Boš že potrpela…

Kolikokrat sem slišala ta stavek… neštetokrat. Iz ust različnih žensk, vedno znova. Na področju odnosov, otrok, spolnosti, kariere. Kot da je za žensko to nekaj poponoma običajnega. Me pač znamo potrpeti.

In trpljenje imamo v krvi. Veliko lažje nam je potrpeti, kot pa uživati v nečem. Prijateljica me je danes spomnila, da smo udomačene v trpljenje. Bom že počakala, saj bo enkrat prišel moj čas, moje leto, moj trenutek. Bo res?

In tako čakamo. Čakamo, da bodo odrasli otroci, ker potem bo bolje. Čakamo, ker je mož polno zaposlen in res nima časa zame. Čakamo, da bomo šle v pokoj, ker potem bo bolje. Čakamo na novo vlado, ker potem bo bolje.  Vseskozi čakamo. Čakamo, da nam bo nekdo zunaj dal dovoljenje, da končno začnemo živeti.

Vmes pa potrpimo.

Ženske pogosto povedo, da enostavno nočejo biti zahtevne. “Saj bom potrpela, saj bo boljše, saj se bo spremenil.”
In čakamo.

Moj dragi mi je razložil tole dinamiko okoli zahtevnosti, ker je enostavno nisem razumela. Sama sem bila prepričana, da sem zahtevna takrat, ko povem, kaj potrebujem in si želim. Mojemu dragemu je uspelo, da mi je dopovedal, da je stvar ravno obratna. Zahtevna sem, ko ne povem, kaj si želim in potrebujem, ter potiho v sebi pričakujem od njega, da bi moral vedeti, kaj potrebujem. Moral bi nekako prebrati med vrsticami, tako kot to počnemo ženske.

Težava je v tem, da ne razumemo medsebojne razlike in tega, kako se vedemo takrat, ko se počutimo nemočni. Moški, ki je nemočen, bo vklopil moč in bo stvar poskušal rešiti na silo. Ko se vklopi tisti del njegovih možganov, ki so povezani z lovcem v njem, pogosto z agresijo poskuša doseči to, kar želi. In moškega spravlja ob pamet, kadar ženska ne pove direktno, kaj želi od njega. Ker ne ve, kaj naj, ponavadi zapusti prostor. To je njegov mehanizem. Ali fizično zapusti prostor ali pa ga zapusti tako, da enostavno ni več prisoten.

Ženska na drugi strani bo takrat, ko v sebi čuti nemoč, poskušala z manipulacijo, s čustvenim izsiljevanjem, doseči to, kar si želi. Ženske smo močne na čustvenem področju in ta del pogosto zlorabimo, da bi dosegle to, kar potrebujemo.

Ženske hočemo moškega zdresirati, da bi razmislil o tem, kaj potrebujemo, da bi on sam odkril, kaj je naredil narobe. In pogosto mu sploh ne povemo, kaj nas boli, s čim se ne strinjamo. Čakamo, da bo on dojel, kaj nam je boleče in bo v zvezi s tem nekaj naredil.

Brez dvoma je ena prvih stvari, ki jih moramo narediti, da jasno in predvsem spoštljivo, brez čustvene manipulacije povemo, kaj potrebujemo. In pomembno je, da smo v stiku s sabo, še posebej, če imamo močan notranji strah, da bomo zavrnjene ali zapuščene, če bomo stvari naredile drugače, kot me menimo, da se od nas pričakuje.

Pogosto se prilagajamo in ugajamo, ter potrpimo ravno zaradi svojih preživetvenih strahov, ki so še kako živi v naši notranjosti. Delamo stvari na način, kot mislimo, da se od nas pričakuje. Če te je bilo kot otroka strah, da te bo oče zapustil, če ne boš pridna, če ne boš ustregla in se prilagodila, je ta notranji otrok še vedno tisti, ki vodi tvoje odnose z moškimi. In zaradi tega raje potrpiš, kot da bi jasno izrazila svoje želje.

Zato ne čakaj, da bo tvoj moški sam ugotovil, kaj potrebuješ, ker po vsej verjetnosti ne bo. Ne čakaj na to, da bo ugotovil, kaj dela narobe, ker sam od sebe ne bo.

Ja, naliti si je potrebno čistega vina in se soočiti z dejstvom, da se ti ves čas odpoveduješ tistim stvarem, ki so tebi pomembne; romantiki v dvoje, skupni kavi v najljubšem lokalu, sprehodu po sončku, šopku cvetja ali najljubši čokoladi. Ti si mu rekla: “Saj ni treba,” takrat, ko si izrazila svojo željo, pa je njegov kisli izraz na obrazu povedal, kaj si o tem misli. “Saj bom sama,” pogosto rečemo, in se nato čudimo, ko leta kasneje ugotovimo, da vse stvari počnemo same.

Zakaj se odpovedujemo stvarem, ki so nam ljube? Ker nas je strah, da bi se drugi odpovedali nas, da bi se nas odrekli in potem se raje odrečemo stvarem, ki so lepe in ki nas polnijo, kot da bi ostale same.

V resnici nisi upravičena do ničesar (upravičenost je močno povezana s pričakovanji in s tem, da so ti drugi dolžni). In hkrati imaš vso pravico do vsega, kar si želiš. In v tem je velika razlika. Kajti zgolj tiho pričakovanje in potrpljenje, te v resnici ne bo pripeljalo tja, kamor si želiš.

Zato nehaj trpeti. Povej na glas, kaj si želiš. In ne pričakuj, da boš to dobila takoj. To, kako moškemu povedati stvari na način, da te bo takoj slišal in upošteval je svojevrstna umetnost, ki poleg veščine sporazumevanja, kjer drug drugega slišimo, zahteva predvsem medsebojno spoštovanje in prijaznost.

Če te zanima več o tem, kako različni smo si, in kako lahko bolje razumemo drug drugega, te vabim na spletno druženje Izkušnja Prebujene Ženske. Začnemo v ponedeljek 25.1.2016.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da vzljubijo sebe, začutijo zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si