Nekje sem izjavila, da sem končno polnoletna 🙂 tudi v svoji duhovni rasti.
Lahko bi rekli, da sem v svojem 18-letnem iskanju sama sebe bližje polnoletnosti in spoznavam, da je bistvo življenja v čudoviti celovitosti.
In kot se ob polnoletnosti spodobi se je rodilo nekaj čisto mojega.
Po dolgoletnem iskanju zunaj sebe in nato še bolj zagrizenem iskanju znotraj sebe sem dojela, da je bistvo življenja uravnovešenost in izpolnjenost.
Vsak človek ima v sebi dva pola, kot magnet, pozitivnega in negativnega.
Večina nas išče pozitivni pol in bi najraje odžagali negativni pol.
In vendar vsak od njiju igra svojo vlogo v tej igri, ki jo imenujemo življenje.
V vesolju vlada čudovito ravnovesje med nasprotujočimi si poli. In tako moramo objeti obe polarnosti, z obema polovicama, ki tvorita celoto.
Dejstvo je, da nas življenje, ko se prevzamemo potisne navzdol in nam pristriže perutke in nam takrat, ko smo na dnu pošlje oporo. Intuicija v nas si vseskozi prizadeva, da bi se prebudili in si dopustili, da v sebi spoznamo božansko brezhibnost in uravnovešenost.
Kot je pred 2000 leti izjavil Jezus, je najtežja stvar od vseh, ki jih ljudje počnemo ta, da mislimo misli angelov in da delamo, kot delajo angeli. Konec koncev smo angeli.
In brezhibni smo taki kot smo, že zdaj.
Smo uravnotežena celota polarnih nasprotij in okolica je le odsev nas samih.
To, da je svet, ki nas obkroža le naša refleksija že vemo, hkrati pa si pogosto ne dopustimo, da bi prepoznali, kar vidimo. Vseskozi smo v priprošnjah in življenje je le odsev odgovorov na naše priprošnje s strani Boga.
Skozi vzpone in padce me je življenje naučilo ravnovesja, da vedno uravnovešam stvari sproti. In to je tisto, kar se rojeva skozi popolnoma moje pristope, vedenja in izkušnje. Že v maju bosta na voljo dve od treh notranjih popotovanj v Božansko Bitje, kar vsak od nas je.
Ko se pogovarjam z ljudmi me pogosto preseneti to, kako ljudje mislimo, da bo hrepenenje naše duše potešeno skozi nekaj v zunanjem svetu – skozi dosežke kot so zaključen študij, boljša služba, več denarja, pravo telo, pravi odnos.
Smo družba, ki se peha za iluzijo izpolnitve notranjega hrepenenja v zunanjem svetu.
In pogosto so krize tiste, ki pravzaprav razkrijejo iluzijo, ki nas drži ujete v človeški školjki.
Krize so nekaj, s čimer se ne moremo spopadati na razumskem nivoju, so nekaj pri čemer naš razum v popolnosti odpove, kajti kriza nima vzroka in posledice. Kriza vznikne iz hrepenenja duše po osvoboditvi in tega razum ne more dojeti.
Zunanja školjka ljudem služi kot zaščita pred svetom in prave zaklade pravzaprav skrivamo v sebi.
Večina skriva svoje zlato, svoj pravi diamant pod plastjo človeške gline, tega zunanje plasti, persone, ki jo moramo razkriti in se z njo pomiriti, če hočemo odkriti svojo resnično vrednost – zlato naše duše.
Zunanja školjka vam preprečuje, da bi v sebi videli svojo svetlobo, svojo izvorno esenco, svojo moč, resnično vrednost. In vendar dokler nismo sposobni videti tega kdo pravzaprav smo v samem notranjem temelju, se zadovoljujemo s persono, ki jo poznamo, ki nam je domača, kar pogosto spremlja trpljenje.
Življenje nam nenehno postavlja na pot številne priložnosti, da se odpremo svoji božanski naravi. In pogosto se dogaja v času velike krize, da se odpremo, da si dopustimo vpogled v notranji svet.
zpostavljanje intimnega odnosa z vsemi deli sebe je ključ da spoznamo celostnost tega kdo v resnici smo.
Po 18 letih zavestnega ozaveščanja sebe lahko z gotovostjo rečem, da je edini način, da spremenite svet tako, da spremenite svoj pogled nanj in predvsem, da svoj fokus, svojo pozornost usmerite iz iskanja zadovoljitev zunaj sebe v zadovoljitev v sebi. Ključ je v soočenju tako s svetlobo kot s temo, zmagami kot izgubami, blagoslovi in razočaranji, ki so v resnici le prikriti blagoslovi.
Šele, ko bolečino sprejmete in objamete v sebi le-ta postane vaš duhovni zaveznik, ki navdihne nove začetke in vodi k osvoboditvi duše. Izzivi se na naši poti pojavljajo z enim samim namenom, da rastemo, da se obrnemo navznoter.
Krizam se lahko izognemo, če sami zavestno opravimo proces čiščenja svoje zavesti, kar ustvari most med notranjim in zunanjim svetom. Preko tega mostu pa se lahko vrnemo nazaj h globokemu namenu naše duše.
Kadar niste zadovoljni sami s seboj in se ne cenite v vas zazeva globoka praznina, ki je ne more zapolniti nič in nihče iz zunanjega sveta. In vendar ljudje skušamo ta občutek praznine zapolniti z odvisnostmi, pa naj bo to facebook, internet, nakupovanje, pornografija, kajenje, prenajedanje, substance, zdravila, igre na srečo ali zapravljanje. Ne glede na to kaj probavamo nič ne more zapolniti te notranje luknje.
Gre za temno luknjo v nas, ki hoče več ljubezni, več denarja, več spoštovanja, več priznanja, več materialnih stvari. Več, še več in še več … Nikoli ni dovolj.
Ne glede na to, koliko ljudje imajo so pogosto čustveno čisto izčrpani in duhovno osiromašeni in ko ta lačni duh prevzame igro je ni stvari v zunanjem svetu, ki bi ga lahko zapolnile, zadovoljile. Ironično je pravzaprav, da ko si v popolni povezanosti z duhom, s svojo božansko esenco, zelo malo potrebuješ, saj imaš izpolnjenost in bogastvo v sebi.
Obstaja ena sama pot kako nahraniti tega lačnega duha v sebi, kako zapolniti to grozečo luknjo v sebi, to praznino in to je tako, da se obrnete k sebi in ga napolnite z ljubeznijo.
Saj vem kako plehko se sliši in vendar vem iz lastne izkušnje, da je ni druge poti, kot navznoter, k svoji duši.
Ko se povežemo z globljim namenom svoje duše lahko v svetu izrazimo to, kar je naše hrepenenje da damo, da delimo. Ko ste v pristni moči svoje duše, naravno čutite ljubezen, čutite tok življenja, sočutje, prijaznost tako do sebe kot tudi do ljudi in sveta. Takrat ste polni moči in samozaupanja da ste na pravem mestu in delate prave stvari. Takrat ste v služenju, ko delate to, kar najbolj odslikava in izraža najvišji potencial vaše duše. To je služenje v svojem pravem pomenu besede.
Skozi mnoge preizkušnje sem šla, da lahko sedaj z gotovostjo rečem, da vem kako vas lahko peljem skozi preizkušnje in iniciacijo vaše duše. Kako se prebuditi v svojo pristno moč in živeti svoj najvišji potencial.
Kajti notranja popotovanja, ki sem jih sestavila so namenjena izkušanju, temu da resnično pridete v stik s sabo, prepoznate ovire v sebi, ki vam preprečujejo, da ste to kar ste.
Premikamo se na nova ozemlja znotraj nas samih, za katera ni zemljevidov, kajti vodijo nas v neznano.
Potrebno je veliko poguma, da se v ta neraziskana ozemlja podamo sami in zaupanje samemu sebi je eno izmed najpomembnejših veščin, ki si jih lahko na tej poti želite.
Če potujete po tej poti s sopotniki, je veliko lažje. Dejstvo je, da vsak potuje sam in vendar sem prepoznala dragocenost druženja, da stojimo drug z drugim in drug ob drugem v tem soočanju s samim seboj. Zato so notranja in zunanja popotovanja, ki jih vodim, priložnost, da spoznate enakomisleče ljudi in se na to potovanje iz notranje krize odpravite v dobri družbi.
Šele, ko smo vzpostavili svoje meje, ko smo spoznali sebe smo pripravljeni na intimno partnerstvo, da smo v služenju drugim.
Ko se povežete s sabo v sebi izkusite to, kar je tako briljantno opisal Franz Kafka; Ni vam treba zapustiti sobe. Sedite za mizo in poslušajte. Ni vam treba poslušati, enostavno samo čakajte. V resnici sploh ni treba čakati, samo bodite mirni v svoji edinstvenosti. In svet se vam bo svobodno ponudil brez mask. Nima druge izbire. V ekstazi se bo valjal pred vašimi nogami.
Kajti v sebi nosimo vero in zaupanje v božanskost vsake duše in lahko opazujemo kako božansko odgovarja na individualni klic vsake duše na planetu.
In če se lahko utišate v sebi in se osrediščite v svojem notranjem centru, boste slišali glas svoje duše, ki vam bo razkrila življenje onkraj vaših najbolj divjih sanj.
Kar sem ugotovila na svojem notranjem popotovanju je pravzaprav to, da ne moremo manifestirati svojih sanj, kajti manifestiramo lahko samo nam znane stvari. Ko se povežemo z glasom svoje duše in si dopustimo, da živimo svoj notranji klic, se premikamo onkraj znanega, zato sta vera in zaupanje naša zelo pomembna zaveznika na tej poti.
Življenje je resnično izjemen ples med notranjim in zunanjim, gre za popotovanje, ki si ga naša duša želi in ki ga pravzaprav potrebujemo. Kajti zunanje izkušnje potrebujemo, da se spomnimo, se učimo, da se razvijamo in rastemo. Vendar je za rast v zunanjem svetu nujna opora v notranjem svetu, drugače boste končali globoko razočarani in prazni. In če se osredotočite samo na notranji svet, razen, če ste izbrali življenje meniha ali nune ali ste svetnik, boste izkusili izoloranost, osamljenost in pomanjkanje.
Otrok Univerzuma ste, otrok ene pesmi, popone povezanosti z vsem kar je. In da resnično lahko izkusite življenje polnega zadovoljstva, izpolnjenosti, radosti in hvaležnosti morate sprejeti dejstvo, da ste del večje igre. Igre v kateri če zmagaš ti, zmagam tudi jaz in če zmagam jaz, zmagaš tudi ti. In če izgubiš, izgubim tudi jaz in če izgubim jaz, izgubiš tudi ti. V tej igri vzajemnosti, popolne povezanosti, odprtosti in pretoka so stave izjemno visoke in zmagovalci so redki, kajti za to, da lahko igrate to igro življenja, morate poznati pravila te igre.
Ko se povežeš s sabo v sebi izkusiš to, kar je tako briljantno opisal Franz Kafka; Ni vam treba zapustiti sobe. Sedite za mizo in poslušajte. Ni vam treba poslušati, enostavno samo čakajte. V resnici sploh ni treba čakati, samo bodite mirni v svoji edinstvenosti. In svet se vam bo svobodno ponudil brez mask. Nima druge izbire. V ekstazi se bo valjal pred vašimi nogami.
Kajti v sebi nosiš vero in zaupanje v božanskost vsake duše in lahko opazuješ kako božansko odgovarja na individualni klic vsake duše na planetu. In če se lahko utišaš v sebi in se osrediščiš v svojem notranjem centru, boš slišala glas svoje duše, ki ti bo razkrila življenje onkraj tvojih najbolj divjih sanj.
Kar sem ugotovila na svojem notranjem popotovanju je pravzaprav to, da ne moreš manifestirati svojih sanj, kajti manifestiramo lahko samo nam znane stvari.
Ko se povežeš z glasom svoje duše in si dopustiš, da živiš svoj notranji klic, se premikaš onkraj znanega, zato sta vera in zaupanje tvoja zelo pomembna zaveznika na tej poti.
Življenje je resnično izjemen ples med notranjim in zunanjim.
Gre za popotovanje, ki si ga tvoja duša želi in ki ga pravzaprav potrebuješ.
Kajti zunanje izkušnje potrebuješ, da se spomniš, se učiš, da se razvijaš in rasteš.
Vendar je za rast v zunanjem svetu nujna opora v notranjem svetu, drugače boš končala globoko razočarana in prazna.
In če se osredotočiš samo na notranji svet, razen, če si izbrala življenje meniha ali nune ali si mistikinja, boš izkusila izoloranost, osamljenost in pomanjkanje.
Otrok Univerzuma si, otrok ene pesmi, popolne povezanosti z vsem kar je.
In da resnično lahko izkusiš življenje polnega zadovoljstva, izpolnjenosti, radosti in hvaležnosti moraš sprejeti dejstvo, da si del večje igre.
Igre v kateri če zmagaš ti, zmagam tudi jaz in če zmagam jaz, zmagaš tudi ti.
In če izgubiš, izgubim tudi jaz in če izgubim jaz, izgubiš tudi ti.
V tej igri vzajemnosti, popolne povezanosti, odprtosti in pretoka so stave izjemno visoke in zmagovalci so redki, kajti za to, da lahko igraš to igro življenja, moraš poznati pravila te igre.
Pravila igre in kako igrati to igro življenja je tisto, kar delim v druženju Ženska v svoji polni moči živi svoje sanje. Vabljena v našo družbo!
Živimo v svetu, kjer so krize sestavni del našega življenja.
Soočamo se s podnebnimi spremembami, političnimi krizami, propadanjem sistemov, vojnami, boleznimi, pomanjkanjem hrane in vode, na različnih delih sveta. Vse to so krize, ki so del našega vsakdana, to je dejstvo in če jih poskušate zanikati ste kot noj, ki glavo tišči v pesku, medtem ko se okoli njega dogaja življenje.
Tisto kar predstavlja veliko težavo je, da se večina tistih, ki niso zarili glave v pesek, kajti ta del težave zanika, s krizami poskuša spopadati logično in razumsko. Vendar je za krize značilno to, da nimajo rešitev, vsaj ne logičnih linearnih rešitev, ko je potrebno narediti tole in tole, da se kriza preneha.
Kriza je nekaj kar je nelogično, nerazumljivo in kjer nam razum ne more pomagati. Če bomo čakali na analize in podatke, poročila in pripravo ustreznih ukrepov in bomo dragoceni čas zapravljali za proučevanje težav, bo težav le še več, rešitev pa od nikoder.
Se torej sploh čudimo čemu se kriza le poglablja in poglablja ne glede na to, kako mrzlično se iščejo rešitve za rešitev krize na razumskem nivoju?
Zakon privlačnosti pravi, tja kamor usmerjate svojo pozornost, tisto raste in se poglablja. Celotno človeštvo se osredotoča na težave in na krize. In kaj se poglablja? Tisto čemur namenjamo pozornost in energijo… odgovorite si sami.
Albert Einstein je nekoč rekel: “Zelo pomemben je nov način razmišljanja, če hoče človeštvo preživeti in doseči višje ravni.”
Seveda se zavedamo težav, večina veleumov sveta se trenutno ukvarja z njimi, vendar če želimo resnično narediti spremembo, bomo morali začeti razmišljati drugače. Predvsem se bo potrebno iz glave premakniti tja, kjer so informacije, kako iz krize … v srce.
Vendar pozor. Srce deluje nelogično, je intuitivno, potisne nas v neznano, ne daje nam varnosti in vendar je edina rešitev, ki jo imamo na voljo. Srce nas povezuje, medtem ko um ločuje, srce pomaga in želi služiti drugim, um v krempljih ega želi služiti samo sebi in lastnemu ugodju, srce čuti in pozna sočutje, um zanika ali obsoja, sodi in obtožuje. Katera izbira vam je bolj simpatična?
Seveda bi vsi šli radi v srce. Vendar se pojavi težava v prehodu iz uma v srce, kajti od nas zahteva, da žrtvujemo vse tisto, kar nam ne služi več, udobje, varnost, navezanost, pomembnost. Zveni znano?
Trenutna kriza od nas zahteva točno to. Seveda jo doživljamo precej bolj tragično. Pa vendar se dogaja ta ista zgodba …. razpadanje sistemov, izguba varnosti, izguba udobja, izguba navezanosti na stvari in ljudi, ki odhajajo iz naših življenj in izguba samopomembnosti, pomembnosti stvari v naših življenjih. Vse kar se nam je zdelo najbolj pomembno nam je odvzeto. Sliši se kot bolna igra Univerzuma, vendar je vse odvisno od tega kako gledaš na stvari.
Ali vidiš kozarec kot na pol poln ali na poln prazen?
Da bi lahko napredovali in se razvijali, moramo vedeti kdo smo in od kod prihajamo. To je ena najglobjih resnic, ki jih naša bit čuti in deli z nami vedno bolj pogosto. Moja hvaležnost, da sem poslušala sebe in sledila ciklom, stopala po poti spominjanja sebe z relativno majhnim uporom je neizmerna.
Danes vem kdo sem in kam grem. In želim pomagati tistim, ki so se zataknili in ne najdejo poti naprej. In to počnem vsak dan svojega življenja. Z vedno večjo hvalžnostjo za vse kar mi je dano in vse kar lahko storim zato, da se premaknemo naprej, samo naprej, vedno znova naprej.
Resnica je, da je vse že v nas, samo odkriti moramo to v sebi.
Resnica je tudi, da ko odkrijemo, kdo smo in se zgodi prebujenje v naši notranjosti, še nismo tam. Soočiti se je potrebno z vsem, kar stoji med nami in tem božanskim jazom. Soočiti se je potrebno z vso svojo notranjo kramo, prepričanji, vzorci, ki smo jih sprejeli za svoje, pa nam ne služijo več. Tisti, ki mislijo, da tega koraka ne bo potrebno opraviti se globoko motijo in zelo jim teče voda v grlo. Kajti, da utelesiš in živiš božansko v sebi se moraš najprej soočiti z vsem za kar meniš, da ni božansko v sebi. To pa se odseva v tvojem zunanjem svetu vsak dan znova.
Alkimisti so to vedeli in zato so pridno svinec preobražali v duhovno zlato v sebi. Da jih ne bi preganjali kot čarovnice so poleg tega namešali celo vrsto kemijskih zvarkov in opravljali vrsto poizkusov, v sami biti pa je šlo za notranjo alkimijo.
In če hočete opraviti notranje očiščenje potrebujete svojo alkemično posodo, ki jo ustvarite v sebi. Gre za sveti prostor v katerem se alkimija izvaja.
In bolj ko se količina zlata povečuje, močneje svetiš in več vešč pritegneš k sebi. Kajti še vedno ljudje mislijo, da se bodo spremenili in razsvetlili, če se bodo dotaknili nekoga, ki je to naredil.
Všeč mi je prispodoba o metulju in gosenici. Kajti metulj ne more dokazati gosenici in ji pokazati kako postati metulj, lahko pa v njej zbudi upanje, hrepenenje, ki gosenico vodi po poti, da postane metulj.
Zato postanite metulji.
Očistite svojo notranjost vsega svinca in zasijte v vsej svoji lepoti. Če tako začutite se lahko vaš vodnik na poti, z največjim veseljem, kajti to je tisto kar navdihuje in izpolnjuje mene. Ko opazujem ljudi, ki spreminjajo svoja življenja in z veliko gracioznosti in miline stopajo skozi spremembe, ki sem jih sama delala precej bolj grobo, težko in z večjim mučenjem.
Tukaj sem, da služim drugim, da postanejo svoja najveličastnejša, najboljša različica sebe kajti s tem, ko odpiram vrata za druge utelešam in živim svojo dušno misijo, izpolnjujem svojo božansko nalogo. In ni je lepše stvari na svetu kot živeti to, za kar si se rodil.
Ko sem pred časom prebrala sporočilo o tem koliko ljudi je potrebnih na Zemlji, da bi resnično naredili preskok v zavesti se mi je številka zdela majhna, vendar bitja duhovnega kraljestva pravijo, da nismo niti blizu temu, da bi jo dosegli. Zakaj? Da bi jo dosegli, mora vsak posameznik iz te “kvote” resnično živeti to o čemer veliko slišimo in beremo.
In ena od pasti duhovnega življenja, ki jo pogosto srečujem pri ljudeh je poskus ega, da uporabi duhovno življenje, da pobegnete pred bolečino realnosti, strtim srcem, težavami, vzorci udomačenosti, vzorci sovraštva, maščevanja in bojevanja, da bi ubežali ideji pekla.
Eden od komentarjev ene od udeleženk notranjega popotovanja je bil, da je pri meni vedno tako intenzivno, da se je potrebno srečati s toliko notranjimi stvarmi in da je veliko lažje samo iti na crkljanje z angeli.
In s tem se nedvomno strinjam. In ne glede na to kako ljubi so mi angeli sem v svojem dolgoletnem delu z njimi ugotovila, da so krasni sopotniki in zavezniki na moji poti, vendar niso tukaj zato, da bi svoje sranje predajala njim v razrešitev.
Dokler nisem začela kidati sama, se ni kaj dosti spremenilo v mojem življenju.
Odkar kidam sama in se soočam s svojim notranjim sranjem sama sem se premaknila veliko bolj kot sem kdajkoli načrtovala.
Angeli so nam lahko v podporo in nas opogumljajo na naši poti in vendar moramo stvari, za katere smo se kot duše odločili, da jih bomo izkusili, izkusiti mi sami. Ko vidimo stvari, jih ozavestimo in prepoznamo vzorce delovanja, lahko zavestno izberemo druge načine delovanja. Mi smo kreatorji. Jaz in ti, mi vsi.
Mistiki govorijo o prehodu v mistično srce, kjer z besedami Jezusa nastaviš še drugo lice takrat, ko nekdo udari po tebi, brez da bi udaril nazaj. Ko sem se sama prvič zavestno odločila, da bom to naredila, sem imela hude notranje boje s tistim delom mene, ki je utemeljeval zakaj bi bilo pametno, če bi vrnila udarec, se pritožila, bila žrtev. Tisti, ki so že bili v tej vlogi vedo povedati, da ni lahko in da je prvič najtežje.
In vendar šele ko smo pripravljeni polno izkusiti nemoč in grozljivost tega, da smo ljudje in česa vse smo sposobni, lahko v polnosti zaživimo življenje resnice.
In ja, resnica pogosto ni prijetna in ja, res, je, tudi boli. In vendar je bolečina v našem življenju potrebna sestavina, ki nam pokaže našo zmožnost sočutja. Eden od vitalnih in vendar pozabljenih čutov je tudi čut za življenje, ki nas pouči glede bolečine, kajti bolečina je vitalni del našega življenja. Skozi izkušanje bolečine in trpljenja se zavemo sočutja in vesti. Brez bolečine, ki jo izkusimo na fizičnem nivoju se težko soočimo z bolečino naše usode in se ne znamo omejiti, da bi dosegli to, kar smo si zastavili.
Veliko ljudi sanjari o prihodnosti v raju in o razsvetljenosti, ter o tem, kako bi ušli iz sedanjosti. Razmišljajo o življenju na drugih planetih, kako bomo vnebovzeti in vendar osvoboditev prihaja skozi popolno sprejemanje in pomiritev s točno tem, kje se trenutno nahajamo v svojih življenjih.
Pogosto ne dojamemo, da je v resnici ravno izkušanje pomanjkanja tisto, kar nam pokaže polarnost obilja, da sploh cenimo in da izberemo tisto, kar želimo izkušati. In da je sovraštvo tisto, ki nam pokaže na ljubezen, da jo lahko zavestno izberemo in živimo. Polarnosti so ključnega pomena za naš razvoj, rast in napredek.
Opazovanje vam bo v tem izjemnem času v katerega vstopamo pomagalo, da boste zaznali resnico in da boste našli sebe.
Čiči in čaki je včasih najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, še posebej takrat, ko bi želel brcati, gristi in se boriti. Še vedno imamo največ težav s tem, da se predamo in dopustimo, da smo. In še vedno ljudje predajo napačno razumejo kot vdajo in zapustitev samega sebe.
Opazujte se, opazujte svoje odzive in se pomirite s seboj. Ko bi radi udarili nazaj za trenutek pomislite na to, kako se vroč kostanj ponavadi predaja naprej in koliko ljudi lahko rani vaša nečimrnost in nepripravljenost prevzeti odgovornost za svoje življenje.
Odločite se, da to v sebi preobrazite zase in za vse vpletene.
Imate v sebi toliko sočutja, da to lahko naredite?
Danes sem na facebooku prebrala prispevek sopotnice na poti luči, ki pravi, da se prebujamo iz religije, ki ji pravimo “new age” v dejstvo, da 2012 ne bo nič drugačno kot je naš danes, če mi ne bomo nekaj spremenili v sebi. Religija se definira po tem, da ima vernike.
Ja, včasih sem bila hud vernik, verjela sem v angele in v Boga in v mojstre, vse zunaj mene, tam nekje, zgoraj… kjerkoli že naj bi to bilo.
Potem sem se začela prebujati v sebi in sem dojela, da tam zgoraj ni ničesar, da je vse tukaj v meni. Tukaj in zdaj, v tem trenutku. Vse je v meni.
In da je vse kar moram narediti to, da opustim svojo navezanost na preteklost in se osvoboditi laži in “udomačenosti”. In tako “mic po mic” hodim po svoji poti. In v svojih molitvah ljubezni in luči molim, da se nas bo zbudilo čim več, kajti le iz sebe lahko spremenimo svet okoli sebe.
Včasih sem verjela, da ne morem živeti svoje dušne poti in prispevati, ker bom ponižana.
Dolgo časa sem rabila, da sem to poimenovala, še posebej, ker sem si ustvarjala situacije, ki so vedno znova potrjevale to, da ko sem stopila naprej s svojimi idejami, sem bila ponižana. In seveda so bili dolgo časa za moj občutek ponižanosti krivi drugi.
In tako se izmojstrimo v tem, da se temu, kar boli, izogibamo, hkrati pa se znajdemo v začaranem krogu, kjer nas vse sili v to, da se izpostavimo in se izrazimo in ker imamo v sebi cel kup slabih izkušenj na to temo vedno znova stopimo na zavoro. Znano?
Dojela sem, da lahko iz tega stopim ven le na tak način, da to sprejmem za svoje. Jaz sem vir vseh izkušenj, ki jih doživljam. Jaz sem tista, ki izbiram. Nihče mi tega ne dela, ne življenje in ne drugi ljudje. In prepoznala sem ,da je bila moja izbira znotraj tega vzorca, da sem se vedno znova zadrževala, da sem se zaprla. Morala sem prevzeti polno odgovornost za svoje obnašanje, brez potrebe po tem, da bi se predala občutkom krivde, sojenja in obsojanja sebe ali drugih. Morala sem to videti kot svojo izbiro.
Bistvena razlika je, če rečeš, da ni prostora, da bi se ti lahko izrazil (preložiš odgovornost na nekoga zunaj sebe) ali pa jaz izbiram, da se ne izpostavim (ko v polnosti prevzemaš odgovornost zase in za svoje izbire). In to je bila čista resnica. Vendar resnico moraš poimenovati tukaj in zdaj, to sprejeti za svoje in potem to lahko spremeniš. In mene je ta resnica zelo bolela. Kot je rekel Jezus; poimenovanje te osvobodi. In res te osvobodi. Preverjeno!
Prepoznati je potrebno globljo resnico, resnico, ki nima veze z občutki zapuščenosti, prizadetosti, krivde, sojenja ali obsojanja. In kaj je globlja resnica, se boste vprašali? Leži v vaši duši, poznate jo v sebi, vendar morate ponovno vzpostaviti stik z njo, se je spomniti.
In verjemite mi, ko vam rečem, da tega ne morete narediti tako, da si ponavljate resnico drugega ali afirmacije, ko si nalagate nekaj od zunaj sebe, pa naj bodo občutki ali prepričanja. Meni ni pomagalo. Dokler si nisem bila pripravljena pogledati v oči in si priznati kdo sem in kakšne so moje izbire in jih zavestno izbrati drugače, se stvari niso bistveno spremenile, vsaj navznoter ne.
Dokler imamo v sebi vzorce delovanja, ki so del naše “udomačenosti” še iz otroštva, nas energije preplavijo kot ocean in nas potegnejo v občutke, ki so povezani z nemočjo, jezo, užaljenostjo, prizadetostjo. Ta energija nezavednega je tako močna, da rabimo včasih veliko notranje moči in nenehen stik s svojim notranjim staršem, ki nas vodi ven iz teh preplavljajočih občutkov, da zmoremo prepoznati, ozavestiti in spustiti.
Vaša pozornost je vaša energija, je gorivo, ki ga dajete…čemu?
Kaj je tisto, kar hranite danes s svojo pozornostjo?
Kaj je tisto, na kar se osredotočate?
Kaj je tisto, kar izbirate?
Tako lahko se je osredotočati na to kar je danes okoli tebe, kar se ti je zgodilo včeraj, na to kdo te je prizadel in kako so te onemogočili, kdo je kriv, da si kjer si trenutno. Veliko težje je v vsem tem kaosu svojo pozornost osredotočati na svojo vizijo, na to, kaj čutiš v sebi, da je resnica. Veliko težje se je osredotočati na to kaj sem jaz in ne na to kaj so drugi in kakšni so in kaj so naredili. Ko opazujem svet imam včasih občutek, da je najljubši šport ljudi osredotočanje na druge, na državo, na starše, vse tiste, ki so krivi, da ste tukaj kjer ste. In s tem hranite s svojo energijo vse druge, samo sebe ne.
Kajti energija je energija, nima pozitivnega ali negativnega predznaka, tisti ki jo zna uporabiti, jo bo uporabil za to, da doseže kaj želi. Mi smo tisti, ki energiji, ki pride do nas damo predznak s tem, ko izberemo, kaj čutimo.
Paradigma evolucijskega partnerstva pravi, da se osredotočaš na najvišji možen potencial tvojega partnerja, da ga vedno znova spominjaš na to kdo je v resnici, kajti s tem soustvarjaš njegovo najveličastnejšo različico njega.
In ob tem, ti je kristalno jasno kdo si ti in kaj je tvoja vizija, kaj je tvoja izbira.
In s tem, ko podpiraš njega, podpiraš sebe.
V zadnjem mesecu sem resnično izkusila, kaj pomeni biti eno z vsem. Ko si eno z vsem, si eno z vsemi ljudmi, z vsemi situacijami, dogodki, vse se dogaja tebi, le da v vzporednem vesolju. In potem ne moreš ničesar več kriviti za nič, ker je vse tvoje, vse si ti. In karkoli narediš komurkoli, narediš samemu sebi. Vse kritiziranje, vse spletke, vse delaš sebi. Vse se dogaja hkrati, vse je eno, le da mi vedno znova izbiramo drugo vzporedno realnost. Izbiramo jo, na tem je poudarek. In ko to resnično dojameš, se spremeniš, naenkrat dojameš, da se ti nič ne dogaja od zunaj, nihče ti ničesar ne dela, zunaj tebe, ti to izbiraš in zato je del tvoje realnosti.
In danes je čas, zdaj je čas, da se prebudite iz transa prelaganja odgovornosti na druge in si priznate kaj v resnici izbirate zase.
Ali izbirate zase, da ste zavrnjeni, zanikani, nevidni, ali izbirate zase, da ste brez podpore, osamljeni, osmešeni? Ali izbirate, da ste povezani, da ste sprejeti, da ste eno? Kaj izbirate zase? Kam investirate svojo življenjsko energijo?
Zavestno zavedanje, opazovanje in spreminjanje izbir… tja nas vodi pot … vase, v svojo notranjost.
Sveti krogi so namenjeni ustvarjanju nove oblike medsebojnih odnosov in druženja.
Verjamem, da živimo v času, ki je ključen za oblikovanje novega načina komunikacije in povezanosti drug z drugim.
V zadnjih 50 letih smo podpirali individum, posameznika, uspešne posameznike.
Prišel je čas, da stopimo skupaj, na način, ki podpira vsakega posameznika, da se v polnosti izrazi in postane svoja najboljša, najveličastnejša različica sebe in ne le izbrance.
Prišel je čas povezovanja, ustvarjanja kolektivnega polja podpore v katerem se lahko vsi posamezniki povežejo in skupaj soustvarjajo prihodnost.
Evolucijsko partnerstvo je nov način druženja, ki presega okvire prijateljstva, kot ga poznamo.
Prijateljstva, ki v glavnem temelji na navijaštvu in dobrih željah, kar pomeni, da ti prijatelji želijo vso srečo na tvoji poti, vendar nimaš kolektivnega polja podpore za to, kar si se namenila ustvariti.
Temeljijo na varnosti in udobju, gre za odnose, kjer ne želimo, da nas kdo izzove, hočemo stabilnost in ne spremembe, hočemo udobje in ne bolečine, ki nas vodi skozi rast.
Evolucijsko partnerstvo pa nas vodi skozi naslednji korak na naši poti v Evolucijo.
Gre za odnos, kjer so dogovori že v začetku postavljeni na drugih osnovah, kot pri prijateljstvu, kot ga poznamo.
Svojemu partnerju daš dovoljenje, da je pristen, avtentičen, izvoren jaz, da je kar je.
Podpiraš njegovo vizijo prihodnosti, tega kar želi postati in hkrati imaš dovoljenje, da ga spomniš, ko stopi s svoje poti čemu se je zavezal, da ga spomniš, da je sprejel zavezo 100% odgovornosti za svoje življenje, kar pomeni, da prepoznava in sprejema stvari kot svoje, ne glede na to, da jih zanj odigravajo drugi ljudje, da pozna vseh 7 esenskih ogledal v medsebojnih odnosih in je njegova praksa, da se prepoznava v njih in sprejema vse dele sebe. Evolucijsko partnerstvo te navdihne, da udejanjaš svoj klic, to kar si prišel uresničiti, narediti.
Zame najbolj osvobajajoče je bilo spoznanje kaj je moj klic, da sem priča prebujanju iz transa nezavednega, da vodim ljudi, da uresničijo, živijo svoje najbolj divje sanje, da povezujem ljudi, da spomnim vsakega s komer pridem v stik na njegovo božanskost, da soustvarjam z ženskami in jih vodim v osvobajanju samih sebe.
To je moja strast, ki sem jo desetletja skrivala globoko v sebi.
Hrepenela sem po tem, da bi drugi spoznali moje darove, nato pa sem prišla do zaključka, da ni na drugih, da to odkrijejo v meni, na meni je, da se odprem in grem s tem v svet, naproti vsem vam, ki se mi želite pridružiti na tej poti prebujanja in spominjanja kdo v resnici smo.
Ja, res je, svete kroge sem zaprla za moške, kajti v prisotnosti moškega se ženske sicer kot pravi Vianna Stibal: »Lepše vedejo.«, vendar pa si ne dovolimo biti take kot v resnici smo zaradi vtisa, ki ga želimo ustvariti pri moškem. Ta impulz je v nas naravno in ker želim ženskam omogočiti, da postanejo pristne, sočne, sijoče, briljantne, veličastne ženske, želim, da pridejo ven iz svojih lukenj, ven na plano take kot so, so sveti krogi odprti le za ženske.
Globoko verjamem v to, da ko se ženske odpremo in smo kar smo, da smo kraljice s tem odpremo polje moškim, da postanejo kralji. Da odrastejo iz razvajenega princa, ki hoče vse zase ali iz heroja, ki zatira in se bojuje, iz viteza, ki rešuje v moškega, po katerem večina žensk tako močno hrepeni.
Zagotovo na sebi delaš že nekaj časa. Moje popotovanje vase traja že dobrih 18 let in resnično sem si prizadevala za boljše medsebojne odnose, da bi živela svoj namen in v življenju dosegla cilje, ki so vrednoteni in cenjeni, da bi doprinesla nekaj večjega k človeštvu. Prizadevala sem si za nekaj več in vendar je moj notranji nemir rasel s tem, ko sem rasla tudi sama. Počasi sem dojela, da sem izmojstrila delovanje skozi voljo, da sem lahko dosegla stvari skozi moški sistem moči in vendar sem ob tem izgubila del sebe.
In to ni le moja osebna izkušnja. Moč v kateri se mojstrimo zadnjih 60 let je moška verzija moči.
Če pogledaš v slovar, kaj je moč, boš prebrala, da pomeni doseganje, akcijo, delovanje in kontrolo.
Ta moški sistem moči nam je dal ogromno, saj smo razvili znanost, industrijo, razvili smo izjemne dosežke in napredke, priložnosti ki presegajo najbolj divje sanje naših babic. Ženske smo izmojstrile delovanje skozi moške aspekte moči, ki se kažejo skozi analiziranje, projektiranje, strukturo, disciplino ter predvsem skozi usmerjanje navzven, iskanje potrditve v zunanjem svetu. In vendar je bila cena tega, da smo delovale na moški način velika.
Dandanes večina še vedno verjame, da je razlog za to, da ne uspemo živeti svojih potencialov ljubezni, kreativnega izražanje sebe, povezanosti, intimnosti in ne uspemo uresničiti našega doprinosa k svetu v tem, ker nimamo denarja, časa, podpore, izobrazbe ali znanja. In vendar to ni resnica. Resnica je, da enostavno še nismo prebudile v sebi tistega dela, ki bi nam omogočil, da ustvarimo to, po čemer najbolj hrepenimo.
Res je, če hočemo resnično izraziti sebe, ustvariti duhovna partnerstva, biti kreativne in doprinesti k svetu to, za kar smo se rodile, se moramo premakniti naprej.
Večina se prebuja v realnost v kateri čutijo, da če hočemo živeti in delovati skozi ljubezen, povezanost, intimnost živost, kreativnost, pristnost, in živeti svojo življenjsko misijo, tega ne moremo ustvariti v sistemu, ki temelji na kontroli, analizi, logiki, linearnem razmišljanju, še manj pa to lahko dosežemo skozi strateško planiranje.
In dokaze za to lahko opazujemo okoli sebe vsakodnevno.
Zato je čas, da znotraj sebe prebudimo žensko moč in te moške aspekte uravnovesimo z ženskim načinom, ki je usmerjen predvsem v povezovanje, pretočnost, dopuščanje in bivanje.
Ženskost sedanjosti in preteklosti ne glede na to kako negovalna in zdravilna je nima moči, da nas opogumi za ustvarjanje prihodnosti. Enostavno nimamo vzornic, ki bi nam pokazale kako uresničiti sebe, kajti ženske smo prvič v znani človeški zgodovini poklicane, da postanemo vir moči iz katere lahko ustvarimo prihodnost zase in za svet. In to moč moramo zavestno razviti znotraj sebe.
V moški paradigmi moči smo poskušale dominirati svojim občutkom, in kontrolirati svoje misli – in navkljub letom osebne in duhovne prakse, se nismo uspele razviti onkraj osebnih vzorcev, ki so nam napoti, da bi živele svoj višji klic. Vsaj jaz lahko potrdim zase, da sem se zatikala na enih in istih mestih.
Večina nas je izkusila, kako se ob tem, ko naredimo korake proti svoji usodi, znani vzorci prebudijo in se ponovijo, vedno znova in znova. Iz izkušenj vem, kako rade sabotiramo same sebe in se zataknemo v inerciji, v tem, da nimamo podpore ali pa čutimo pomanjkanje samozavesti, da bi tvegale in sledile svoji intuiciji.
Pogosto smo navezane na stvari ali pa pričakujemo, da bi morale priti na točno določen način.
Imamo občutek, da ste nevidne za ljudi ali pa da ne cenijo tega, kar lahko prispevate.
Če pogledate od blizu boste opazile, da obstaja rdeča nit med vsemi temi izkušnjami in vir je vaša zavest in ne zunanje okoliščine.
Če ste poklicana, da veliko prispevate k svetu v tem življenju, se morate razviti onkraj teh vzorcev, ki vas zadržujejo, da bi postala ženska, za katero ste se rodila, da postanete in da naredite prispevek, ki ste ga prišle narediti.
Prvi ključ v kultiviranju ženske moči je, da vidimo in presežemo svoje osebne vzorce, ki so nam na poti, da uresničimo sebe. Pomembno je, da prepoznamo svoje ključne vzorce, kajti dokler jih ne ozavestimo lahko manifestiramo kolikor želimo, vendar odreagiramo iz starih vzorcev in ne prepoznamo priložnosti, ko se pokažejo v našem življenju.
Prvi korak je da pridemo v stik z močjo, da stopimo v proces, prevzamemo odgovornost, da vidimo sebe kot vir svoje izkušnje, da sem jaz tista, ki kreira svoje življenje. Tukaj prepoznamo dva dela sebe, eden je moder, zavestni del nas, drugi pa je mladi del nas, ki drži čustveni center vzorca. To kar ustvarjamo v prvem delu notranjega popotovanja DivineFeminine je povezovanje teh dveh delov znotraj sebe.
Drugi ključ v kultiviranju ženske moči je, da začnemo soustvarjati, da se povežemo z energijo in inteligenco Univerzuma, da začnemo soustvarjati z življenjem. Gre za ključni premik v ustvarjanju stvari, ki si jih najbolj močno želimo, še posebej notranje realnosti naših najvišjih potencialov, ljubezni, intimnosti, povezanosti, soustvarjanje z inteligenco in energijo življenja, ki presega naš lokalni jaz. Gre za postavljanje notranjega temelja, iz katerega se soočamo z izzivi in razočaranji v našem življenju. Iz katerega zmoremo prepoznati, da so razočaranja v resnici blagoslovi, ki nam pomagajo, da rastemo in se razvijamo onkraj pričakovanega. Da si dopustimo postati najbolj veličastna in najboljša verzija samega sebe v partnerstvu z življenjem.
Tretji ključ v kultiviranju ženske moči pa je, da aktivirate kolektivno polje podpore. Večina nas je delala na sebi sama in vendar za uresničenje naše usode pomembno, da se povežemo s kolektivnim poljem podpore. Da bi realizirali potenciale svojega življenja in doprinesli k evoluciji sveta tega ne morete narediti sami. Ne morete postati to kar ste v resnici, sami. Moški sistem moči podpira individum – posameznika. V moškem sistemu moči je naše predvidevanje, da v resnici ne potrebujemo odnosa z drugimi, da ustvarimo stvari po katerih hrepenimo.
Večina nas dela na sebi že desetletja, borimo se v izolaciji, sami v sebi, da prebijemo skozi stare vzorce in prinesemo naše darove in talente v svet.
Četudi imamo mnogo prijateljev, ki nas podpirajo in smo del skupnosti, še vedno čutimo čustveno osamljenost in pomanjkanje podpore, ki bi nam omogočila razcvet in uspešnost, ki predstavlja resnično prepoznanje svojega klica.
In kar pogosto naredimo je, da sami sebe kaznujemo in zatolčemo, ker nam ni uspelo narediti stvari sami. Tako se pogosto obtožujemo, da smo šibki, nezadostni ali da je z nami nekaj narobe, ker nam ne uspe izmojstriti življenja brez podpore.
Pomembno je, da se zavemo, da smo bitja, ki potrebujejo povezanost in da potrebujemo partnerstvo, da dostopamo do moči, ki bi nam omogočila, da uspemo in rastemo.
Resnica je, da nismo ustvarjeni, da bi bili sami!
Da bi uresničili usodo, svoje potenciale, talente potrebujemo podporo, ki presega samo nas, enega samega človeka. Samo s povezovanjem z drugimi lahko dostopamo do nečesa tako velikega in vseobsegajočega kot je odzivanje na spremembe v svetu.
Tretji ključ je povezan z močjo kolektivnega polja, kar razloži zakaj se goske, ki letijo v formaciji premikajo hitreje in lahko letijo dlje, če sodelujejo in soustvarjajo v partnerstvu z drugimi.
To se zgodi, ko se združimo v skupni viziji na nivoju, ki presega dobre želje in navijaštvo. Večina ljudi je nepovezana s potenciali tega kdo bi lahko postali..
Z nami se povezujejo na načine, ki so dosledni s tem, kako nas poznajo v preteklosti in sedanjosti, kar ustvarja polje okoli nas, ki ojačuje trenutno realnost.
Da aktiviramo moč kolektivnega polja, moramo oblikovati odnose z drugimi, ki stojijo z nami in za nas kot partnerji prihodnosti h kateri smo zavezani, da jo ustvarimo.
DivineFeminine notranje popotovanje je nastalo v želji, da ustvarimo medsebojne odnose in soustvarjalno partnerstvo med ženskami, kjer stojimo druga z drugo in druga za drugo v našem polnem nastajanju, v realiziranju naših polnih potencialov, da postanemo pristne, avtentične ženske, kot smo. Da ustvarimo resnične partnerje s katerimi lahko delimo popotovanje k svojemu polnemu razcvetu in uspehu.
Kar prepoznavam v življenju je izziv, da najdemo druge, ki z nami delijo našo strast, da se razvijemo, kot tudi zavezanost, da smo v služenju z dragocenimi darovi in talenti, ki so nam bili dani. In večina nas ne ve, kako se povezovati na načine, ki bodo hranili resnično medsebojno povezanost in soodvisnost ter soustvarjanje.
Gre za medsebojne dogovore in načine povezovanja druga z drugo, ki aktivirajo moč kolektivnega polja tako z drugimi ženskami na samem notranjem popotovanju kot tudi z ljudmi v vašem vsakodnevnem življenju.
Moja zgodba, pa ne le moja. Mnoge ženske delijo z mano isto zgodbo. V želji, da bi bile uspešne, se uspešno ločimo same v sebi. In tako pridemo v slepo ulico, ko imamo ves ta zunanji uspeh in vse te zunanje dosežke. In vendar smo nesrečne, življenje je videti težko in srce je ranjeno. Pogosto se počutimo osamljene, preobremenjene in brez navdiha. K temu se pogosto pridruži občutek, da nisi dovolj, da ne delaš tega, kar naj bi počela, da si popolnoma izgubljena, neljubljena, nepomembna. In vendar nihče ne razume, kako si sploh lahko tako nesrečna, saj imaš vendar dobro službo, družino, prijatelje, vse… kaj bi sploh še hotela več? In vendar srca toliko žensk hrepenijo po notranji povezanosti, izpolnjenosti in da bi imelo njihovo življenje nek smisel.
Vsi se moramo naučiti, kako biti povezani s pristnimi občutki in imeli opolnomočen odnos z njimi. V otroštvu smo se naučili, kako se odrezati od svojih občutkov in čutenja. Enostavno nam je bilo lažje se ločiti v sebi, kot čutiti ranjenost in izdajstvo do sebe, ker smo šli po poti doseganja in uresničevanja ciljev. Ženske še posebej čutijo to ločenost v sebi kot izjemno izdajo same sebe. In od tukaj izvira vse nezadovoljstvo, ki so ga polne, navkljub idiličnim življenjskim razmeram.
Ženska hrepeni po občutku živosti, kreativnosti in radovednosti. In ker to išče zunaj sebe, se pogosto spušča v nova razmerja z novimi ljudmi, ker jim za nekaj časa prebudijo to povezanost v sebi. In vendar, če je ne vzpostaviš v sebi, vedno znova bezlaš iz enega odnosa v drugega, ker nikjer ne najdeš trajne izpolnjenosti. Kajti tovrstna izpolnjenost je možna samo, ko si navdih sama sebi, ko si vir kreativnosti in radovednosti sama sebi, v sebi.
Povezanost s sabo v sebi te postavi v stik z neizmerno radostjo. In čas je, da ponovno pridemo v trajen stik same s seboj. Da se ne ločujemo več v sebi. Da ne poskušamo povoziti svojih občutkov. Da si dovolimo čutiti. Da dopustimo občutkom, da nas informirajo in ne, da nam dominirajo. Ženske pogosto iz ene skrajnosti zapadamo v drugo skrajnost, ko nekaj časa nočemo čutiti, kasneje pa dopustimo, da nas občutki popolnoma preplavijo. Ali pa se nam dogaja, da se kontroliramo na enem področju, na drugem pa smo popolnoma v kaosu in brez kontrole. In vendar je ravno ta občutek nemoči v povezavi s tem, kar čutimo tisti, ki nas vodi v stagnacijo in stopicanje na mestu. Ko imamo občutek pristne moči, v povezavi z občutki, smo na poti rasti in evolucije.
Divine Feminine sem razvila ravno s to namero in željo, da se ponovno povežemo v sebi, da prepoznamo, kako iščemo potrditev v svetu zunaj sebe in da osvojimo načine, kako same sebi damo pozornost in potrditev.
Čas je, da prebudimo polno moč svoje duše in jo živimo tukaj in zdaj. In zato je potrebno stvari dati v prakso, ne le brati in se izobraževati. Potrebno je spremeniti stare navade in stare rutine. Ter osvojiti nove veščine, da se razvijemo onkraj starih vzorcev, ki jih nosimo v sebi še iz otroštva.
Odkar pomnim sem hrepenela po njemu. S solznimi očmi in sklonjeno glavo sem pogosto zapuščala prizorišča. Vse skupaj pa je le še bolj ojačalo mojo željo po njemu.
In zdaj se razvija in odvija – evolucijsko prijateljstvo. Ko sem prvič naletela na izraz je vse v moji notranjosti zakričalo JA, to je to, to je tisto. To si želim iz globine srca. Vedno znova sem želela ustvarjati evolucijska priajteljstva z ljudmi, ki tega niso razumeli, ravno toliko kot sama nisem razumela, kaj pravzaprav zahtevam od njih. Nisem razumela, zakaj sem tako naivna in se vedno znova in znova odpiram kot roža, le da sem vsakič bolj močno stisnila cvetne lističe skupaj, ko sem bila izdana in vsakič je bilo težje odpreti svojo notranjost, svojo lepoto in vse kar mi je sveto in dragoceno.
Zdaj končno razumem. Zdaj vem kakšne izbire so mi na voljo in s to jasnostjo prihaja tudi odrešitev moje potrebe po skrivanju in nevidnosti. Končno lahko globoko diham v vedenju, kakšne so izbire, ki so mi na voljo in kakšni so medsebojni dogovori v vsaki povezavi, ki jo ustvarimo med seboj. Končno vem, po vseh teh dolgih letih kaj sem iskala in kam sem skušala vtakniti vsakega, ki mi je bil srčno blizu.
Hvaležna sem za vedenje in razumevanje, da je evolucijsko prijateljstvo stvar medsebojnega dogovora in da je tako dragoceno kot moj notranji cvet. Osvobodila sem se in zdaj si končno dovolim biti odprta in sprejemljiva do vseh, brez pričakovanj in brez zahtev, ki obvisijo nekje v zraku.
Zdaj razumem, da imamo kolege, prijatelje in tiste, ki so naši dušni prijatelji, naše Anam Care, tiste, s katerimi sklenemo medsebojni dogovor, da podpiramo drug drugega, ki živijo z nami in za nas. Končno razumem, od kod prihaja vsa moč, silovitost kreacije, ki izbruhne, ko se srečamo in drug z drugim komuniciramo telepatsko, na nivojih onkraj vsega poznanega, ko je dovolj prisotnost in si poveš vse. Ko te oseba s svojo razsodnostjo vedno znova uravnoveša, ti drži podporo, da najdeš svoj center in si kar si. Ko te vidi pristnega, takega kot si, brez okraskov in brez mask in te ceni takega kot si, slečenega vseh polepšav. Ko te vidi v tvoji lepoti in pozna vse tvoje šibke točke, te opomni na njih in te podpira v tem, da jih vidiš in presežeš sam. Brez razsojanja, obsojanja in sojenja, brez kritiziranja.
Zdaj sem končno preobrazila notranje leče in vidim svet z novimi očmi. Neizmerno sem hvaležna, da sem pripravljena odpreti se do te mere, da k meni prihaja vse, kar moram vedeti in poznati.
Evolucijsko prijateljstvo te podpira v voji rasti. Gre za medsebojno brezpogojno podporo v viziji, ki jo dosegata. Povezanost v zavezi k medsebojni rasti v avtentičnosti in pristnosti vsakega posameznika. Brez podpore žrtve in mučeništva, ko si iskren in ko drug drugega spominjata na prevzemanje odgovornosti zase in za svoje življenje. Ko ne odlagaš svojih bremen na druge, le zato da ga odložiš na ramena drugega, ko si odgovoren za svoj del in se z njim soočiš in se izzoveš. Ko držiš podporo za prihodnje projekte, za vse tisto kar se rojeva za tvojega Anam Caro, ko stojiš za njim in z njim v podpori in mu ne rečeš le, no fino se imej, naj ti rata. Ko vprašaš kaj lahko storim zate, kako ti lahko pomagam. Ali lahko molim zatr, za tvoj uspeh in za to, da ti rata, kar si srčno želiš.
Ja, temu rečem JA. Evolucijsko prijateljstvo, duhovno partnerstvo, to je to.
