spustimo vse in da vse gre. In na drugi strani, ko se zmoremo predati, lahko rodimo novega sebe, lahko prepoznamo darila, ki si jih prej tudi zamisliti nismo mogli. Zlato, ki nas čaka na drugi strani si prislužimo s pogumom in pripravljenostjo, da presežemo sami sebe in vse, kar se nam je zdelo kot ovira na poti, da gremo direktno skozi.

Potrebno je samozaupanje, samozavedanje, samospoštovanje in samocenjenje, samovrednostenje, da se premakneš skozi. To so štiri noge, ki predstavljajo temelj naše notranjosti. In ne glede na orodja, ki jih izberete v življenju je ključnega pomena, da krepite te štiri aspekte svoje Biti.

Namaste

Taja Albolena