Avatar photo

About Taja

Posts by Taja:

Maščevanje je sladko ali pač ne?

, 0 Comments

S prijateljico sva bili na čaju.
Debata je tekla okrog izdaje, prevaranosti in kar naenkrat je kot iz topa izstrelila: “Veš, če bi me moj dragi prevaral, bi mu vrnila milo za drago. Dala bi se dol s ful dobrim tipom in uživala do konca.”

Nekaj časa sem jo gledala brez besed, medtem, ko je v meni tekel monolog.
Nisem tako prepričana, vsaj zase lahko rečem, da bi mi maščevanje v smislu milo za drago prineslo tisto zadovoljstvo, ki bi si ga v tistem trenutku želela.
Pravzaprav vem, da tak obliž na rano ne bi bil prav zelo učinkovit.
Pravzaprav bi bilo vse skupaj bolj podobno razsoljeni rani, ki še bolj skeli in peče.

V svojem raziskovanju ženske narave sem prišla do zaključka, da je tisto po čemer najbolj hrepenimo ženske povezano z občutkom varnosti in globokim zaupanjem osebi, ki jo izberemo za partnerja.

Moja izbira je globok, strasten odnos, kjer se lahko v celoti odprem in celo sebe delim s partnerjem. In če želim resnično uživati rabim na drugi strani občutek stabilnosti in zaupanja. Ženske smo tiste, ki si želimo odnose, moškim so pravzaprav bolj v oviro, kot v resnično veselje. Moški se poročajo zavoljo ženske, da bo ona srečna, če bi poslušali svojo naravo, bi verjetno ostali neporočeni.

Kajti moški bolj od vsega drugega ceni svobodo in izjemno nesrečen se počuti takrat, ko je ujet. Zato smo v krizi srednjih let priča toliko osvobajanju na moški strani, ko se želijo osvoboditi spon, ki jih vežejo.

In ženske? Če smo iskrene s seboj in poslušamo svoje srce je tisto kar nas najbolj izpolnjuje polnost. Polnost odnosov, polnost življenja. Če moške duši ujetost, potem je za ženske najbolj boleče, ko čutijo praznino.

Ženske se v svoji bolečini zapirajo vase, se ločijo od vira, ki jih polni in se vedno bolj potapljajo v praznino, ki jih muči in boli. Ko v odnosu ostane samo prazna lupina in kaj deliti, to ženske spravlja ob pamet, čeprav ne znajo razložiti kaj je pravzaprav narobe.

Ko se moški umakne v svojo svobodo, v notranjo praznino to ženska zazna kot grožnjo, kajti kar naenkrat ni več prisoten z njo, čeprav je fizično ob njej. In ni je bolj seksi stvari za žensko kot je moški, ki je polno prisoten z njo, ne glede na vse, brez da umira od dolgočasja in se na koncu izklopi.

Ugotovila sem, da imajo moški v sebi gumb za vklop in izklop, ki ga ženske v svoji polnosti življenja nimamo. Ne znamo se izklopiti, le odrežemo se oziroma ločimo od toka življenja. Povezanost je namreč tisto, kar ženski daje ta občutek polnosti. Povezanost z vsemi aspekti življenja.

In zato menim, da maščevanje nikoli ni sladko, četudi se na prvi pogled zdi da je. Maščevanje pravzaprav povzroči notranjo bolečino, kajti s tem, ko hočeš raniti drugega, pravzaprav raniš samega sebe.

Rešitev v primeru izdaje marsikomu ni všeč in se mu zdi popolnoma neverjetna, vendar preverjeno lahko rečem, da edina pot ven iz bolečine in ranjenosti, ven iz sramu in maščevalnih nagibov vodi skozi sprejemanje.

Ko zmoreš ljubiti ta del sebe, ki je to povzročil v tvojem življenju in ga sprejeti, v sebi, ne da poskušaš odpustiti drugim okoli tebe, ne gre za zunanji svet, gre za to, da sprejmeš v sebi, takrat ozdraviš sebe. Takrat presežeš samega sebe, v tem delu samega sebe, ki ti ga odslikava druga oseba.

Veliko se govori o ogledalih v zadnjem času vendar v resnici šele ob velikih izgubah, izdajah, velikih bolečinah v svojem življenju sam sebe postaviš na test ali boš zmogel preseči samega sebe ali boš podlegel bolečini ali sovraštvu v sebi.

Poligon naše rasti ni nekaj glamuroznega in razkošnega, je vsakodnevno življenje, je bitka za življenje, je izbira v vsakem trenutku. Nikoli ne veš, kje se bo pojavil tvoj naslednji učitelj in kako veliko mučenje te čaka, če ne boš sprejel lekcije, učenja, ki ti ga je prišel odslikati v tvoje življenje.

Rast nikoli ni udobna. Rast je izjemno neudobna. Seme mora predreti številne plasti zemlje in kamenja, da pokuka na plano in ko je zunaj se številne “nevarnosti”, ki ogrožajo njegovo rast še povečajo.
Rast ni varna. Nikoli ni bila in nikoli ne bo.

Včasih so kurili čarovnice, inkvizicija je preganjala tiste, ki so iskali vedenje in so želeli rasti in konec koncev so Jezusa križali, ker je želel rast. In vendar danes kurimo sami sebe in vedno znova se pribijamo na notranji križ, trpimo in se ranimo zgolj in samo zato, ker nismo pripravljeni opustiti navad in načinov delovanja, ki nam ne služijo več.

Nenavezanost je ključ duhovne rasti. In ko ti vzamejo vse v materialnem svetu spoznaš, kaj nenavezanost dejanko pomeni, če si voljan. Vendar ni potrebno, da vse izgubiš, nenavezanost lahko izmojstriš skozi popolno povezanot, popolno odprtost, popolno predanost življenju.
In takrat spoznaš, da je življenje sladko in grenko in da je oboje samo del te igre, ki jo igramo.

Na razmišljanje moje prijateljice nisem odgovorila. Bila sem modro tiho. Spoznala sem, da je včasih bolje stvari zadržati zase, kajti ne moreš prepričati prepričanega. Ne glede na to, kako rada imam ljudi okoli sebe, se zavedam, da vsak izbira zase. In čeprav pogosto opazujem boleče izbire in globoke ranjenosti, se ne čutim poklicana, da pomagam, če mi oseba ne pove, da si želi moje pomoči. Kajti moja lastna izkušnja je, da ko si prepričan v eno stvar, ga ni človeka na svetu, ki bi te prepričal v nasprotno, čeprav kasneje sam prideš do teh istih zaključkov. Vendar je rast pomembna in potrebna, da to modrost sploh lahko objameš v sebi in presežeš samega sebe.

Najpomembnejša stvar, ko govorimo o rasti se mi zdi ljubezen do sebe. Da se ljubiš v vseh delih samega sebe. In brezpogojna ljubezen je včasih velik izziv.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Hočem nazaj svoja rožnata očala

, 0 Comments

Spravila me je v smeh, ko sva po dolgi dabati zaključili z njeno izjavo; I want my pink glasses back!
Ja, rožnata očala. Kako radi imamo rožnata očala in kako težko jih odložimo.

Zanikanje je tista rana srca, ki je sploh ne prepoznavamo kot ranjenost. Za večino je zanikanje nekaj normalnega. In vendar nas vodi v otopelost. Zanikanje sebe je podobno zadrževanju zraka. Sprva je čutiti neudobje, nato se zgodi panika, ko telo kriči po tem kar potrebuje. Če bi zanikali svojemu telesu zrak si lahko predstavljamo kam pridemo. Če pa si zanikamo svoje zadovoljstvo in tisto v čemer uživamo, pa pravzaprav v telesu ravno tako ustvarjamo stres, le da tega ne prepoznamo.

Zanikanje delov sebe je eden od hobijev velike večine ljudi na planetu. Večina meni, da bodo neprijetne stvari kar izginile same od sebe. In senca je ena tistih stvari za katero večina ljudi poskuša sebe okrog prinesti, ker jo zanikajo v svoji notranjosti. In zanikanje je izjemno subtilno.

Gledam na eni strani ljudi, ki se trudijo biti pozitivni. Vso svojo voljo usmerijo v doseganje pozitivnega pogleda na stvari in svet, ampak kvazi pozitivnost na eni strani se vedno pokaže skozi polarnost na drugi, ko potem v tistih najintimnejših odnosih seka ven senčna plat človeka. In ko sem bila priča posameznikom, ki so učili pozitivnost in pozitivno mišljenje, potem pa so doma res grdo delali s svojimi domačimi sem ugotovila, da to ni to. Ne moreš se pretvarjati da nekaj nisi in brez posledic iti mimo.

Sami sebe prinašamo na okrog s tem, ko zanikamo stvari v sebi, ko poskušamo skriti ali zanikati, da boli. Moj pogled na stvari je, da je nujno, da se potopiš direktno v stvari in greš v samo srce težave s katero se soočaš, direktno v strahove, direktno v skrbi in da pogledaš kaj je zadaj, kaj drži to stvar ujeto v tvojem energijskem sistemu. Kajti šele takrat si sposoben odločitve ali boš ostal ujet ali se boš osvobodil. Samo resnica osvobaja. In soočenje z resnico je nujno za rast.

In dejstvo je, da je velika večina pozabila, kako uživati v svojem življenju. Užitek je v sodobnem svetu omejen na spolnost, povsod drugje pa velja moto, da je trpljenje tisto, ki prinaša rezultate in da je potrebno garati. In vendar sem sama pri sebi ugotovila, da garanje prinaša le stres in ne zadovoljstva in radosti v moje življenje. In ko je telo preplavljeno s stresnimi hormoni, to omejuje pretok krvi po telesu, pretoki zastajajo in razpoloženje človeka gre globoko v podzemlje.

Hodim po mestu in opazujem ženske. Malokatera se smeji, večinoma so napete, v stresu, vidi se jim, da so zakrčene. Pogosto žalostne, v depresiji, rahlo sitne, napete, jezne. In ko se počutimo takole napete in v stresu pogosto posežemo po zunanjih stvareh, ki bi nas sprostile.
Po nečem, kar bi pomagalo, da bi se počutila bolje.

Take hitre rešitve pogosto vključujejo substance kot je kofein, nikotin, ostale substance na -in ter sladkor. Vse kar gre hitro v kri in zasvoji. In ker nosimo rožnata očala pogosto to upravičujemo sami pred seboj, češ da si zaslužiš to majhno pozornost, glede na to koliko garaš. Zanikanje, zanikanje.

In ker se po taki dozi substanc na -in, no saj niso vse na -in pa vendar, počutimo bolje, vsaj na kratek rok to hitro postane nova navada. Pozabimo, da je prenajedanje, opijanje, zakajanje ali kakršen koli drugačen način, da smo “high” pravzaprav otopelost. Ko narediš vse, da ne čutiš nelagodja ali bolečine v sebi. In bolj ko se zatekaš k hitrim rešitvam, bolj otopel postajaš, bolj ločen v sebi, bolj zanikaš samega sebe. In ko se navadiš na substance, ki ti pomagajo na hitro spremeniti razpoloženje, potrebuješ vedno več te snovi v sebi, da dosežeš enak učinek vznesenosti.

In vendar obstaja drugačen način življenja, brez rožnatih očal. Veliki večini ni všeč, ker zahteva odgovornost in prevzemanje odgovornosti zase v življenju in za svoje izbire. In zahteva pogum, da se potopiš v svojo notranjost in se soočiš s seboj brez zanikanja samega sebe.

Redna praksa zadovoljstva, tega v čemer resnično uživaš je nujno potrebna, če želimo v svojem življenju ustvariti radost. In ko enkrat poznaš mehanizme in načine, kako pomagati svojemu telesu, da čutiš zadovoljstvo in si brez potrebe po zunanjih substancah svojo pozornost usmerjaš v to, kar si resnično želiš. Poišči v sebi kaj je tisto kar te navdihuje, navdušuje in tega počni vedno več. In tako ti nikoli ne bo treba nazaj po svoja rožnata očala.

Potem je izjavila še tole; Veš s tabo sploh ni žur. Vzela si mi moja rožnata očala. Kako naj zdaj po vsem, kar si delila z menoj nataknem na nos svoja rožnata očala. Sploh ne morem. Ugotavljam, da je zanikanje same sebe bolj boleče kot to, da vidim da se zanikam in da sem otopela. In kaj zdaj?

V smehu sem jo povabila na druženje za ženske, kjer bom delila več o kreaciji, ženskih ciklih in užitku.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Življenje je ljubezen v akciji

, 0 Comments

Življenje je ljubezen in ljubezen je življenje. Ljubezen je osnova realnosti v kateri živimo. In ker se v to realnost steka vedno več ljubezni, se ob tem vedno bolj razkriva vse kar ljubezen ni.
Ko ste v toku ljubezni, se razkriva vse tisto, kar je nesprejeto, s čimer se borite, kar obsojate, kajti ljubezen je vse kar je in če del življenja ne priznavamo kot del ljubezni, se nam to razkrije.

In upiranje ljubezni se kaže kot bolečine, bolezni, nelagodje, depresije, nezadovoljstvo, izčrpanost. Kajti ogromno življenjske energije, ki je namenjena regeneraciji telesa porabljate za notranji boj.
Nikoli nisem bila prepričana v učenja, ki pravijo, da lahko brez da se soočiš s stvarmi v življenju te stvari v sebi objameš in se pomiriš z njimi. Zdaj definitivno vem, da moraš objeti stvari v sebi, da se pomiriš z njimi. Sama to počnem skozi blagoslavljanje.

Ko pridem v stik z nekom ali nečim, kar je boleče, neprijetno, kar bi z največjim veseljem obsodila, se najprej ustavim.

Potem globoko vdihnem in izdihnem.
In nato blagoslovim to dušo, ki je izbrala, da namesto mene izkusi to kar izkuša, gre skozi bolečino in razočaranja zato, da bi ozavestila, kar je kot duša izbrala, da izmojstri, objame, se s tem pomiri.
Potem blagoslovim vse tiste, ki jih ta bolečina, to kar počne rani, žalosti, vpliva nanje na kakršen koli način.

In nato blagoslovim še sebe kot opazovalca te drame.
Blagoslavljanje mi pomaga, da vse kar se mi zdi preplavljujoče, ker na to ne morem vplivati ali pa spremeniti stvari enostavno predam božanskemu v sebi.

Nikoli nisem bila del religije, ker je to institucija, kot upornik pa sem v nenehnem boju s strukturami ega in vsemi ostalimi sistemi in strukturami. Arhetip upornika mi pomaga, da prepoznam kje je togost, rigidnost sistemov, kje sem ujeta vanje, da to prepoznam in presegam sama v sebi. Upornik ni nujno destruktiven, ko spoznaš njegovo senčno plat, ga lahko uporabiš v njegovi svetli plati in z njim soustvarjaš kot z zaveznikom.

Vendar pa so me učenja Yeshue preobražala in so še vedno v mojem srcu na posebnem mestu. Marija Magdalena je tista moja vzornica in učiteljica, ki me vedno znova poveže z resnico ljubezni in življenja, ki v meni deli z menoj vedenje o ljubezni in o življenju.

Iz ljubezni je ustvarjeno vse. In ljubezen dobesedno ukazuje materiji. Ko sem imela zadnji vikend seminar o notranji Biti sem dojela, resnično sem dojela, kako je iskanje izpolnjenosti v zunanjem svetu jalovo početje.

Ko sem danes sedela s prijateljico, mi je razlagala, kako v sebi čuti praznino za katero ve, da je ne more napolniti nobena zunanja stvar. Ta meni draga ženska nikoli ni poslušala mojih predavanj ali brala duhovnih knjig in vendar čuti, se zaveda resnice, ki pravi, da izpolnjenosti ne moreš najti v zunanjih stvareh.

Ljubezen ti je dana, ne moreš je najti. Ni ti je treba zaslužiti. Ne moreš je najti v zunanjih stvareh, v dosežkih, titulah, materijalnih stvareh. Zunanja motivacija, pehanje za dosežki ubije človekovo sposobnost da prepozna in spoštuje svoj resnični namen. Ljubezen do namena je ljubezen notranje izpolnjenosti, ko prepoznaš kdo v resnici si in da ni ničesar, kar bi preseglo veličastnost tvoje Biti. Tvoj življenjski namen je življenje samo, je sama ljubezen, si ti.

Čas je, da ugledaš moč ljubezni v procesu življenja.
Ljubezen razkriva kdo si, ti pokaže tvojo veličastnost.
In ljubezen do sebe presega zunanja dejanja s pomočjo katerih si poskušamo kupiti ljubezen zunaj sebe. Ljubezen do sebe je notranji ocean, je vseprisotnost, je veličastnost, je vsevednost.

Vsaka izbira, ki jo opraviš na poti podpira življenje, ljubezen in resnico ali pa jo zanika. Jaz še vedno pravim ali resnica ali posledice, to je naša izbira. Svobodna volja je pravica da si to kar si in da v vsaki situaciji izbiraš znotraj sebe odgovore, delaš izbire za katere 100% odgovarjaš, kajti odgovornost pomeni, da so vsi odgovori v tebi. Nič ni zunaj tebe vse je v tebi in iz tebe se širi v svet.

Vendar pa je to šele tretja stopnja v našem razvoju. Najprej se premikamo skozi fazo, ko se stvari dogajajo meni in sem jaz tisti ubogi jaz, skozi fazo odvisnosti od drugih, ko rabiš nekoga, ki je kriv. Potem pride prva mala smrt, ko se premakneš v zavedanje, da se stvari dogajajo od tebe v svet, da si ti tisti, ki si neodvisen in odločaš o tem, kakšno bo tvoje življenje, tukaj meniš, da si kreator svojega življenja in ti vplivaš na vse. In vendar si še vedno ti center svojega sveta. In ko se naredi naslednji premik in ta realnost umre je to prava druga smrt.

In potem dojameš, da ni poanta v jaz, meni, temveč v nas. Da je poanta v soustvarjanju in ko se premakneš v zavedanje, da vse teče skozi tebe in da kreiraš skozi sebe, iz sebe v svet se premakneš v služenje drugim in v služenje svetu. Vendar temu sledi še tretja smrt, ki ti vzame vse odvisnosti in te hkrati še bolj osvobodi, premakneš se v zavedanje, da je vse v meni in da jaz sem vse kar je.

Pot ljubezni nas vodi vedno globlje vase, v spoznavanje svojih globin, svoje resnice. Hodim po tej poti in sem brezmejno hvaležna za vse kar lahko delim naprej, kajti vse kar se mi je zgodilo v življenju in sem to presegla, je ostalo kot zgodba, kot izkušnja, ki jo lahko delim z drugimi in navdihujem druge, da naredijo svoje premike, da presežejo sami sebe. Kajti ko iz dogodka vzameš naboj, čustveni naboj sojenja, plusa ali minusa, ostane samo lekcija, samo učenje, samo izkušnja iz katere se lahko vsakdo, ki je pripravljen imeti ušesa da sliši in odpreti oči, da vidi nekaj nauči. Pravzaprav mu je izkušnja navdih, da se premakne ven iz svoje.

In zato vedno znova pravim Iz Ljubezni, z Ljubeznijo, za Ljubezen sem kar sem Ljubezen.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Ranljivost je pomembna

0 Comments

Ranljivost je občutenje, ki je bistvenega pomena za odprtost in povezanost.
Ko smo se v seminarju Premik iz delovanja v veličastnost Biti pogovarjali o tem, kako se odpreti in povezati sem dobila odgovor na eno izmed izjemno pomembnih vprašanj; kaj nam preprečuje odprtost.

Kaj je tisto, kar povzroči, da se ženske zapremo in da se moški odmaknejo?

Odgovor je prišel v zanimivi obliki in sicer kaj so tiste rane, ki nam preprečujejo, da bi bili odprti in povezani.
Sram je eden tistih občutkov v katerega se ne potapljamo radi. Prevzaprav raje vidimo, da ga ne bi bilo. In vendar nas spremlja na zelo globokih notranjih nivojih in nam vsake toliko pokuka na plano. Edini način, da se z njim pomirimo je skozi direktno soočenje z njim.

Sram je v strokovni literaturi opredeljen kot stanje, v katerem ima posameznik občutek izpostavljenosti, ranljivosti in razvrednotenja sebe, s tem, ko je izpostavljen drugim.

Posameznik, ki je pretirano nagnjen k doživljanju sramu, v sebi doživlja neprestan proces ocenjevanja, pri katerem v vse interakcije ocenjevane v skladu z zaznano stopnjo kritike, posmeha, presojanja ali neposrednega poniževanja.
Sram je pravzaprav občutek, da nisi vreden povezanosti z drugimi ljudmi in je zato bistvenega pomena za našo odprtost in povezanost v življenju.

Za razliko od krivde, ki naj bi bila povezana le s konkretnimi dejanji posameznika in naj bi služila ponovnemu iskanju stika z osebami, ki so bile zaradi teh dejanj prizadete, je sram globalno občutje, katerega jedro niso dejanja, ampak oseba v celoti in njeno doživljanje sebe. Tudi kadar je vzrok za občutenje sramu napačno dejanje se v posameznikovem svetu ocenjevanje dejanja spremeni v globalno sodbo o sebi. Ta globalni negativni afekt je povezan z občutki, ko bi se oseba najraje pomanjšala, se skrila, bi izginila, z občutkom nemoči in nevrednosti.

Pet dimenzij v katerih se sram in krivda bistveno razlikujeta:
1.  Sram vodi v skrivanje, zanikanje in beg, medtem ko krivda vodi v izpovedi, kesanje, spravo in reparacijo.
2.  Sram povzroči stisko, ki je usmerjena na osebo samo, medtem ko krivda povzroči empatično držo, usmerjeno na drugega.
3.  Sram je za razliko od krivde tesno povezan z nekonstruktivnim izražanjem jeze in besa in nekonstruktivnim reagiranjem na jezo in bes ter pripisovanjem krivde drugim.
4.  Dovzetnost za sram je v bistveno večji meri kot krivda povezana s celo vrsto psiholoških težav in motenj.
5.  Občutljivost za sram je tesno povezana s tveganim, nezakonitim, antisocialnim in drugače neprilagojenim vedenjem, medtem, ko je občutljivost na krivdo tesno povezana s socialno zaželenim in prilagojenim vedenjem.

Pri otrocih se sram začne razvijati pri 2 letu starosti, ko otrok zaznava stopnjo povezanosti, ki jo ima mati z njim. Izjemnega pomena je, da mati zna ohranjati povezanost z otrokom kljub stresu in vsemu, kar se ji dogaja, kajti če to povezavo prekine, bo otrok imel občutek, da je on kriv za prekinitev te povezave in bo naredil vse kar misli, da je potrebno, da bi ponovno pridobil pozornost in vzpostavil povezavo. Tukaj začnemo ljudje ugajati, ustrezati drugim, da bi bili sprejeti in ljubljeni, tukaj je igrišče, kjer se učimo.

Razlika je tudi pri spolu, kajti ženske sram doživljajo kot nekaj kar je povezano s tem da so nepopolne, nesposobne, moški pa ga doživljajo le v povezavi z eno stvarjo, šibkostjo.

Sram se pogosto izraža skozi nasilje, agresivnost, sumničavost, sovražnost, preobčutljivost in strokovnjaki opozarjajo, da so otroci vzgojeni v zasramovanju veliko bolj podvrženi nasilju in temu da so sami nasilni do drugih.

Sram je čustvo, ki se razvije v drugem letu življenja. Za dinamiko čustva sramu je bistvena prekinitev stika, kar se v medosebnih odnosih najočitneje kaže kot nezmožnost vzpostavitve oziroma hitra prekinitev očesnega stika.

Čustva so nekakšen kompas za preživetje. To je pomembno zlasti v svetu medsebojnih odnosov, saj s čustvi izražamo, beremo in interpretiramo nebesedna znamenja oziroma dojemamo svet precej temeljiteje, kot zgolj preko besedno-razumskih kanalov. Stik z lastnimi čustvi je pravzaprav predpogoj za intuicijo.

Zato je ključnega pomena, da se soočite s svojimi ranami in presežete sami sebe.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Preplavljeni s plastiko

0 Comments

Plastik fantastik 😉

Gledam takole okoli sebe in ugotavljam, da nas je plastika čisto preplavila.
Fascinirajo nas plastični predmeti, plastika v kozmetiki, plastika v hrani, plastika v telesu, plastika je zadnji trend.

In vendar, plastika je zgolj kopija, ki posnema naravno.
Plastika v tkaninah posnema bombaž ali svilo, plastika v hrani se dela, da je hrana, plastika v kozmetiki je nadomestila rožice in plastika v telesu se dela, da je naravna, pa vsi vemo, da je samo kopija, pogoslo slab, neokusen posnetek. Ja, saj vem, kaj sledi, mnogi bodo rekli, da rešuje življenja mnogih, sama se vedno znova sprašujem, koliko jih pravzaprav vzame, pa ne le v človeškem kraljestvu, še več jih jemlje v živalskem kraljestvu.

Plastika v človeškem vedenju, plastika v vrednotah, slabe kopije originalov je nekaj, kar je trend družbe v kateri bivamo. Ustvarili smo celo kulturo plastike, kjer slavni narekujejo zadnje trende in ljudje sledijo originalom ter poskušajo postati čim bolj izvirna kopija, plastika.

Ko takole opazujem evforijo, ki je zadnja epidemija na planetu, kako so množice fascinirane z originali in se trudijo postati čim boljša kopija se sprašujem kam smo zašli? Kje smo izgubili svoj original?

Če ste eden od povprečnih Zemljanov, potem ste bili takoj po rojstvu podvrženi udomačevanju. Začne se s prvim udarcem novorojenčka po ritki, da zadiha.

Tako vstopimo v matrico življenja na Zemlji. In potem nas udomačijo v prijazne, podrejene kopije originalov, ki pogosto sploh niso originali temveč le kopija kopije originala. Saj poznate igro kaznovanja in nagrajevanja, kajne?

Ko sem tako hodila po svoji poti in poskušala postati čim bolj originalna kopija, sem sčasoma spoznala, da lahko postanem le druga kopija in nikoli original, če sledim drugim in poskušam posnemati druge.

Skozi kaos razpada mojega sveta in temno noč ega sem odkrila, da nočem biti kopija, da imam dovolj plastike.
Vedno močnejša je bila želja po originalu, po tem, da sprejemem izvorne aspekte in materiale v svoje življenje.
Da sem prva v svojem življenju, da sem original.

In če kdo misli, da je pot k originalu lahka, se lahko vpraša, zakaj jih je potem tako malo na Zemlji?
Pot rasti je pot razočaranj in izzivov, kajti vsako razočaranje postavi pred tebe izbiro plastika ali original? Ali kot sama rada rečem; Resnica ali Posledice? Resnica je original in posledice so plastika 🙂

Avtentičnost je ključ do originala.
Avtentičnost je original.

Ko si avtentičen in si kar si, potem si original.
In moja želja po tem, da grem iz povprečnosti in sem to kar sem je bila tako močna, da sem začela hoditi po poti Ljubezni. Pot Ljubezni je učenje Yeshue, ki ga je širila Marija Magdalena, čeprav to ni bilo učenje, ki bi zraslo v njegovi glavi. Pot Ljubezni je starodavno učenje, ki prehaja iz roda v rod še iz časom Lemurije in Atlantide. Yeshua je bil tisti, ki je to znanje obudil za vse nas. Knjiga Ljubezni je zapis o avtentičnosti, o originalu, kako biti to kar si in živeti to kar si tukaj in zdaj. In močno se me je dotaknilo, ko je to učenje začelo prihajati v moje življenju.

In tako se je plastika začela topiti, kajti zanimiva lastnost plastike je, da je v ognju ustvarjena in jo ogenj raztopi, preoblikuje.

In ko sem se talila v ognju Duha sem vedno bolj zaznavala svoj izvorni original, to kar sem.
Iz mene je začela sijati avtentičnost. In ta avtentičnost ima izjemno moč, kajti preobraža vse v tvojem življenju. In tako je prišla na vrsto tudi moja zunanja podoba, moj posel, celostna podoba tega kar počnem.
Vse je v procesu preobrazbe, vse, kar delam se preobraža in dobiva novo podobo.

Vse je postalo orodje v rokah originala, kajti skozi vse proseva to kdo jaz sem, vedno bolj.
Prej sem s podobami od zunaj oblikovala stvari in okoli sebe nameščala to, kar sem mislila, da mi je všeč.

Zdaj je proces obraten, od znotraj navzven.

In moč, ki jo čutim zadaj me včasih osupne, vendar se počasi navajam na to kako je biti avtentičen, kako je biti ven iz povprečja brez potrebe, da si viden. Zdaj vem, kaj pomeni leteti pod radarjem, kajti to, kar je del moje misije ni za množice, to kar delam je za tiste, ki so zasičeni s plastiko, ki so spoznali, da jih ne zanima biti kopija, je za tiste, ki želijo obuditi svoj original in ga v polnosti zaživeti. In ta original je tvoja božanskost, je to kar si.

Kajti velika lekcija originalov je, da morajo to izbiro, da so originali izbirati vsak dan znova. Gre za prakso Ljubezni, ki ji nikoli ni konca. Vedno znova si soočen z izzivi in razočaranji na poti. In vendar, ko veš, da je to le del poti in da so izzivi nujno potrebni za tvojo rast, enostavno presegaš samega sebe, vsak dan znova v vsaki težki izkušnji znova. In nekega dne poletiš na krilih svojega notranjega metulja in prepoznaš veličastnost svoje Biti.

Moja vizija je, da vam pokažem pot do vaše veličastnosti, da vas vodim po tej poti Ljubezni.
Iz Ljubezni, z Ljubeznijo, za Ljubezen.

In če vas zanima več na to temo, se mi pridruži na enodnevnem druženju Pot Ljubezni.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Manifestacija vs. Kreacija

0 Comments

Ah, manifestacija.
Tako priljubljena tema in moja frustracija dolgo časa, ko sem pisala stvari in manifestirala stvari, ki se nekako niso uresničile.

In bolj ko ni šlo, bolj vztrajna sem bila – borka pač.
Z voljo, na silo.

Zadnje tri leta me je na sploh frustriralo to, da se stvari niso več odvijale tako, kot so se včasih.
Nekaj let nazaj sem povedala kaj bi in sem to dobila, v zadnjih letih pa sem ugotavljala, da stvar enostavno ne deluje več, kot je prej. Kaj se je spremenilo?

Počasi so kapljala navodila in sporočila o spremembi, ki se dogaja znotraj nas in kako se stvari na planetu spreminjajo. Od leta 2009 so me potrpežljivo pripravljali na to čemur smo priča danes.
Vendar je 2012 tisti portal, kjer se ta premik v pogledu na svet in stvari kaže v najširših razsežnostih do zdaj.

Ljudje namreč dobesedno ostajajo brez vsega, kajti v procesu preobrazbe izgubiš vse, tudi podobo samega sebe (svoje identitete, svojo persono), da bi se lahko ponovno rodila.

Najlepša prispodoba je metamorfoza metulja, h kateri se vedno znova vračam, ker tako lepo razloži kaj se nam trenutno dogaja.

Ko se gosenica zabubi ne pričakuje, da se bo morala popolnoma utekočiniti, se razpustiti v kozmično juho iz katere bodo izvorne celice sprožile razvoj metulja. In vendar se nam dogaja ista stvar.
V procesu utekočinjanja smo, ko razpadajo vse strukture, ki se jih oklepamo, da bi se lahko rodili novi.

In v tem procesu se vse, kar poznamo, preobraža z nami.
Naš pogled od zunaj navznoter se spreminja in manifestacija je pogled od zunaj navznoter, kajti v procesu si najprej ogledaš kaj bi v zunanjem svetu imela, kdo bi bila glede na zglede v zunanjem svetu in tukaj smo ustvarili celo industrijo, ki je zgled za pogled od zunaj navznoter – slavne ljudi, po katerih se zgledujemo, se tako oblačimo, oni narekujejo trende, kaj moraš imeti, da si  “in”.

V tej paradigmi se ljudje ukvarjajo s tem kako bi spremenili sebe, kako bi bili drugačni, kaj bi spremenili v življenju, svojem izgledu, garderobi.

Ustvarili smo še eno industrijo, ki se je ukvarjala s tem, kako biti drugačen, se spremeniti – novodobno gibanje ali New Age, ki je nudil mnoge postopke, terapije, obliže, afirmacije, zamenjave, kjer smo poskušali biti taki kot nekdo drug, bolj suhi, bolj lepi, bolj bogati, bolj pomembni, bolj učeni, … Naštej svoje želje.
Želje, ko naštevaš stvari so vse usmerjene na nekaj zunaj tebe, kar poskušaš spraviti vase, v svoj svet, po zakonu privlačnosti pritegniti do sebe.

Vendar je ta paradigma že v osnovi obsojena na propad, sploh v tej novi energiji, ki je prisotna na Zemlji, kjer je nujno spremeniti pogled od znotraj navzven.

Ne gre več za to kaj jaz imam, kaj bi imela, kaj bi dosegla, kaj so moji cilji, kar je vse usmerjanje v zunaji svet, gre za premik v to KDO JAZ SEM?

Kdo jaz sem je najbolj pomembno vprašanje danes.

In ko boš naštela vse svoje vloge, ki jih igraš, titule in arhetipe, ki so del tvoje zgodbe, si šele na začetku.
Si na prvi stopnici od mnogih, ki vodijo vase.

Kajti, ko odstraniš vse kar si v smislu svojih dosežkov in startusnih simbolov, vlog kot so mati, oče, partner, otrok, spola, vsega s čimer se identificiraš, kaj ostane?
Kdo si TI?

No, čas je, da preklopimo v novo prestavo kreacije namesto manifestacije.
Začni kreirati nepredstavljivo.

Kako? Tako da si to kar si.

In če sploh želiš začeti kreirati je prvi korak, da veš kdo si in drugi, da veš zakaj si tukaj.
Kaj je tvoja življenjska misija in kaj je tvoje sporočilo, zaradi katerega si se rodila?
Kaj je tisto zaradi česar si tukaj, da to predaš ljudem in deliš s svetom.

In vloga vsakega posameznika je nič manjša od veličastnosti biti.
Da si to kar si – božanska.
Kajti to si.
Pika.

In ko poslušam o tej famozni Zlati dobi in Novi Zemlji me zabava to, da ljudje še vedno mislijo, da je to neka destinacija, nekam, kamor se bomo premaknili, nekaj, kar se nam bo kar zgodilo.
Puf! Magija.

In vendar danes vem tako trdno, kot tule sedim, da Zlato dobo ustvarijamo mi, iz sebe navzven.
Vsak posameznik jo ustvarja, jo kreira zase, za ljudi in za svet.
To je naše služenje.
In ko je Yeshua rekel, da so nebesa v nas, da je vse v nas je govoril točno o tem.
Zlata doba je kdo ti si in ne kam greš.
Ni destinacija, je stanje BITI.

Kaj potrebuješ?
Samo VERO vase.
Ne to da verjameš (3. čakra) ali zaupaš (5. čakra), gre za neomajno vero, da to že je v tebi, da že obstaja, samo naravnaš se na to in pride v tvoje življenje. Druga beseda za vero je namera, ena in ista sila.

Kreacija je stvar frekvence na kateri si, kdo si, kaj siješ iz sebe.
Kajti to kdo ti si, je to kaj imaš in kaj delaš.

In ja, vsi se učimo, smo v procesu mojtrenja.

Smo v času preobrazbe, globalne preobrazbe, ko je nujno, da varnost generira znotraj sebe in ko udobje ni več prioriteteta, kajti ko si v procesu kreacije je neudobno in to neudobje te vodi skozi rast in razvoj.
In neudobje je nekaj, kar je v domeni neznanega normalno, kajti nenehno presegaš do zdaj znano, nenehno rasteš in rast je vse prej kot udobna.

In da se razumemo, potovala sem čez vse, bila tam, videla in doživela.
Na začetku svoje poti sem bila prepričana, da nas bodo rešili vesoljci, in danes se mi zdi to tako kot risanka, smešno. Ampak v tistih časih 20 let nazaj sem v to resnično verjela, da nas bodo rešili vnebovzeti mojstri in angeli. In potem sem dojela, da noben ne pride po nas, da smo mi tisti, ki jih čakamo.

Še danes se spomnim kako zaprepadena sem bila po klicu prijateljice, ko sem dojela to resnico 1997, ravno v času, ko sem zanosila. Ja otroci te res prizemljijo.
In potem sem šla čez vse stopnje, terapijo, spreminjanje sebe, manifestacijo, dokler nisem dojela, da je vse to samo metanje peska v oči. In tako prebujenje se mi je zgodilo večkrat v mojih letih duhovnega razvoja, tam od leta 1991, ko sem začela.

Najprej sem iskala samo sebe, pa sem nato ugotovila, da ni poanta v tem da se iščeš, ker itak si že tukaj.
Potem sem se začela intenzivno spreminjati, ker nisem bila zadovoljna s tem, kar sem opazovala.
In na koncu sem dojela, da se moram objeti, cela z vsem, kar je v meni in samo Biti to kar sem.

In izkušenj na poti je obilo, tudi vzponov in padcev in razpadov tudi.
You name it. Moje življenje je pisano in obilno v vseh pogledih. Le da v zadnjem času v vsej tej pisanosti in raznolikosti vedno bolj uživam ne glede ne zunanje okoliščine. In te so včasih krute. Pa o tem kdaj drugič.

Bodi v cvetju!
Razcvetaj se in postani kar si. Bodi kar si – Božanska!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Razpad sistema

0 Comments

Živimo v času, ki ga zaznamuje razpad struktur, razpad sistemov, vsega na kar smo navezani, česar se oklepamo.

S povečanim zavedanjem, da smo ljubezen, prihaja uničenje vsega, kar ljubezen ni.
Že leta 2007 so mi moji vodniki zelo jasno sporočili, da je razpad sistemov nujen, če želimo postaviti nove načine bivanja, vendar mi takrat njihove razlage niso bile tako jasne, kot so mi danes.

Manjkalo je razumevanje, ki so ga prinesle izkušnje zadnjih pet let.
V tem času sem dojela, da imamo tri nivoje razumevanja, ki imajo direkten vpliv na našo dobrobit.

Prvi nivo je povezan s preživetjem, ki nima veliko skupnega s prepoznavanjem posledic.
Naslednji nivo razumevanja obsega zakon vzroka in posledice, ki je v zadnjih letih postal zelo popularen in vendar mnogi ne vidijo onkraj njega na naslednji nivo razumevanja.

Tretji nivo razumevanja vključuje potrebo po tem, da objamemo celovitost, vključenost vsega, kar pomeni prepoznavanje lastne celostnosti, tako pozitivnega kot negativnega.

Brezmejna celostnost ima moč, da usmerja življenja, ga kreira in poruši, ter ponovno izgradi v skladu z vzorci višje dobrobiti. Gre za milost razumevanja.

V svojem delu že dlje časa govorim o spremembi paradigme iz delovanja v bit, vendar je leto 2012 prineslo tisti občutek nujnosti, da moramo to resnično dojeti in živeti.

Naše bitje je kot stavba in v tej stavbi, kjer živimo, se premikamo skozi različne nivoje zavesti.
Vsakič, ko se premaknemo iz ene percepcije v drugo, vidimo stvari na drugačen način.

In tako se je moje delovanje v zadnjih 5 letih selilo iz paradigme osebnega razvoja in tehnik v domeno duše, duhovnih praks in arhetipov.

Živimo v družbi, kjer nenehno ustvarjamo ločenost med razumom in srcem, kjer skozi ločenost vrednotimo nadzor, kontrolo, ustraovanje in iščemo udobje ter stabilnost in varnost v znanem svetu. In ob tem, ko poskušamo ohranjati strukture, ki temeljijo na nadzoru in ostalih zgoraj opisanih vrednotah ustvarjamo vedno večjo ločenost v sebi, ločenost od svojih srčnih želja, svojega srca, povezanosti, enosti.

V času premika paradigme, v času kaosa, ki ga povzroča ločenost je nujno negovati svoje srce. A ker je srce povezano s prepuščanjem, z mehkobo, kar enačimo z vdajo in porazom, se z vsemi štirimi upiramo novi dobi, ki narekuje ravno izmojstritev novih veščin srca.

Strukture v našem življenju kot je ego, ki se identificira s stvarmi zunaj nas, doživljajo agonijo razpada. Kajti struktura je sistem, ki vsebuje, uporablja in distribuira, vendar nima kapacitete, da proizvaja živeč dinamični red. In ko ljubezen vstopi v tako strukturo in ustvari resnično harmonijo, povezavo, se vzpostavi tok življenja, kar ima lahko uničujoč vpliv na rigidne strukture, ki živijo v iluziji trdnosti, nepripravljene na premike in spremembe. Ta premik lahko povzroči občutek življenjske ogroženosti vsaki strukturi, ki omejuje pretok življenja.

Ker v zadnjem času na Zemljo priteka izjemna količina ljubezni, ta ljubezen povzroča razpad sistemov in struktur, ki se nam zdijo nujno potrebne.

Vendar je razpad nujen, kajti naredil bo prostor za nove stvari, novo življenje, novo upanje in novo rast.

S tem premikom se spreminjajo tudi pravila igre in nujno je, da spoznamo novo paradigmo in nova pravila, da bi lahko kreirali svoja življenja iz sebe v svet.

Stara paradigma, ki jo zapuščamo, se osredotoča na svt zunaj nas in išče potrditev sebe v zunanjem svetu. Čas je, da svoj fokus, svojo pozornost in energijo prenesete vase in začnete kreirati iz sebe v svet.

Pomembno je, da se znamo premakniti onkraj razuma, onkraj svoji čustvenih odzivov v domeno zavestnega izbiranja in spoznamo sedem nivojev kreacije. Dnevne prakse so tiste, ki vam v tem premiku pomagajo, kajti ključna razlika v dojemanju sveta je v prevzemanju 100% odgovornosti za svoje življenje v svoje roke.

Ko smo v reagiranju na stvari, ne moremo prevzeti odgovornosti zase in zavestno izbirati, takrat iščemo tehnike in bližnjice, ki bi nam pomagale, da hitro zapustimo mesto neugodja. Iščemo tehnike manifestacije in načine kako zmanipulirati življenje, da nam da to kar želimo, brez da bi nam bilo treba karkoli narediti, se soočiti z uničevalnimi navadami, ki so nas pripeljale tja, kjer se nahajamo. Ko iz domene osebnosti prestopimo v domeno duše se zavemo pomembno sti značaja, naši vrlin, milosti, ki čakajo na to, da jih uporabimo v svojem življenju. In vsakodnevno moramo stopati v stik s tem delom sebe in vedno znova zavestno izbirati to, kar želimo ustvariti. In ob tem so veščine odprtosti, pretočnosti, povezanosti ključnega pomena za našo dobrobit.

V soboto se srečamo, da se skupaj iz delovanja premaknemo v veličastnost biti. V neizmerno čast mi je, da lahko vsa svoja vedenja in odkritja nove paradigme delim z vami, kajti sama vidim, kako so nove veščine ključnega pomena na parketu zlate dobe, ki v svojem valčku vstopa na plesišče življenja. In življenje je ljubezen v gibanju, je ljubezen v delovanju. Da bi lahko plesali svoj ples življenja v vsej veličastnosti lastne biti se morate spomniti resnice.

Kajti izbira je vaša resnica ali posledice?

Jaz sem izbrala ljubezen.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Premik iz Delovanja v veličastnost tvoje Biti

2 komentarja

Nahajamo se v izjemnem časovnem obdobju.
Pred nami je mlaj in poletni solsticij, čas izjemnih potencialov, hkrati pa se na kozmičnem nebu zapirajo ena vrata in nam nudijo možnost da se odprejo čisto nova vrata.

Jih boš odprla in stopila skoznje?
Ali boš za dogajanje v svojem življenju krivila druge?

Paradigma žrtve v kateri je večina zahodnega sveta je osnovana na odzivanju na okoliščine, ko okoliščine, položaj ali naučeno krivimo za svojo situacijo in smo na avtopilotu. Tisti, ki imajo občutek, da so žrtve, ne sprejemajo odgovornosti za svoje izbire, imajo občutek, da nimajo nadzora nad seboj in ne upravljajo s svojim življenjem in usodo. Običajno za svoj položaj krivijo druge ljudi, okoliščine ali celo zvezde.Ti ljudje v življenju reagirajo na okoliščine in se počutijo nemočne.

Vendar nam v resnici nihče ne more narediti ničesar brez našega privoljenja. In dejstvo je, da same izbiremo, pa naj bo zavestno ali nezavedno, da nas naučeno in okoliščine nadzirajo.
Tako smo pod vplivom fizičnega okolja in pogoso krivimo vreme ali planete in družbenega okolja, ko na nas vpliva obnašanje drugih ljudi v našem življenju.

Svoje čustveno življenje gradimo na obnašanju drugih do nas ter dovoljujemo, da drugi nadzorujejo naše slabosti. Ko rečemo, da nismo odgovorne za izbire, iz sebe naredimo nemočno žrtev. V takem primeru se spravimo v negiben položaj v po možnosti negativni situaciji. Običajno se pritožujemo, sitnarimo in kritiziramo druge, vendar to naše obtoževanje le poudari slabosti tistih nad katerimi se pritožujemo. Tako izhlapi vsakršna možnost, da bi pozitivno vplivale na situacijo.

Edina možnost, če želim situacijo izboljšati je, da spremenim tisto, nad čimer imam pregled – sebe. Edina pot je pot vase in tako nehamo preoblikovati druge in se začnemo ukvarjati s svojimi lastnimi slabostmi. Vse je že v tebi, le najti moraš to v sebi in pogosto so tvoji največji zakladi dobro skriti pod kupom balasta v tvoji notranjosti. In tukaj je izjemno pomembno razumevanje refleksije, odsevov, ki ti jih kažejo drugi in kako to prepoznati v sebi. Ogledala drugih ljudi ti odslikavajo tvoje lastnosti in načine obnašanja, vprašanje je le, da to zmoreš uvideti.

Ko se le odzivaš na situacije in ne sprejemaš odgovornosti za izbire, živiš svoje življenje brez notranjega žara, navdiha in brez strategije, kako v svojem življenju živeti svoj polni kreativni potencial in svoj »klic«.

Pomembno je, da najdeš svoj glas in da znaš z drugimi deliti svoje sporočilo, kajti le tako boš v svojem življenju našla tisto, kar iščeš – izpolnjenost.

V življenju gremo skozi tri faze; v prvi opravljamo svoje delo, v drugi gradimo kariero in v tretji fazi se odzovemo na svoj »klic« in smo to kar smo.  Pomembno je, da prepoznaš kaj je tvoj klic in začneš živeti svoj življenjski namen.

Večina ljudi svoje življenje preživi brez da bi spoznali svojo usmeritev, svoj namen in svoj »klic«. Če ne poznaš svoje usmeritve, potem ne moreš biti svetilnik drugim. Najprej moraš vedeti kaj želiš v življenju, kaj te navdihuje, kaj je moj notranji klic? Kaj je tisto, kar me izpolnjuje? Izpolnitev ne pomeni, da ne delaš napak, vendar če jo že narediš, jo narediš z užitkom, ker veš kaj počneš v življenju in se iz svojih izkušenj učiš. Sprejmeš svoje omejitve in si hkrati priznaš svoje potenciale. Vse je v popolnem božanskem redu.

Spoznala sem, da je smisel človeškega življenja in želja vsakega posameznika biti ljubljen in biti cenjen. To si želimo vsi. In vendar sami sebi in svojim najbližjim ne damo te najbolj enostavne in osnovne stvari. Spoznala sem, da je moj namen služiti drugim v ljubezni, deliti sebe, voditi, biti svetloba. S tem ko sem svetloba, sem v svoji izvorni Biti, delam v skladu s Svetlobo in imam vedno več svetlobe v svojem življenju.

V vesolju sta le dve čustvi ljubezen in strah, vsa ostala čustva izhajajo iz teh dveh. In vendar so strahovi izjemno mogočna sila, ki nam preprečuje, da bi kreirali in ustvarjali. In ko se ji pridruži še občutek krivde iz naše preteklosti, sta popoln par za večino izgovorov, da se v življenjih ne premaknemo naprej in ne sledimo svojemu klicu. Strah ima namreč to moč, da prepreči resonanco med Zemljo, srcem, možgani in celicami. In strah ima mnogo mask. In vendar je eden naših najmočnejših zaveznikov, saj nam zelo nazorno pokaže, kjer smo nepovezani, kdaj pademo iz Toka in sabotiramo sami sebe.

V svoji Biti imamo ljudje željo po napredku, po rasti in razvoju. Nihče ne vstane zjutraj v želji, da bi nazadoval in stagniral. Vsi se trudimo, vsak po svojih močeh, da se premikamo naprej in naprej. Pogosto ogromne količine energije porabimo za motivacijo, ki vedno prihaja od zunaj. Vedno ko se motiviramo, si obljubimo nekaj od zunaj, za nagrado, če bomo to naredili, ker to MORAMO narediti. Vedno znova in znova poslušam s strani ljudi kaj morajo, je treba, kaj hočejo. Tako malo jih govori o tem kaj si želijo, kaj obožujejo, ljubijo in to tudi počnejo v življenju vsak dan. In pozabili smo kaj ZMOREMO narediti.

Spremeniti moramo svoj pogled na stvari in začeti s spremembo, ki jo želimo videti v zunanjem svetu, najprej v sebi. Spremeniti moramo svoj notranji pogled, da bi lahko uživali v spremembi v svetu.

Bodi ta Sprememba, preobrazi sebe in kreiraj od znotraj navzven 🙂

Taja Albolena

Tvoja izbira

0 Comments

Pred kratkim sem zelo močno dojela dejstvo, da sami kreiramo svoje življenje v vseh pogledih.
Sicer to vem že dolgo, vendar me je vseeno zadelo spoznanje, da te nihče ne more spraviti v slabo voljo.

To je bilo precejšnje spoznanje s katerim se v začetku nisem strinjala. No, potem sem dojela, da je v tem veliko resnice, kajti po zakonu privlačnosti nižja energija ne more prevladati nad višjo.

Vedno je višji nivo energije tisti, ki prevlada in potegne tiste z nižje ravni navzgor.
Hmmm, seveda se velika večina ljudi s tem ne bi strinjala.

Spomnila sem se vseh tistih mojih strank, ki so se pritoževale, kako so jih partnerji ali otroci po izjemni delavnici, ko so se počutili izjemno potegnili v njihovo nerganje in slabo razpoloženje.

Potem sem dojela pomembno resnico; nihče te ne more potegniti navzdol, sam se spustiš na njihov nivo.

Tvoja izbira, tvoja odločitev je ali se boš spustila iz pozitivnega pogleda na svet na nivo nekoga, ki je negativen. Takoj ko začneš soditi, da je negativen in da te hoče spraviti iz tvojega ravnovesja si se spustil iz svojega na novo doseženega ravnovesja nazaj v igro.

Česar se ne zavedamo je, da ko sodiš njega in hočeš spremeniti njega, izkusiš to, da se spustiš na njegov nivo in odsev je to, da on sodi tebe.

Običajno je situacija taka, da nam nekdo nekaj očita in mi mu hočemo dokazati, da smo se spremenili, da zdaj razmišljamo drugače, da smo bolj pozitivni in takoj, ko gremo v dokazovanje in upravičevanje, smo se spustili na njegov nivo. Takoj smo zapustili svoj nivo radosti, finega razpoloženja in smo šli na gugalnico piedestalov in kleti.

Zakaj in kako se to zgodi, mehanizem gugalnice piedestalov in kleti in kako ostati v centru pa je del enodnevnega seminarja Pot Ljubezni. Vabljena, da se mi pridružiš.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Ko se rodiš na novo

0 Comments

Lahko bi rekla, da sem veteran v svojem raziskovanju lastnih globin, prekopavanju notranjih vrtov in puljenju plevela.

Zelo rada sem obiskovala vse vrste seminarjev, brala na tone knjig in imela vrsto čudovitih vpogledov tako imenovanih “peak experience” vrhuncev v spoznavanju sebe.

Dokler nisem ugotovila, da sledim mnogim stvarem, delam mnogo terapij, uporabljam številne tehnike, in vendar ne poznam sebe. Takrat sem obrnila svoj pogled namesto ven iz sebe vase in spoznala mnoge nelepe, grde, temne strani sebe. Z veliko poguma sem jih objemala in se soočala sama s seboj.

Nato sem dojela, da je pravzaprav moja izbira kakšne poti ubiram, kaj izbiram v življenju, kaj pravzaprav soustvarjam svoj svet. In ker mi je bilo trpljenje tako blizu, sem se še kar nekaj časa trpinčila za male stvari, ki sem jih počela, ker niso bile v skladu s tem v kaj sem verjela, z mojimi prepričanji o sebi.

Potem sem se prebudila.
Ustavila sem se.

In ustavitev je prišla v obliki zanimive situacije, ko sem s strani dveh nutricistk dobila čisto diametralno nasprotni informaciji.
Torej ali je boljša himalajska ali morska sol?
Totalno brezvezna zadeva in vendar se je izkazala za izjemno močno dilemo, ki me je ustavila.
Vprašala sem sebe, kaj to pomeni meni? Kaj moja telesna deva pravi na to? Kaj je bolje za moje telo? In se zavedla, da je v meni izjemen vir modrosti, ki pove točno tisto, kar je prav zame.

In tako sem začela prakticirati, da hodim k notranjemu vodnjaku modrosti, da se obračam na modreca v meni in spoznanja me vsakič znova presunejo.

Vse to je spremenilo moj pogled na svet in moj način delovanja.
Na novo sem postavila parametre delovanja in danes se rojevam v nov cikel v mojem življenju.

Danes praznujem moje novo rojstvo.
Čas je za rast, čas je za širitev.
In danes vem kaj je strast, kako je čutiti v meni, kako jo živeti in deliti.

Končno sem se osvobodila vseh tehnik in moških duhovnih praks in dojela, da so mi ženske duhovne prakse bliže.

Resnično sem dojela in sprejela, da sem ženska in zato objemam v sebi predajo, sprejemljivost in polnost v vseh njenih izrazih in si dovolim, da je moj moški 100% prisoten, usmerjen, fokusiran in v opazovanju ženske.

Da sijem lepoto, izžarevam svojo toplino in sem v služenju z negovanjem in milino, ki ju nosim v sebi.
Hvaležna sem, da sem kjer sem in da čutim izpolnjenost, polnost.

Zdaj je čas, da opravim kompletno čiščenje, da postavim vse na novo in zato je moj današnji dan posvečen meni, mojemu svetemu prostoru, mojemu templju.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

«< 57 58 59 60 61 >»