Življenje je velika škatla čokoladnih bonbonov.

Vsakič znova, ko dobim odjavo z liste prejemnikov mesečnika in obvestil s strani ljudi, ki so mi ljubi in s katerimi sem delila del mojega življenja, me zaboli in se vprašam; Ali kaj delam narobe? Vedno znova se oglasi tisti majhni glasek v meni, ki bi želel ustrezati vsem, biti najboljši za vse, ki si želi popolnosti in sprejetosti. In vsakič znova se moram zavestno opomniti, da to ni nekaj na kar imam vpliv, da pa lahko izberem, da sem zvesta temu kar počnem tudi, ko se z menoj ne strinjajo tisti, ki jih imam srčno rada (čeprav morda tega ne vedo in jim tega nikoli nisem povedala).

Odkar pomnim me je življenje pošiljalo v prve bojne vrste, kjer sem bila najbolj v zobeh mnogim, ki se z menoj niso strinjali. Delala sem premike in ja, ko pogledam nazaj, se lahko strinjam z mnogimi, ki so mi rekli, da imam pionirsko žilico, vsaj v horoskopu, če je že drugje nisem priznavala. Šla sem marsikam in ostala, dokler me pravila in dogma niso odvrnili in sem se premaknila naprej. Eden mojih arhetipov, mojih notranjih zaveznikov je upornik, ki se vedno znova pokaže, ko začuti, da sem se ujela v ugajanje in težnjo po sprejetosti. In potrebno je vedeti, da so te težnje v nas vse dokler se v polnosti ne pomirimo z njimi. Vem, da sem na dobri poti, vendar še nisem čisto tam, kajti moja najstnica še ni rekla zadnje besede. Moja notranja najstnica je bila uspešno ukročena in zato dolgo časa ni verjela v užitke, v svobodo, v negovanje sebe. Kajti, da bi preživela, je bilo treba trdo delati in ob tem za užitke ni časa. Potrebno je garati, se mučiti in biti najboljša, popolna, perfektna, kajti le tako sem dobila potrditev, da sem dovolj dobra. In to sem iskala res dolgo časa. 23 let svojega življenja sem verjela v iluzijo, ki se je razpočila kot milni mehurček.

Nočem ustrezati, to je paradigma mojega upornika in vendar sem živela po teh pravilih, do pred kratkim. Pred 4 leti sem našla svoje mesto pod soncem in se nehala truditi, da bi se skrila. 6 let že negujem idejo, da je ženska tista, ki lahko spremeni svet. In lani sem to idejo predstavila kot paradigmo najsrečnejše ženske na svetu. To je tisto, kar me izpolnjuje in me vsakič znova osrečuje, ko mi ženske po treh mesecih in pol druženja rečejo:”Taja, pred tremi meseci sem bila na tem, da se ločim od moža, ker ga nisem več prenašala. Enostavno mi je šel na živce. Danes lahko z gotovostjo rečem, da ga ljubim. Spremenili so se odnosi v naši družini. Umirila sem se in vsi smo bolj srečni.” To je moja potrditev, da sem na pravi poti. Zaradi tega je vredno početi vse kar počnem. Ker vidim spremembo v življenju ljudi, ker spremljam njihovo rast, ker vem, da delam pozitivno spremembo v življenju ljudi. Ne le tistih, s katerimi prihajam v stik, vseh ljudi v njihovem življenju, na katere vpliva to, kar so naredili pri sebi.

Ne, nimam čarobne formule in tudi čarobne paličice ne, s katero bi zamahnila in bi bilo vse popolno. Imam pa vizijo in verjamem v ženske. Verjamem v to, da lahko spremenimo svet. Ne z bojem ali nadvlado, temveč s prevzgojo sebe in s tem, kako vzgajamo naslednjo generacijo. Kajti ženske vzgajamo prihodnjo generacijo. Izjava Dalaj Lame, da bo zahodna ženska spremenila svet, je spremenila mene. Leta 2009 se je moje življenje obrnilo na glavo. Stopila sem v svojo misijo in zdaj sem na misiji od Boga ( ta izjava mi je iz filma The Blues Brothers najbolj ostala v spominu). Spreminjam svet – skozi eno žensko naenkrat. In to obožujem.

Vseeno mi je, kaj si misli večina, to kar šteje je vsaka ženska, ki mi pove: “Taja, veličastno delo opravljaš. Hvala ti!” To me gane in iz srca sem hvaležna za vse kar vem, in vse kar delim. In ko opazujem te iste ženske, s kakšno gorečnostjo gredo za tem, kar je njihova misija, vem, da opravljam veliko delo. In to, da se ženske vračajo vedno znova mi potrjuje, da sem na pravi poti.

Ključ? Avtentičnost.

Ne zanima me religija s svojimi pravili, izstopila sem iz ene, za katero sem dolgo verjela, da je prava – NewAge. Vem, da sem na misiji in to mi zadošča. Plavam v oceanu življenja in surfam na njegovih valovih življenja. Včasih me povalja v pesku, včasih mi uspe res dobra vožnja. In vedno znova se vračam nazaj na valove. Naučila sem se leteti nizko, pod radarji, in zato k meni pridejo ženske točno ob pravem trenutku, ko v svojem življenju potrebujejo vodstvo, prakso, roko, da jih potegnem ven iz njihovih globin. Ne tolažim in ne ujčkam, pravzaprav sem neizprosna, ker vidim potencial in ker me strahovi in sramovi in vse, kar nas drži na mestu ne zanima.

Življenje me je naučilo surfati na valovih spremembe in živeti spremembo vsak dan. Obožujem vonj morja, veter v laseh in občutek svobode. Preobrazba je moje prvo ime in smrt je zaveznica, s katero se srečujem vsak dan, ko umirajo stare celice v mojem telesu in stare ideje v mojem umu. Zanima me novo rojstvo, vsak dan znova. Obožujem občutek, ki mi ga daje priložnost, da opazujem svoje “sestre”, ko se rojevajo na novo in obnovljene, prerojene stopajo v svet. Naučila sem se negovati v prvi vrsti samo sebe.

Življenje je velika škatla čokoladnih bonbonov in mi smo tisti, ki izbiramo (Ta je iz Forrest Gumpa).

Me je strah? Vsakič. Me to ustavi? Nikoli.

Pogum ni nekaj, kar si lahko kupiš. Izbiraš ga vedno znova, ko govoriš o stvareh, ki so neudobne, o stvareh, ki štejejo. Seveda je neudobno govoriti o tabu temah, o katerih se le šepeta, vendar me to ne ustavi. In čeprav moji osebnosti in egu sploh ni všeč moja misija, sem vedno znova hvaležna duši, da me poriva in sili, da ji sledim in govorim o stvareh, o katerih mnogi le šepečejo, na glas.

Ljubim žensko, svojo žensko, vse njene aspekte. In kljub vsemu svojemu uporu do tega dela sebe, jo vedno znova objemam v sebi. Moja pot k Ženski je bila dolga in polna trnja, zlorab, ponižanj, osramočenosti, vendar sem izbrala, da ne bom še ena ovca v čredi, ki se podredi in “zgnije” kot sem se v svoji mladostniški vihravosti izrazila. In moja pot vsekakor ni bila posuta z vrtnicami, kot bi si želela. Začela sem jo osamljena, zapuščena od vseh in od Boga, brez doma, brez denarja, kot čistilka v proizvodnih halah. Ostala sem brez vsega, kar mi je prej dajalo občutek varnosti. Moje življenje se je sesulo v prah. In vendar sem nekje globoko v sebi imela vizijo, da me čaka nekaj velikega. In dvajset let kasneje lahko rečem, da to vizijo živim. In vem, da sem izbrala pravilno in bi jo ponovno izbrala. Je bilo prijetno? Seveda ne. Lahko? Nikakor. Bi to ponovila? Vedno.

Ker je vredno biti Ženska. Ker ga ni denarja, ki bi lahko kupil to izobilje, to razkošje, to dragocenost Biti Ženska. Danes sem ponosna nase in ponosna na vse moje “sestre” po vsem svetu. In vem, da spreminjamo svet. Ena po ena.

Danes ljubim življenje in vem, da sem življenje. Danes ljubim sebe in se sprejemam z vsemi svojimi sencami, vsem sranjem in vsem, kar mi ni všeč. Ker sem edinstvena, unikatna, neponovljiva. Danes si dovolim, da sijem, da sem svetloba, brez da se bojim teme. Kajti vem, da sem svetloba.

Danes sem ponosna, da sem Ženska.

In če vas zanima, kaj se dogaja na sončni strani Alp, pokukajte med Dogodke

Namarie

Taja Albolena