V času v katerem živimo na Zemlji v tem trenutku je izjemno pomembno dojeti, da moramo v novi energiji, ki je prisotna samo Biti, namesto da poskušamo Delovati.
Ujeti smo v stare mehanizme delovanja in tako ljudje radi rečejo: “Ja saj vem, magnetiziranje iz srca in izžarevanje tega kar sem je bistveno”, v naslednjem stavku pa vprašajo: “In kako to narediš?”
NE narediš, to SI!
Sama sem se dobri dve leti, pravzaprav bo tri leta, od 2009 mojstrila v tem, kako samo Biti. Ko sem vedela kaj bi mogla, pa sem vseeno poskušala delovati in delati in narediti.
Naučila sem se kako pomembne so dnevne prakse zato, da samo si, kajti pomagajo ti preseči stare navade in rutine. In verjemi mi, te so zelo trdovratne, saj so posledica dolgoletnega udomačevanja v točno določeno delovanje.
Danes samo to, da veš, ne zadostuje, to moraš tudi dati v prakso, to živeti in to Biti. In te prakse želim deliti s tabo, kajti v novi energiji, ki se zliva na planet je nujno potrebno, da dojamemo razliko med Delovanjem in Biti.
Kajti ljudje smo tukaj zato, da stvari IZKUSIMO in ne samo mislimo ali razmišljamo o tem.
Ključ je v premiku iz glave v srce, kar pa že itak vsi vemo. Vprašanje je samo kako to narediti … in spet sem pri istem ne narediš, to si in za to ni tehnike, so pa dnevne prakse.
Že v junijskem članku tukaj… sem razložila razliko med delom na sebi in negovanjem in vedno bolj vidim, kako bo to v novembru in sploh zaključevanju leta ključno za naše novoletne manifestacije.
Z možem sva imela hud pogovor na to temo in povezavo z borilnimi veščinami. Razložil mi je celoten koncept in jaz sem rekla; “Ja, to je to”.
Super, zdaj pa to prenesi še v svoje življenje. In odgovor; Ja to je pa težje.
NI. Ista zgodba, ko dojameš princip kako energije funkcionirajo, to so univerzalni principi. In spet smo pri praksi. Kajti vse zunaj tebe služi tebi. Čisto vse. In če si ti zagrenjena in obupana in se ti vse zdi težko, ti energije služijo v tem, da se ti točno to tudi dogaja, da je to tvoja izkušnja.
Če hočeš spremeniti svet, moraš samo spremeniti svojo izbiro v sebi. In ne le enkrat, to izbiro moraš ponavljati vedno znova in znova in znova in znova. Ne zadošča enkrat. In tukaj pridejo v ospredje dnevne prakse, ker ti pomagajo narediti točno to, da vedno znova izbiraš to, kar si želiš, da je tvoja izkušnja.
In NE, ni težko, je pa vmes cela kopica izgovorov. Kajti najlažje od vsega je ostati kjer si, tudi, če ti to ni všeč. In to je smisel rutine, drži te v udobju znanega, pa tudi če ti to ni najbolj všeč. Ampak je pa zanano in je udobno in to pri ljudeh odtehta bolj kot zadovoljstvo in izpolnjenost, če je potrebno nekaj spremeniti.
Resnični izziv tega časa je v tem, da se velika večina ljudi osredotoča na to kar NE deluje, na to kar BOLI, na to kar jih je STRAH. In zato si kar naprej ustvarjajo situacije v katerih se samo potrjujejo te njihove izbire.
In, ko ti poskušaš delovati, da bi svet prepričala v nasprotno je spodaj še vedno frekvenca tega kar te boli, kaj ne deluje in strahovi, ki izbirajo kakšne bodo tvoje vsakodnevne situacije.
Na kratko povzamem kje smo trenutno; v delovanju, ko si zastavljamo cilje, ki jih hočemo doseči in predvsem smo osredotočene na rezultate. Pa po možnosti bi se vse moralo zgoditi čim hitreje.
Premikamo pa se v bivanje, kjer se uglasiš na to kar želiš in to pritegneš k sebi.
Želim ti, da si ne glede na zunanje okoliščine s seboj nežna.
Narava nas uči pomembne lekcije. Lahko se smilimo same sebi, krivimo nekoga zunaj sebe in je vse težko.
Lahko pa se precej bolj milostno premikamo skozi celotno dogajanje na Zemlji.
In izbira je tvoja, samo tvoja.
Vse energije zunaj tebe samo podpirajo tvojo izbiro.
Vedno se spomni na to resnico!
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena
Ponovno čutim stisko ljudi in ker se zavedam, česa smo sposobni skupaj vas spet vabim, da se mi pridružite.
Kajti pomoč je najmočnejša takrat, ko imamo nekoga v mislih in ga blagoslavljamo, ga vidimo v njegovi luči, celostnega in celovitega, takega kot je v resnici.
V sredo smo se zbrale ženske v svetem ženskem krogu in naredile eno najmočnejših stvari, ki jih ženske lahko naredimo. Povezale smo se skozi našo žensko moč in preobražale vse kar je vsaka prinesla s seboj v čisto ljubezen.
Danes vas ponovno kličem, sestre moje, da se mi pridružite v blagoslovu vsem, ki potrebujejo notranjo moč, upanje, da se bodo lahko soočili sami s seboj, s svojimi preizkušnjami, da bodo lahko presegli sami sebe in spoznali to, kar jim želi duša dopovedati, jih naučiti, da spoznajo kar so izbrali, da bodo spoznali v tem življenju. Čas je, da se svečenice spet povežemo v preobražanju trpljenja človeštva v čisto ljubezen. Če čutite klic bodite danes ob 21. uri z nami, povezujemo se skozi maternico mame Gaie.
Zato danes blagoslavljam vse moje brate in sestre v vedenju, da je vse dobro. Da je vsak na točno pravem mestu, ob pravem času, s pravimi ljudmi in da se dogajajo prave stvari, četudi osebnost meni drugače in se ego oklepa navad in navezav v preteklosti.
Naj spoznamo, da ne moremo rešiti Zemlje, da je to stvar iluzije, ko poskušamo, kajti Zemlja rešuje sama sebe in ob tem lahko odplakne tudi nas.
Naj spoznamo, da je čas, da se prebudimo v sočutje do sebe in do drugih, v sprejemanje sebe in drugih točno tukaj, kjer se nahajamo.
Naj začutimo brezpogojno ljubezen in hvaležnost do vsega, kar obstaja v naših življenjih in naj začutimo brezpogojno ljubezen do vsega, kar odhaja.
Naj spoznamo, da smo bratje in sestre in da v tem, ko ranimo druge vedno ranimo le sami sebe, v tem, ko izdamo druge vedno izdamo le sami sebe.
Naj se zavemo tega darila, ki nam je dano – življenja, naj ga cenimo, vrednotimo, spoštujemo kot redko dragocenost, kajti biti tukaj je darilo.
Naj spoznamo, da smo zakladi, vsak od nas, da smo brezmejno dragoceni in da naš obstoj zadošča.
Čas je, da se zavemo svetosti življenja in da živimo to svetost skozi vsako svojo izbiro.
Danes odprimo oči v zavedanju, da smo vsi Eno. Eno v vsem in vse v enem. Da smo izbrali, da smo kjer smo in da lahko izberemo, da se premaknemo tja, kamor si želimo. Naj spoznamo, da smo darilo drug drugemu in da medsebojna podpora in ljubezen pomeni, da stojimo drug za drugim in drug ob drugemu, da stojimo v razumevanju, da ima vsak svojo zgodbo in svoje pot in vendar smo na istem popotovanju v svojo celostnost, svojo celovitost, v integracijo vseh aspektov sebe.
In naj se ta integracija, to pobiranje svojih koščkov dogaja v milosti in na popoln način za vsakega na tej poti.
Danes blagoslavljam vse ljudi, ki se jim dogajajo izgube, katastrofe, ki so v bolečini in se počutijo izdane, kot tudi tiste, ki so izdali sebe ali druge. Danes blagoslavljam vse ljudi, ki zanikajo sebe ali druge in nočejo videti, kot tudi vse tiste, ki so zanikani. Blagoslavljam vse tiste, ki sodijo druge, jih kritizirajo kot tudi vse tiste, ki so sojeni in kritizirani. Blagoslavljam vse, ki se čutijo zapuščeni, pozabljeni od ljudi in Boga, kot tudi tiste, ki zapuščajo druge. Danes blagoslavljam vse, ki se ločujejo v sebi ali od drugih, ki so v otopelorti, apatiji, depresiji in agoniji kot tudi vse tiste, ki so ločeni in so izgubili upanje. Kajti globoko v sebi vem, da so vsi le delčki mene same/ga. Zato danes vsem tem delom mene pošiljam ljubezen in vedenje, da jih sprejemam, da jih ljubim brezpogojno.
Naj se mir povrne v življenja ljudi in naj najdejo v sebi upanje in vero, luč in veselje. Naj moč ljubezni zasije skozi vse kar je.
In tako bodi.
In tako je.
Delite to naprej in v tem izjemnem času do 13.11. ko bomo deležni prvega od dveh mrkov soustvarjajte z menoj, blagoslavljajte in sprejemajte vse v enem in eno v vsem.
Če se nam želite pridružiti v skupnem blagoslovu vas vabim da danes ob 21. uri poslušate vodeno prakso z druženja, ki sem jo posredovala vsem tistim, ki ste mi poslale mail na zasebno sporočilo. To lahko naredite tudi danes ❤
Hvala, da delite blagoslov s prijatelji-cami ❤
V Ljubezni, z Ljubeznijo, za Ljubezen.
Taja Albolena
Le redki se zavedajo ali sploh kdaj razmišljajo o tem, da smo biološko gledano del dveh generacij, kajti vsi smo bili že v telesih naših babic, v jajčnikih naših mam, takrat še zarodkov, kar pomeni, da smo fizično nekaj mesecev preživeli tudi v svoji babici. To pomeni, da ste fizično del vsaj dveh generacij in da so travme in vse kar se je tema dvema generacijama dogajalo je del vas.
Seveda to ni omejeno le na dve generaciji, kajti tudi vaša mati je bila v svoji babici in njena mati tudi, kar pomeni, da je vse kar nosimo s seboj generacijsko pogojeno.
In cankarjanska mati ali mučenica je nedvomno del našega blueprinta, naše matrice, pa naj si to priznamo ali ne.
Imela sem srečanje na temo arhetipa matere in ko sem pripravljala srečanje, me je vrglo iz ” štumfov” zavedanje, kako globoko je ta arhetip mučenice pravzaprav del našega življenja. Nikoli prej si je nisem ogledala iz tega stališča in ko sem razmišljala o tem, kako je kolektivno nezavedno Slovenk oblikovano, mi je marsikaj postalo jasno.
Če vemo, da je mati tista, ki vpliva na prvih sedem let življenja deklice s svojim zgledom in tem kar počne nam zelo hitro postane jasno, od kod smo udomačene v arhetip žrtve in mučenice.
In ker se sodobna generacija temu zelo upira, kar ne pomeni nujno, da smo to tudi presegle, smo kjer smo.
Z mučenico se bojujemo in jo obsojamo in ji s tem seveda dajemo vso energijo, ki jo v ta boj usmerjamo.
Pogosto namreč pozabljamo, da hranimo to, s čimer se ukvarjamo, pa naj bo pozitivno ali negativno.
In ko takole opazujem koliko se določene ljudi v zadnjem času vlači po zobeh, mi je jasno, da so kjer so, ker imajo vso to energijsko podporo s strani ljudi, pa sploh nima veze, če je iz stališča ljudi označena kot negativna. Tisti, ki znajo z energijo pač znajo in jo uporabijo ne glede na predznak, ki ga ljudje postavljajo pred njo. Konec koncev je energija zgolj in samo energija, brez plusa ali minusa. Plus in minus sta naša percepcija, naš pogled na svet, energijo pa tja pošljemo ne glede na predznak.
In tako cankarjanska mati ustvarja sinove, ki so čustveno vezani nanjo, kajti skozi občutke krivde jim je vcepila misel, kako se je ona žrtvovala zanje in je v njihovih očeh svetnica. Sploh ne opazijo, kako podrejeni so in kako je to načrtno ustvarjeno s strani matere, ki si pravzaprav ne želi, da bi bil kdo v njeni okolici srečen. In ko gledamo njen odnos do hčere imamo pogosto občutek, da si z vsemi kripljami prizadeva za to, da bi bila hči nesrečna, kajti njena nesreča je mamina sreča. Videti je do konca izpirjeno, vendar nikar ne prehitevajmo. Vse to se dogaja nezavedno, in običajno se ženske tega ne zavedajo.
Pa pojdimo lepo po vrsti. V prvih sedmih letih mati preda svoji hčeri kako poskrbeti zase in negovati sebe in to stori ali pa tudi ne, vendar je dejstvo, da se v tem času otrok uči, kako negovati sebe.
Če mati ne zna poskrbeti zase in otroka bolj ali manj vzgaja s kritiziranjem, pravzaprav ustvarja izjemno močan arhetip notranjega kritika, ki bo kasneje vstpil v ospredje.
V obdobju med 7-14 let je oče tisti, ki naj bi potrdil ženski princip svoje hčere in če je oče odsoten in ne daje pozornosti svoji mali princeski, se bo razvila v žensko, ki je mnenja, da mora za vse poskrbeti sama, da itak nima pozornosti in podpore s strani moškega in pogosto je to ženska, ki ima kasneje v svojem življenju do moških zelo prezirljiv pogled.
Ko je deklica stara 14 let naj bi doživela iniciacijo v ženski svet in v sodobnem svetu tega ne počnemo več zavestno. V procesu iniciacije naj bi mati hčeri prenesla svoje znanje in vedenje kaj pomeni biti ženska in mlada ženska naj bi se soočila s prehodom iz deklice v mlado žensko. V obdobju 14-21 let naj bi našla svoj avtentični jaz, kdo ona v resnici je. Vendar ji pogosto to ni omogočeno, še posebej, če ima za mati mučenico, ji bo onemogočila, da bi se mlada ženska osamosvojila.
In tako imamo pri 21 letih mlade ženske, ki pravzaprav ne vedo kdo so in kaj sploh hočejo v svojem življenju. Take, ki iščejo princa na belem konju in upajo, da jih bo vitez osvobodil te nočne more, kot je s poljubom zbudil Trnuljčico. Miti in pravljice imajo globlji vpliv na naša življenja kot si upamo priznati.
In tako je ob vstopu v naslednje obdobje svojega življenja ta mlada ženska, ki ni doživela prve iniciacije v ženstvenost pravzaprav oropana velikega dela svoje psihe, kajti tisto česar ni zares spoznala sta arhetipa divje ženske in magične muze, pa tudi drzna diva je bolj podobna upornici in bojevnici kot resnični divi.
In tako ženske vstopamo v partnerstva, se poročamo in imamo otroke brez da bi resnično znale poskrbeti zase in brez da bi imele stik s svojo kreativno energijo.
Brez vedenja, kako ženska pravzaprav kreira vstopamo v moški svet moči in z njimi tekmujemo v doseganju ciljev.
Upiramo se temu, da bi odrasle in ko doživimo z zamudo vstop v arhetip matere, se pogosto nerazčiščeni odnosi s prejšnjimi arhetiskimi energijami znotraj nas seštejejo v maščevanje in posesivnost usodne ženske, trpinčenje in kaznovanje pasje ženske ali “bitch” v originalu, kar se pokaže skozi mučenico, ki se žrtvuje za druge, poskrbi za otroke in moža, za dom in vse kar je nujno in na koncu nima časa zase. Ker je zagrenjena in nesrečna znotraj sebe s svojim nezadovoljstvom drži v šahu vse v svoji okolici, ki se na vse kriplje trudijo, da bi ji ne stali na poti, kajti to lahko pomeni, da bo svoj vihar stresla nanje.
Mučenica ni prevzela odgovornosti za svoj izbor partnerja in ima tako izgovor, da lahko igra svojo vlogo mučenice in žrtve v očeh otrok in drugih ljudi. Kajti ona, sposobna in ljubeča ženska je omožila moškega, ki je ni vreden in tako vsa bremena življenja padejo na njena ramena.
Usmiljenje drugih je tisto, kar jo napaja in zato ne bo spustila takega moškega, saj je potreben kot kulisa za njeno igro. Že na začetku poskrbi, da kastrira svojega moža kot moškega in po vsej verjetnosti je že v začetku izbrala moškega, ki je navezan na svojo mati in pravzaprav psihično odsoten.
Mučenica namesto brezpogojne ljubezni do otrok, naredi otroke odvisne od sebe, jih naveže nase in si jih skuša podrediti. Namesto podpore in sočutja ustvarja navezanosti in kritizira, saj si le tako lahko otroke podredi tudi ko so že dovolj stari, da bi živeli svoje življenje.
In ključno je razumevanje, kako je do tega prišla, kajti senčni aspekti prejšnjih arhetipov so jo pripeljali do senčnega aspekta matere. Ko sem si ogledala pot, mi je postalo jasno, da je to še kako del moje zgodovine in presenečena sem ugotovila, da je to zgodba, ki sem ji bila priča pri svojih babicah.
To mi je omogočilo, da sem odpustila, in da z velikim sočutjem gledam na svoja starša, saj se zavedam kako veliko breme je bilo pravzaprav preloženo na njuna ramena. In seveda mi je jasno, zakaj sem se sama spustila v globoko spoznavanje s temi aspekti v sebi in zakaj je študij arhetipov ves čas zelo močno del mojega življenja, kajti ko sem prvič zanosila sem se zavezala temu, da svojega sranja in sranja svoje genetske linije ne želim predajati naprej. Tega vročega kostanja ne želim deliti naprej, vem, da ga moram pojesti sama.
In seveda so to težke stvari, seveda ima vsak svojo zgodovino, vendar je pomembno, da osvobodimo svojega notranjega otroka in mu dovolimo, da je to kar je, brez nahrbtnikov ranjenosti in bolečin vseh preteklih generacij. In vendar se nič ne zgodi samo od sebe. S svojimi senčnimi aspekti v sebi se je potrebno spogledati, si jih priznati kot svoje in tega nihče ne more narediti namesto vas.
In tega ne moreš narediti v udobju. Običajno je to zelo neprijetno soočenje v naših življenjih, ki ga je potrebno storiti, če se želimo osvoboditi. In ni potrebno veliko filozofije okoli vsega skupaj, le ozavestiti je potrebno in izbrati nekaj novega v svoji notranjosti.
Vedno bolj se zavedam, kako pomemben je vpliv arhetipov v naših življenjih, saj so tisti zavezniki, ki nam odslikajo nas same. mi pa se lahko z njimi pomirimo ali pa se borimo z njimi ali jih zanikamo. Ključno je, da ozavestimo, katere arhetipe v sebi zanikamo ali se borimo z njimi in s tem povzročamo njihovo izražanje skozi senco.
Prvi korak je vedno ozaveščanje človekove psihe in sprejemanje arhetipov, ki nas vodijo na poti v zrelost.
Ženske moramo dojeti, da je ključnega pomena osredotočanje nase, da zaznamo same sebe, svoje potrebe in želje, da sebe damo na prvo mesto, da ozavestimo svoje talente in jih živimo.
V slovenskem prostoru se ženske moramo soočiti z arhetipsko lepo Urško, ki je bila zapeljivka, se soočiti s svojo Usodno žensko, ki je maščevalna, ki spletkari in razdvaja. Slovenke se globoko bojimo zapeljivk, ki bi prevzele našega moškega, ker nikoli nismosprejele darov magične Muze, ki nas uči umetnosti zapeljevanja, igranja in kreiranja tega, kar si želimo.
Želimo si biti ženstvene, a se tega zelo bojimo, kar vodi v otopelost in globoko zanikanje tega dela naše notranjosti. Ker nočemo sprejeti darov tega aspekta, se nam to maščuje tako, da postanemo zafrustirane, depresivne, nezadovoljne ženske, ki so polne ljubosumja do tistih, ki si upajo sijati in uporabiti čare ženstvenosti. Skrito maščevanje in kaznovanje lepe ženske na Slovenskem ženske vršijo nad ženskami tako, da jo imajo za neumno lepotičko. In tako ustvarjamo trend večnih mladenk, ko si ženske ne upajo dozoreti, saj to pomeni premik v izgubo življenja in v mučenico, ki ne zna negovati, ne pozna brezpogojen ljubezni in sočutja do drugih ampak se hrani na usmiljenju, ki ga proizvaja v ljudeh.
Drage moje Ženske, vprašanje je samo ali ste pripravljene, da se ta zgodba zaključi z Vami, ali jo boste prenesle na naslednjo generacijo, na svoje otroke. Si želite postati najsrečnejša Ženska na svetu?
Izbira je vaša.
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena
Kolikokrat si v svojem življenju naredila nekaj, za kar veš, da ni dobro zate, pa vseeno ponavljaš eno in isto zadevo vedno znova in znova?
In kolikokrat si naredila nekaj, pa si si za sveto obljubila, da tega ne boš več naredila?
In kolikokrat si potem to ponovila?
In še enkrat?
Tako radi bi se prepričali, da ni naša krivda, vendar na našo nesrečo, ne moremo zanikati.
Vsi ljudje smo taki.
V svojem življenju sem pogosto delala ene in iste napake.
In vsakič sem z glavo tolkla ob zid, hotla na silo spremeniti stvari, pa sem naslednjič padla na isto finto.
Najprej je bilo po nesreči, kasneje iz navade.
Tako je življenje.
Saj poznaš pet stopenj reševanja zadev, kajne?
Vedno znova se premikaš skozi pet stopenj reševanja zadev.
Prva stopnja:
Hodim po ulici. Na pločniku je globoka luknja. Padem noter.
Izgubljen sem. Nemočen sem. To ni moja krivda. Celo večnost traja, da najdem svojo pot ven.
Druga stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Pretvarjam se, da ne vidim luknje.
Spet padem noter. Ne morem verjeti, da sem spet na istem mestu. Vendar to ni moja krivda.
Še vedno traja celo večnost, da zlezem ven.
Tretja stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Vidim jo, da je tam.
Spet padem noter … stvar navade … vendar imam odprte oči.
Vem kje sem. Moja krivda je. Takoj zlezem ven.
Četrta stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Grem okoli nje.
Peta stopnja:
Izberem drugo ulico.
In ključno je to, da je na koncu vse stvar tvoje izbire.
Vedno lahko izbereš drugo ulico.
Gre za prispodobo, ki jo vsi lahko preslikamo na svoje življenje. In to kar nam daje je upanje.
Upanje, da bomo nekoč prišli do točke, kjer ne bomo več na avtomatskega pilota, do točke, ko bomo zavestno izbrali drugo pot.
V življenju vedno znova padamo v iste luknje. Vedno znova ustrežemo ljudem na iste fore.
Pa mislimo, da smo že vzeli lekcijo, pa ugotovimo, da smo zopet padli v isto luknjo. I
n takih lukenj imamo veliko. Starši, partnerji, sestre, brati, otroci, sodelavci.
Kje ti padaš v svoje luknje?
Vsi imamo enako možnost, da lahko spremenimo stvari v svojem življenju.
Vsi imamo možnost, da spremenimo odločitve, ki so nas peljale po tej ulici in proti luknji na pločniku.
Vsi imamo v sebi moč, da rečemo NE, da stopimo okoli luknje.
In sčasoma najdemo tudi drugo pot.
Seveda gre za proces, pa vendar je res, da ne glede na to, kaj je v tvojem življenju tvoja globoka luknja, obstaja upanje.
Obstaja upanje, da boš našla svojo pot okoli te luknje in da boš sčasoma našla tudi drugo pot.
Da boš prenehala s svojimi slabimi navadami, da boš spremenila vedno iste napake, ki jih ponavljaš.
Vsak sčasoma najde nov način življenja.
Vsak lahko izbere življenje brez “luknje v pločniku”.
Vprašanje je samo ali si voljna nekaj spremeniti.
Ali si voljna, da spremeniš svojo rutino in poiščeš drugo pot?
Vprašanje je, ali imaš upanje.
Upanje vase, upanje v svet, upanje v dobroto.
In povem ti, upanje vedno umira zadnje.
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena
P.S.: Zgodba je povzeta po Avtobiografiji v petih delih avtorja Njošul Khenpo.
Pred nami je čas praznovanja.
Polna luna je v starih tradicijah pomenila praznovanje za žensko, saj predstavlja njen polni potencial, njen polni sijaj.
In potencial je kot seme, ki ga je potrebno aktivirati s setvijo. Sejemo ob mlaju in ob polni luni se potrdi katera so začela z rastjo in katera ne.
Sejanje je potrebno opraviti zavestno, tako kot moramo za to seme kasneje tudi skrbeti, da ga zalivamo s primernimi aspekti.
Učenje zadnjih dni me vedno znova spominja na dejstvo, da smo sami odgovorni za svoje življenje in za svoja dejanja. Vse v kar se spravimo, lahko razrešimo le mi sami. Nihče nas ne bo rešil, nikogar zunaj nas ni, ki bi lahko naredil karkoli, da bi nam bilo lepše. Kar smo ustvarili, moramo tudi razrešiti, v sebi.
Seveda je to ko se počutiš kot žrtev izjemno naporno in težko, kajti kar naprej iščeš rešitelja.
Zato je prvi korak, da se zaveš, da se vedeš kot žrtev.
Ko sem svojo žrtev razkrinkala in si razjasnila, da sem sama tista, ki kreira svoj svet, sva postali s tem delom mene prijateljici. Dojela sem, da gre pravzaprav za zaveznika, ki mi vedno zelo glasno sporoča, kadar želim prestopiti svoje osebne meje in se narediti za žrtev. Moje popotovanje z arhetipi me je naučilo kaj je to integriteta in kako moramo vse dele sebe integrirati v celoto zavestno, skozi izkušnjo.
In večina nas takoj pomisli na to – kaj moram narediti. Ljudje me sprašujejo “In kaj naj naredim, Taja?” Odgovor ni nikomur všeč, tako kot ni bil všeč meni, ko sem ga prejela stoprvič in sem končno prisluhnila.
Kar naprej so mi govorili; NIČ. NE delaj nič.
Nisem razumela, kaj mi želijo povedati, saj vendar moraš nekaj narediti, ko te kdo sesuje.
In vendar so bili zelo vztrajni, NIČ.
Potem so mi razložili, tudi stoprvikrat, da ne gre za to, da deluješ, gre za to, da si.
Seveda to poznate, slišali ste o frekvencah in o tem, da moraš Biti to, kar želiš pritegniti do sebe. Vendar se ne zavedamo tega, da smo vse to, kar se nam že dogaja.
In zdaj vam bom povedala še enkrat:” NIčesar vam ni treba narediti.”
Prenehajte z delovanjem. Nič vam ni treba doseči. Nič vam ni treba narediti.
Namesto tega raje Bodi. Bodi to, kar si želiš, da je del tvojega življenja. Premik iz delovanja v Bit je eden največjih premikov, ki ga je potrebno opraviti in čas je zdaj. 21.12.12. govori točno o tem premiku iz delovanja, iz osredotočanja na zunanji svet, iz iskanja zadovoljitev v zunanjem svetu v notranji svet, v to da samo SI. In to je velik premik, kajti zgoditi se mora v vaši izkušnji, v tem kako živite svoje vsakodnevno življenje in ne v vaši glavi.
Veliko ljudi misli, da so naredili ta premik in vendar se vedno znova znajdejo v starih vzorcih in načinih delovanja. Ne gre za to, da mentalno misliš, da si tam, dejansko je potrebno narediti premik v svoji notranji izkušnji. Da izkušaš to v svojem vsakodnevnem življenju. Da začutiš, kaj pomeni biti kar si. Da to živiš vsak dan in je to tvoja izbira vsak dan znova.
In tukaj nam hodi napoti eden od konceptov, ki so ga v starodavnih šolah misterijev poimenovali upravičenost. Meni je bolj všeč izraz glamur. In vidimo ga kamorkoli se obrnemo. Drek zavit v celofan, pravi moja prijateljica, ki nič nič nagnjena k ovinkarjenju ali olepšavanju stvari.
Glamur ustvarjamo skozi ideje in misli, ki jih napačno interpretiramo, ker jih ne razumemo (mentalni glamur), pa tudi skozi kritiziranje, sojenje in razsojanje, čustva ponosa, navezanosti, ločenosti, skozi občutek nadvlade ali večvrednosti (čustveni glamur).
To vpliva na našo vitalnost, na naš osebni magnetizem in sposobnost kreiranja.
Pogosto se odpravimo v svet in kupujemo stvari, ki naj bi nas osrečile. Kupimo si novo oblačilo, novo pričesko, novo šminko in sploh ženske mislimo, da zdaj smo pa čisto nove.
Moški si kupijo nov avto ali “novo igračko” in mislijo, da so zdaj pa čisto drugi.
Živimo v iluziji, v stanju misli in čustev, ki ustvarijo tančico čez to kar je resnica.
In to iluzijo zamenjujemo za resnico. Gre za kroničen problem sodobne družbe, ki ustvarja pretvarjanje, strah, pomanjkanje jasnosti in namena. Ločimo se od duha, od svoje duše in živimo v iluziji zunanjega doseganja, predmetov, ki jih kopičimo v upanju, da nam bodo dali tisti izvorni občutek avtentičnosti, pristnosti, resničnosti.
Ločimo se od prepoznavanja lastne nesmrtnosti, lastne božanskosti, dejstva, da smo ljubezen in sočutje. In sočutje pomeni, da sprejemamo sebe v vseh aspektih sebe, tudi v svojem glamurju.
Kot družba se danes počutimo zelo samopomembni, zagledani vase, zadovoljni sami s seboj in ponosni smo sami nase, kaj vse smo dosegli in kako napredni smo. Zaprli smo svoje duhovne oči in sploh ne vidimo, kako je glamur zamenjal odprtost, sočutje do drugih, ponižnost in kako smo otopeli.
Glamur ustvari energijsko meglico, skozi katero ne moremo videti jasno, ne vidimo resnice in tako se ujamemo v podobe, ki varajo in verjamemo, da so resnične. Nasedemo obljubam, ker so slišati tako dobro in ob tem se na nivoju duše gnusimo sami sebi, kajti zavedamo se, da se prodajamo za precej manj, kot smo vredni in to je bolečina, ki prežema celotno Bit.
Ko gledam ljudi okoli sebe, se mi včasih zdi, kot da so v transu, ujeti v iluzijo, ki jo ponujajo mediji, v iluzijo, da si lepoto lahko kupijo, namažejo na telo ali jo pojedo. Da je varnost v zunanjih stvareh in da nujno potrebuješ zavarovanje za svojo iluzijo, drugače res ne boš preživel.
Absurdnost glamurja, ki nas obdaja pa doživlja svoj vrhunec v duhovnem glamurju, kjer ljudje verjamejo, da jih bodo rešili ali osvobodili guruji in ljudje zunaj njih.
Sama že vrsto let sledim načelu, da ne učim ničesar, kar nisem izkusila na lastni koži, kajti le izkušnja je tista, ki jo lahko predaš naprej kot navdih za soočanje z lastno izkušnjo. Ko sem se soočala s svojimi iluzijami, mi lepe besede niso bile v veliko pomoč, dnevne prakse pa so bile neprecenljive. Dojela sem, da tisti, ki imajo oči da vidijo in ušesa, da slišijo letajo nizko pod radarjem in so na voljo samo tistim, ki so se osvobodili iluzije glamurja.
Duhovni glamur vidimo v ekskluzivnosti tistih, ki trdijo, da je njihova pot tista prava in v njihovi nesprejemljivosti, pomanjkanju sočutja do drugih. Vključenost in povezovanje, da deliš z drugimi je nekaj, kar jim je tuje.
Ključno vprašanje, ki si ga morate zastaviti, ko kupujete karkoli v zunanjem svetu je, ali je to tisto, kar je vodstvo moje duše ali moram to kupiti, ker to moram imeti, ker drugače ne ustrezam, nisem sprejet.
Eno največjih razodetij v zadnjih letih je bilo spoznanje, kdaj kupuje moja duša in katere stvari so resnično moje in kdaj kupujem iz svoje osebnosti in mislim, da stvari pač moram imeti zato, da jih imam. Vse kar sem kupila kot posledico navodila duše in mojih srčnih želja še vedno imam in uporabljam, vse ostalo je hitro našlo nove lastnike.
Ljudje smo tako navajeni na vloge, ki jih igramo, na to s čimer se poistovetimo, da sploh ne vemo več “Kdo sem jaz?” In kot že tolikokrat poprej bom povedala isto stvar – kriza nam jemlje naše identitete, naše iluzije, kajti njen namen je, da nas dobesedno prisili v to, da najdemo sami sebe. Kriza je tukaj, da nam pomaga, da najdemo sami sebe. In šli bomo tako globoko vanjo kolikor bolj se bomo upirali resnici in bomo poskušali skupaj držati iluzijo.
Ko se raztrešči tvoja iluzija ostaneš bos in gol. Samo si.
Sem kar sem je moj moto zadnjih pet let, odkar so me slekli in sezuli in sem dojela, da stojim na svetih tleh.
Svetost je bilo nekaj, kar sem iskala zunaj sebe in v tistem trenutku, v tistem prvem trenutku, ko mi je bila dana, bi jo takoj zamenjala za vse tisto, kar mi je bilo odvzeto.
Moje prebujenje je bilo dramatično in trdo. Upirala sem se in nisem hotela razumeti. Kričala sem in brcala, grizla in se borila, dokler mi niso vzeli še tega. In ker sem res trmaste sorte, sem šla čisto do podna, ker enostavno nisem hotela videti. V otopelosti in vdanosti v usodo je končno posijal žarek hvaležnosti in takrat sem dojela. Pa ni treba, da gremo na tak način po tej poti. Čeprav je res, vsak se bo moral soočiti s svojim glamurjem. Ni druge poti.
Zadnja leta poslušam nekaj, kar so zelo modro poimenovali Kompleks Plemenitosti, ko so ljudje mnenja, da notranje delo enostavno ni potrebno zanje. Da se bo zgodilo samo od sebe, da se njim pač ni treba soočati z vsemi temi stvarmi s katerimi se moramo soočati nekateri. Iluzija govori o tem, da to pač morajo narediti vsi ostali, njim pa tega ni treba, iz nekega nepoznanega razloga so izključeni iz tega filma.
Ljudje so očarani nad dejstvom, da so ta-in-ta mojster, da obvladajo vse te tehnike in vendar so se ogradili in so izgubili lastno pristnost in stik s svojo dušo. Nova energija, ki z velikimi koraki vstopa v našo sredino prinaša razsodnost, razumevanje kdaj smo v osebnosti, kdaj iz nas kriči naš ego in kdaj smo v duši. Radar za razsodnost aktiviramo s tem, ko opustimo svoje iluzije in prepoznamo svojo avtentičnost in pristnost.
Ko takole spremljam različne forume in facebook sporočila, ki se prikazujejo na mojem zidu si ne morem kaj, da ne bi včasih z začudenjem in hkrati s sočutjem spremljala številne neumnosti, ki jim ljudje verjamejo in jim nasedajo.
In tega je vedno več.
Razsodnost med resnico in astralnimi projekcijami, ki jih lahko zaznaš skozi sporočila, ki jih ljudje objavljajo je ključnega pomena.
Številna sporočila, ki jih lahko prebiramo dnevno so astralne projekcije, ki izhajajo iz nerazumevanja in napačne interpretacije, kar ustvarja neravnovesje v čustvenem smislu in izraža polarnost.
Preprost znak, da je nekaj zgolj astralna projekcija je strah, ki sije iz sporočila.
Kajti duh nam ne daje sporočil, ki bi bila prežeta s strahom.
Ego pa je v tem mojster.
Kanalizirana sporočila se vedno filtrirajo skozi osebnost človeka, ki sporočilo podaja in samo od tega koliko njegovega notranjega svinca je uspel skozi notranjo alkimijo predelati v zlato je odvisno, kako čisto je sporočilo, ki steče skozi njega.
Duša ima kvaliteto stabilnosti, varnosti in osrediščenosti v energiji brezpogojne ljubezni, ki samo je. Nima nobene potrebe po delovanju, doseganju in razkazovanju. Je kar je.
In eden najboljših napotkov, ki jih lahko dam, za prepoznavanje duhovnega glamurja in glamurja kakršne koli oblike je, da se obrnete k svoji duši in z razsodnostjo prepoznate ali gre za modrost ali iluzijo, ali je to kar dobivate resnica ali ne.
Ko ti nekdo odstre tančice iluzije jo zlahka prepoznaš, dokler si ujet med njene meglice, je prepoznavanje malce težje. Vendar te vedenje osvobaja, resnica je tista, ki te osvobodi. In to kar nas drži v iluziji je nevednost in ignoranca.
Mesec pred nami bo intenziven in preizkušnje bodo vedno bolj del vsakodnevne prakse. Ključno je, da presežete nevednost in nehate ignorirati, da se zaveste kakšne so opcije in kako izbirati to kar si želite. Presezite iluzijo, presezite krizo s tem, da kreirate iz svoje duše, iz svojih srčnih želja.
Izbirajte modro!
Namarie
Taja Albolena
DIVINE.SI
P.S.: O duhovnem glamurju v svoji knjigi Glamour, A World Problem piše Alice Bailey.
Leta sem iskala TO, kar iščemo vsi IZPOLNJENOST.
Iskala sem jo povsod – zunaj sebe, kot to dela velika večina.
Osupljivo je dejstvo, da sem poizkusila mnogo stvari in vendar na koncu skesana odkrila … NE ne morem je kupiti, ne morem je obleči, ne morem je namazati nase in ni ga človeka na svetu, ki bi mi jo lahko dal.
Izpolnjenost je stvar izbire in zavestno izbiraš lahko šele, ko si prevzel polno odgovornost za svoje življenje. Nihče ne more ničesar storiti zate ali namesto tebe, samo TI lahko dopustiš, da se zgodi ali pa NE dopustiš.
Izbira je v obeh primerih samo Tvoja.
In pomembno je razumevanje, da ne gre za mentalno izbiro, ko uporniško ali iz volje v sebi rečeš, da je pa to zdaj tako. Ni v glavi. Čutiš jo. Otipljiva je. Izbiraš namreč s svojim telesom, s svojim srcem.
Veliko lepih besed sem prebrala v zadnjih 20+ letih od kar sem stopila na svojo notranje popotovanje in vendar je tako malo tistih, ki te vodijo tja, kamor moraš iti, da najdeš izpolnjenost, po kateri hrepenimo vsi.
IN tako različni smo si.
Moški jo najdejo v praznini.
Ženske pa smo svet zase.
Vse kar delim zadnji dve leti so moje izkušnje, moja bolečina, moja frustracija, ko sem spoznavala, kako globoko nesrečna sem bila v moškem svetu praznine. Ženska v moškem svetu svobode in praznine poskuša to praznino zapolniti – s stvarmi, s hrano, s substancami, z moškimi, z delom, z otroci, …
In je v svojem neuspehu vedno znova ranjena. Pa ne le ranjena, zmedena, kajti po vseh parametrih družbe bi vendar vse kar je dosegla moralo zadostovati za to, da čuti izpolnjenost. Naučili so nas, da izpolnjenost dosežemo, da je potrebno zanjo nekaj narediti. In nič ne bi moglo biti dlje od resnice. In ko je ženske ranjena, vesno znova zapira vrata svojega srca za svet.
In svet, ki ga gledamo zunaj sebe smo ustvarili MI. In ženske s svojimi polomljenimi krili in ranjenimi srci vzgajajo naslednje generacije otrok in kreirajo svet, kjer ni nežnosti, kjer ni mehkobe, kjer ni ljubezni, ker je ne najdemo v sebi in je ne znamo dati SAME SEBI. Najprej sebi! In ker je ne najdemo v sebi, je ne moremo dati svetu, ne glede na to, kako srčno si to želimo.
Ženske 21. stoletja se bojimo odpreti, bojimo se ljubiti brezpogojno in se zapiramo vase. In v tej svoji šibkosti, ki jo čutimo v sebi, k sebi pritegujemo točno to, česar nas je strah, premoč, nadvlado, strah, bolečino, ranjenost, solze. In to vedno znova in znova in znova.
Ženska mora odkriti, da je Kreator, ki ustvarja. Ženske imamo v celični matrici to sposobnost kreacije. To je nekaj, kar nam je dano, je v nas. In vendar je potrebno to prepoznati, si priznati in zavestno izbrati, da bi lahko to svojo sposobnost tudi živele.
In ne govori mi o motivaciji in o pozitivnem razmišljanju, ko moje srce krvavi ob tem, kako vedno znova ranim tiste, ki jih najbolj ljubim in kako vedno znova ranim sebe.
Šla sem skozi svojo fazo pozitivizma in afirmacij, skozi fazo motivacije, ko sem verjela, da te lahko nehko zunaj tebe nakuri, da si uspešen in lahko narediš karkoli želiš.
Opazovala sem mojstre te igre, kako so za zaprtimi vrati svojo tehtnico vedno znova prevesili na drugo stran in svoje frustracije in bolečino zlili na tiste, ki so jim bili najbližje.
Ko se trudiš biti pozitiven in super se vedno znova pokaže senčna plat, ki se hoče izraziti. In poznam to igro, boleča je. Zadala mi je mnogo globokih ran, ki jih nisem hotela videti do nedavnega.
Motivacija, ki izhaja iz volje, doseganja, ciljev, dokazovanja je nekaj, kar ženski ni pisano na kožo.
Lahko jo usvoji, kajti ženske smo zelo dobre v učenju in povzemanju stvari, da zadovoljimo ljudi okoli sebe.
Konec koncev smo udomačene, da zadovoljimo moške v svojem življenju.
In vendar smo pozabile, ker nas niso poučili o tem, da nam to prinaša veliko trpljenja, kajti ženska izvorna matrica nima veze z doseganjem ali dokazovanjem, to je zapis moške matrice. In čas je, da ženske stopimo v svojo žensko matrico soustvarjanja, povezovanja, sodelovanja. Kjer ne dosegaš in ne deluješ ampak si to kar si.
In rodila si se, da si Unikat.
Vsaka ženska je Unikat. Edinstvena si, enkratna, neponovljiva. In čas je, da začutiš to, po čemer hrepeniš … IZPOLNJENOST. Izpolnjenost v svoji polnosti, v svoji ljubezni, v gibanju, pretoku. Čas je, da objameš sebe, tako kot si in zaživiš svojo polnost.
In to je vizija mojega dela … izpolnjenost in to, da postaneš najsrečnejša Ženska na svetu. Vprašanje je samo, ali si boš dovolila, da se to zgodi TEBI.
Objemi sebe. Ljubi sebe. Bodi, kar si. Kajti ti si Božanskost, potopljena v Božanskost, ki sama sebe izkuša kot individualni vidik Božanskosti.
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena
Ko sem podprla zelo radikalno izjavo Dalaj Lame, da bomo zahodne ženske rešile svet, se mnogi moški in tudi ženske niso strinjali z menoj.
Pa sem jim postavila vprašanje: “Ali lahko osrečiš nesrečno, nezadovoljno, depresivno žensko?”
Vsi vemo kako je to videti, zato sem pričakovala, da se bodo strinjali z menoj.
Večina se je zaprepadeno strinjala z menoj, da ne moreš osrečiti nesrečne ženske.
Pravzaprav je v takem primeru bolje, da nisi prisoten in se zato raje umaknejo, so se strinjali mnogi izmed vprašanih.
Če sem eno stvar res osvojila v svojem življenju je to Resnica, da moški ne more osrečiti ženske. In pika.
Sploh ni debate.
Tudi druga ženska ne more osrečiti nesrečne, nezadovoljne ženske.
To lahko naredi le vsaka zase. Sama zase.
In ko je srečna ženska, je z njo srečen ves svet! Mi verjameš?
Poglej v svoj mali svet, v svojo družino in opazuj, kako se vedejo družinski člani, ko je mama nasrečna in zagrenjena?
Vsak se skrije v svojo luknjo, da si le ne bi bili napoti.
Premikajo se kot miške in vse je zakrčeno, stisnjeno, temno.
In kako se vedejo takrat, ko je mama srečna in zadovoljna in žari?
Ves svet žari skupaj z njo.
Vsi so zadovoljni in srečni, da je le ona srečna.
In od tukaj moj navdih, da moramo ženske najprej vzeti v roke same sebe in pri sebi narediti to spremembo.
Ženska mora najprej osrečiti sama sebe, namesto da to pričakujemo od svojih moških, od svojih otrok, od svojih sodelavcev, prijateljev, od zunanjega sveta.
Vse moje delo je nastalo z namenom, da Ti postaneš najsrečnejša Ženska na Svetu in narediš v svetu točno TO, kar je tvoja Misija, za kar si se rodila.
In če želiš živeti svojo misijo, moraš najprej osrečiti sama sebe.
Pet let sem rabila, da sem dojela, da je to, da se počutim kot najsrečnejša Ženska na Svetu ključ do izpolnjenosti, harmonije, polnosti mojega življenja, prijaznosti in ljubečnosti.
Sprememba v življenju ženske, ki je prevzela vso odgovornost za svoje življenje in svoje počutje je kot da bi nekdo prižgal Luč. In to vedo povedati vsi njeni najbližji.
Moški ne more osrečiti ženske, lahko pa jo naredi še bolj srečno.
In to je točno tisto, kar je moje sporočilo.
Ženske so tiste, ki lahko in ki bodo spremenile Svet!
Iz sebe navzven.
In da bi to lahko naredile, morajo najprej osrečiti same sebe.
Seveda lahko to naredi vsaka sama, vendar je za to potreben čas – meni je vzelo pet let mojega življenja, da sem dojela in izmojstrila to, kar lahko s teboj delim v enem vikendu.
Trenutno nimamo vzornic, nimamo zgledov, redke so ženske, ki so v svoji polni moči ženske esence v sebi, in še te je potrebno iskati z lupo. Me smo tiste, ki bomo za zgled našim otrokom in kasnejšim generacijam.
Vprašanje je, ali si pripravljena na popolno preobrazbo?
Si pripravljena na to, da se zabavaš, uživaš, se radostiš in narediš nekaj samo zase?
Udomačili so nas, da ustrezamo, udomačili so nas, da sebe postavljamo na zadnje mesto, to so zgledi, ki smo jih imele me. Hočemo res tak zgled prenesti na naslednjo generacijo?
Jaz sem izbrala, da sem ZA spremembo, jaz sem to izbrala za svoje otroke in svoje vnuke, za vse otroke Sveta, saj želim, da se igrajo, da se zabavajo, da uživajo življenje in čutijo mir in izpolnjenost v sebi. In vem, da morem zato premakniti svojo rit in narediti vse kar je v moji moči, da to naredim najprej sama zase, kajti zgledi vlečejo.
Pa TI?
Pridruži se mi. Spoznaj sebe, spoznaj kaj je tisto, kar te izpolnjuje, spoznaj kaj te osrečuje in postani NAJSREČNEJŠA ŽENSKA NA SVETU.
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena
Zabava me, ko berem številne neumnosti, ki v zadnjem času krožijo po spletu in preko pošte. Hkrati pa se sprašujem koliko ljudi je ohranilo zdravo pamet in notranjo razsodnost, da vedo, kaj je resnica in kaj so blodnje prestrašenega Ega?
Glede na to, da že nekaj časa svet vodijo psihopati, ki so otopeli v svojem svetu in ne čutijo empatije, sočutja ali ljubezni se upravičeno lahko sprašujemo kam gre ta svet. Če nekdo odkrito dvomi v sposobnost ljudi, da bodo našli izhod iz svojih notranjih kriz, ki se odslikavajo v krizi, ki jo izkušamo zunaj nas, potem se res lahko vprašamo komu sledimo in komu dovolimo, da upravlja z našim svetom.
Glede na možnosti in število informacij, ki so na voljo, me vedno znova preseneča, kako omejeno gledamo na svet, na prihodnost in na vse kar kreiramo.
In v zadnjem času je kreacija resnično ekspresna.
Sami izbiramo realnosti, ki jih kreiramo zase in hkrati s svojimi izbirami pripomoremo h kolektivni naravnanosti. In ko takole gledam kaj je po televiziji, kaj se bere, s čim se obdajamo se upravičeno sprašujem kako to, da smo sploh še med živimi. Napovedi so zelo črnoglede.
Razsodnost je trenutno tista veščina, ki jo je nujno razviti, če želimo preživeti vse kar se dogaja na energijskih ravneh. Toliko možnosti in izbir je na voljo, da velika večina skače iz ene realnosti v drugo in se ne morejo odločiti, katera je njihova in kje ostati. Še vedno je nesporno dejstvo, da se krepi tisto, čemur dajemo svojo pozornost, čemur namenjamo svoje misli in kamor teče naša energija. To je zakon privlačnosti.
In res je, da je ohranjanje pozitivne naravnanosti v obliki vsakodnevne prakse, dobrih navad, ki te krepijo in podpirajo nekaj, kar je za mnoge izziv. Pa vendar ni nemogoče in vsak od nas ima izbiro kaj naredi s svojim življenjem.
Ne, ne bo konec sveta, vsaj ne v kataklizmičnem smislu, kot si mnogi predstavljajo. 21.12.12 bo Zemlja še vedno stala kjer je, ne bo je razneslo, le da se že dogaja izjemna poravnava, ki smo ji bili priča pred 26.000 leti, ko se centralno sonce poravna z našim soncem in pride do edinstvene povezave na nivoju zmajevih energij, aksiatonalnih silnic Vesolja, ki omogočijo nalaganje informacij iz samega Vira. To lahko prinese s seboj osvoboditev ali pogubo, odvisno od vaše percepcije, od vašega pogleda na svet.
Znana je zgodba dveh zapornikov, ki skozi rešetke gledata na dvorišče. Eden vidi zvezde in drugi blato na tleh dvorišča. Ta pogled ostane tudi po tem, ko prideta ven iz celice in ta pogled je tisto, kar moramo spremeniti v sebi in to lahko naredi le vsak posameznik zase.
Dolgo časa sem se v svojem življenju ukvarjala s težavami in svojim notranjim “drekom” dokler nisem dojela, da bolj ko kidam, več ga je. Dojela sem, da bi bilo zelo modro stopiti ven iz dreka in se usmeriti na cvetje, ki je zraslo, ko sem tako obilno gnojila svojo notranjo zemljo. In sem se raje usmerila na cvetje, na to v čemer resnično uživam in kaj me izpolnjuje v življenju. Notranja preusmeritev na drugo časovno vzporednico, na notranjo časovno dimenzijo je v celoti spremenila moj pogled na moje življenje.
In ko poslušam o vesoljcih, teorijah zarote in vsemu česar bi se morali bati se včasih vprašam; Kako jim to služi?
Kako ti služi, da se ukvarjaš z nečim, česar ne moreš dokazati, kar je neoprijemljivo in kar v tebi vzbuja … karkoli že prinese na površje, razen s tem namenom, da se soočiš s svojimi notranjimi občutki in nato nadaljuješ s svojim življenjem.
Veliko stvari imamo ljudje okoli sebe, ki se nam zdijo pomembne in s katerimi se ukvarjamo. In na koncu koncev pozabimo živeti, pozabimo uživati v življenju, ki ga ustvarjamo in se ukvarjamo s celim kupom stvari, ki so kot krama v vašem domu, le preusmerjajo vašo pozornost stran od vas.
Če vas zanima, kaj je resnično pomembno za vas si predstavljajte, da imate samo še en mesec življenja. Kaj bi bilo pomembno v vašem življenju? Kako bi preživeli svoje dneve? Kaj bi ohranili v svojem življenju in kaj bi odpadlo?
Kriza, ki je le “preobrazba” skozi katero moramo iti vsi mi, je točno to. Šla bo tako daleč v vašem življenju, dokler ne boste opustili vse na kar ste navezani, dokler ne bo vse, kar je nepomembno odšlo, samo zato, da bi nadomestilo to, kar je resnično vredno za vas. In krizo ustvarjajo smrti, odpuščanja, izgube, kajti le takrat imamo to priložnost, da spustimo matrico, ki jo držimo, se je oklepamo, takrat se sesuje, razpade, enostavno vse izgine. In kaj naredimo z vso osvobojeno energijo je izbira vsakega posameznika. Kam se usmerimo po tem, ko nam razpade življenje je naša izbira. Lahko v krizo, lahko v zgodbe, lahko v medije, lahko v strah, lahko v izgubo, vendar je precej bolj modro, če zberemo svojo energijo in se usmerimo v to, kar si želimo in ne v to, česar se bojimo.
Razsodnost je tukaj ključnega pomena. Kako izberemo zase to, kar si želimo? V sebi moramo vedeti kaj si želimo. In to je včasih precej težje, kot to česar nas je strah.
Družba nas je naučila in skozi udomačevanje smo si potrjevali to, kaj hočejo od nas drugi. In tako enostavno pozabimo, kaj si zase resnično želimo mi sami. Osebno sem rabila tri močne pretrese v svojem življenju, da sem dojela lekcijo in se končno obrnila vase. Najtežja stvar v moji izkušnji je bilo to, da neham delati usluge drugim in da končno enkrat naredim nekaj zase. Lažje reči kot narediti, vendar smo vsi mi pred to isto odločitvijo. Kaj je tisto, kar si tvoje srce resnično želi? Kaj so tvoje srčne želje?
Kajti tvoje srčne želje so tvoja realnost, to je tisto, kamor se moraš usmeriti, to je tisto, kar podpira tvoja duša in to je tisto, kar bo potencirala energija iz centralnega sonca s katero se usklajujemo. Časa nimamo več veliko. Zato je skrajen čas, da se nehate ukvarjati z zunanjim svetom in najdete svojo srečo, svoje zadovoljstvo … v sebi. Kajti le tako boste lahko prispevali k splošnemu dobremu, le tako boste kreirali Zlato Dobo, Novo Zemljo. Služenje drugim se začne s tem, ko odkriješ kdo si in kaj si želiš, kaj so tvoji potenciali, v čem resnično uživaš in da to deliš s svetom. Služenje nima veze z žrtvovanjem in mučeništvom, to so napačne informacije.
21.9.2012 jesensko enakonočje je tisti ključ, ki nas vodi po aksiatonalnih linijah vzporednih realnosti tja, kamor izbiramo. Bodite modri v svojih izbirah, kajti kreirate svoje življenje. Kaj izbirate zase? Ljubezen ali strah? To je vaša izbira! Energija enakonočja je še vedno močno prisotna, kajti na nivoju duše nam je odprla mogočne notranje vpoglede in vrata v novo realnst duha.
Čas je, da začnete uživati v svojem življenju. Brez če bi in ko bom. Uživati s tem kar imate, tukaj kjer ste, je ključ do Zlate Dobe. V tem trenutku, tukaj in zdaj. In to je umetnost. Umetnost zadovoljstva. Umetnost izpolnjenosti. Umetnost življenja. Da narediš največ kar lahko s tem kar imaš. Brez izgovorov, da nimaš… in da boš, ko boš imel …
Živi tukaj. Živi zdaj. Bodi zadovoljen. In izpolnjen. Kjer si, s tem kar imaš. To je umetnost.
Uživaj na polno!
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena
Se vam ne zdi, da bi bil počasi že čas, da se nehamo ukvarjati s strahovi, s tem česar nimamo in namesto tega svojo pozornost raje usmerimo na to, kar imamo?
Ljudje veliko preveč stvari jemljemo za samoumevne, pa to niso. To, da imamo dom, avto, družino, otroke, partnerja niso samo po sebi umevne stvari. To so blagoslovi. In čas je, da pogledamo, kje se nahajamo, namesto da se skozi ukvarjamo s tem kje nismo.
Ugotovila sem, da je kriza prišla kot rešiteljica, kajti to kar je njeno osrednje učenje je, da začnemo ceniti to, kar imamo. In dokler ne bomo dojeli tega sporočila, bo vsak dan slabše. Kaj ti to čemur dajemo svojo energijo raste.
In močno upam, da bodo ljudje kmalu dojeli, da je kriza učiteljica in da moramo vzeti njeno lekcijo. Da ne gre za varčevanje in za to, da zategujemo pasove in si vedno manj privoščimo, da se omejujemo in smo vedno bolj nejevoljni. Pomembno je, da dojamemo, da gre za preobrazbo in ta preobrazba od nas zahteva odločitev, kaj podpiramo, kaj izbiramo v svojem življenju. Čemu namenjamo svojo pozornost manjku ali obilju?
Vikend sem preživela v družbi meni dragih ljudi in vendar sem vedno znova ugotavljala, kako močno smo ujeti v stare spone kritiziranja, obtoževanja, prelaganja krivde na druge, češ oni so krivi.
Trenutna klima v državi je zelo prestrašena. Se vam ne zdi, da bi bilo modro kaj narediti v zvezi s tem? Da začnemo pri sebi.
Namesto pritoževanja, jamranja in strahu kar bo, bi bil že čas, da se polno zavemo, da smo mi tisti, ki kreiramo. In da, če se osredotočamo na strah je to tisto, česar bomo imeli še več. In če lažete sami sebi in zanikate svoje strahove in mislite, da se osredotočate na pozitivne stvari, niste naredili tega, kar mislite, da ste naredili.
Kreiramo s svojimi občutki in ne s svojimi mislimi. Če vas je strah, je to tista vibracija, ki prevladuje. In ne mi govoriti kaj nimate in kako slabo vam gre, kajti vsi poznamo, tudi sama sem bila tam.
In vendar vem, da imamo izbiro kam vsak dan usmerimo svojo življenjsko energijo. Vsak dan namreč dobimo 100% življenjske energije, paket, s katero razpolagamo in jo prerazporejamo čez dan. In energija sledi vaši pozornosti. Če je vaša pozornost usmerjena na probleme in na to česa nimate, verjemite mi iz prve roke vam povem, da boste točno tega imeli še več. In če se osredotočate na pomanjkanje in to, da ni, bo to raslo in bo tega še več. Sem naredila daljši eksperiment na to temo in vem, da je kreacija stvar frekvenčnega ujemanja. To kar daješ iz sebe, dobiš nazaj. Frekvenca, ki jo izžarevaš pritegne k tebi ujemajočo frekvenco. In ta frekvenca so vaši občutki, ne misli. Če se počutite žalostni, prestrašeni, besni, je to tista frekvenca, ki deluje. In če čutite zadovoljstvo, izpolnjenost in radost ob tem kjerkoli že ste, je to tisto, česar je vedno več v vašem življenju.
Frekvenca, ki jo dajete iz sebe je izbira. To je vaša odgovornost.
Vi kreirate svoj svet. In vsak soustvarja svet v katerem živimo. Nihče tega ne more narediti namesto nas. Mi smo tisti, ki bomo ali rešili ali zavozili ta svet. Vprašanje je samo, kaj izbirate v svojem življenju.
In ja, seveda ni enostavno. To niso afirmacije, ki si jih ponavljate in upate, da bo delovalo. Gre za vsakodnevno izbiro, gre za disciplino tega, da ne glede na to kaj se ti dogaja vedno znova izbiraš zadovoljstvo in izpolnjenost. In ko si soočen z izzivi, da se soočiš z njimi in si jih ne zanikaš, češ saj meni gre pa tako super. Ne, trenutno sem žalosten, zakaj že? Gre za to, da se soočiš s stvarmi, ki so trenutno prisotne, pa tudi da jih presežeš, namesto, da se z njimi boriš ali jih zanikaš v sebi. Tudi to, da se zatakneš v njih ni najboljša izbira.
Čas je, da se zavemo, da imamo vedno izbiro. In na nas je. da vedno znova izbiramo tisto frekvenco, ki jo pač izbiramo.
Jaz vedno znova izbiram ljubezen in izpolnjenost, zadovoljstvo in polnost življenja. In ko me življenje zabriše ob tla se zjočem, si obrišem kolena, se ponovno postavim na noge in se spomnim, kaj sem izbrala. Ja, izbiram vsak dan. In tako iz trenutka v trenutek, 24/7. Gre za prakso, gre za novo navado.
In kaj izbiraš ti zase?
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena
Univerzum nam vedno daje usmeritve. Vedno smo vodene, če smo se voljni predati toku življenja in spustiti kontrolo.
Včasih me preseneti, ko gledam pri sebi, kako s pomočjo kontrole vzpostavljam občutek varnosti in stabilnosti, vsaj mislim tako, pa se hitro ujamem. Največji paradoks življenja je nedvomno v tem, da te kontrola vedno vodi v kaos. In da pregled nad svojim življenjem dobiš takrat, ko se uspeš prepustiti toku življenja. Bolj ko se uspeš prepustiti in samo biti, bolj občutiš avtentično moč v svojem življenju.
Velika večina preveč nadzoruje svoje življenje in ljudi v njem in se zaradi tega zakrči, loči, oddalji in izgubi občutek zase. Zanikanje same sebe je ena izmed ključnih ranjenosti, ki nas ovirajo na naši poti Ljubezni. Zanikanje vodi v izdajo zaupanja, resnice in tega kar resnično čutimo s tem, ko pobegnemo stran od težav. Običajno stvari zanikamo tako, da se premaknemo v svojo glavo in najdemo cel kup argumentov, zakaj imamo prav. Um je prepoln izgovorov, sodb, razlogov in obtožb. Ko zanikamo svojo bolečino in boleča čustva v sebi, v resnici zanikamo ljubezen in resnico. Ločimo se od tega po čemer najbolj hrepenimo.
Zanikanje lahko pozdraviš le z ranljivostjo, s tem, da si dopustiš, da se odpreš, čutiš svoja boleča čustva, vse, kar je zakopano pod masko persone, ki pravi, saj je vse v redu. Popolno razkritje je ključ, da presežeš zanikanje in ob tem je ranljivost prva stvar, ki si jo moraš dopustiti.
Vedno znova me preseneti koliko svoje življenjske energije porabljamo za to, da stvari skrivamo sami pred seboj. Šokira me, ko vidim ljudi, ki komaj živijo, pa kljub temu niso pripravljeni popustiti prijema svojega nadzora in samo biti. Pogosto šele po tem, ko se prepustiš, ugotoviš, kako napeta si bila in kako močno si se trudila, da si obdražala iluzijo kontrole in nadzora v svojem življenju. Od tebe zahteva velik napor, da držiš iluzijo nedotaknjeno. Pravzaprav smo ujetniki svoje realnosti.
Ko v polnosti objameš, karkoli si skrivaš sama pred seboj, se začne resnično zdravljenje, kajti šele, ko si dovoliš, da v polnosti čutiš svojo bolečino, lahko izbereš med bolečino in zadovoljstvom. Prvi korak je vedno priznanje, ko pogledaš in stopiš direktno noter in samo si.
Ko si dovoliš čutiti to, kar je, se pokaže resnica in hkrati prepoznaš, da imaš izbiro in da lahko izbereš drugače, kot si vajena. In da si dopustiš, da si ranljiv in da čutiš, moraš biti ponižna v sebi. Težke situacije te vedno naredijo ponižne. Ponižne in ne ponižane kot radi zamešamo ta dva izraza. Ponižnost je pripravljenost sprejeti to kar je. Ko samo si. Si sprejemljiva, se prepustiš toku in dopustiš, da te življenje vodi. Sama rada rečem, da moraš vedeti, kako se usmerjeno prepuščati, da natančno veš kam greš in hkrati dopustiš Vesolju, da te vodi po najboljši možni poti do tja.
Ponižnost je zadnja stvar, kamor si želi razum.
Srce zna biti ponižno, kajti ve, da je ponižnost največja moč.
Ponižanost na drugi strani je povezana z zasramovanjem in sramom. Ko smo zasramovani, imamo občutek, da smo izločeni, da smo nezaželeni, da ne pripadamo in nismo vredni, da živimo ali obstajamo. Pri ponižanosti imaš občutek nemoči, ko misliš, da je s teboj nekaj hudo narobe. Ponižnost na drugi strani te ojača, te naredi močnejšo, saj ti razkrije avtentično moč tvoje duše.
Zanikanje je precej bolj del našega življenja kot si mislimo in pogosto je del našega kritika, našega sodnika, ko sami sebe v sebi zanikamo, da ne bi izpadle smešne, čudne, ko hočemo ustrezati in zato zanikamo same sebe in svoje talente in sposobnosti.
Soočenje s svojimi notranjimi ranami je ključno za to, da se lahko osvobodimo in samo smo. Vsi moramo to narediti pri sebi, da se osvobodimo in stopimo v svojo pristno, avtentično naravo.
Čas je, da se osvobodiš in polno zaživiš svoje življenje.
Sooči se s seboj in objemi celo sebe.
Samo bodi. Bodi ljubezen. Bodi življenje. Bodi svetloba.
