Tvoja zgodba je zdravilo srca

, , 3 komentarji

Sedeli smo v učilnici in učiteljica je razlagala, kako so fantje in dekleta v najstniškem obdobju različni. Pokažejo se razlike v hormonskem sistemu. Pri fantih je testosteron hormon, ki fante sili v ščitenje ozemlja – ni več vstopa v njihovo sobo, dokazovanje svoje moči, drznost in tveganje. Dekleta postanejo bolj občutljiva, iščejo pozornost in želijo ustvarjati povezave, odnose s sovrstniki. To je bil več kot popoln uvod v izkušnjo, ki je sledila.

Zvečer je moja hči prišla do mene in začela; »Mami, če je nekdo čuden in izstopa, če ga okolica ne sprejema, a bi se moral prilagoditi, da bi bil sprejet?«

Hotela sem vedeti več o okoliščinah kako je čuden in zakaj izstopa, vizualno, z mišljenjem, idejami, potrebovala sem več informacij, da bi lahko objektivno povedala svoje mnenje. Izkazalo se je, da govori o sebi.

Globoko sem zadihala, ker sem čutila, da je nastopil tisti trenutek, ko se bova spogledali na čisto novem nivoju.
Z njo sem podelila zgodbo prijateljice, ki jo je z menoj delila taisti dan.

»Izzivi so zato, da rasteš,« je začela. »Vse se dogaja zate, če le lahko uvidiš. Vendar smo ženske enostavno prezahtevne same do sebe. Naj s teboj podelim, kako sem bila zaradi sijanja izločena iz družbe.«

Srce mi je poskočilo, saj to zgodbo še predobro poznam iz svojega življenja.

»Ko sem bila v vrtcu, stara nekje šest let, smo se jeseni šli tržnico. Vsak otrok je v vrtec prinesel sadež in potem smo se razdelili v tri skupine, dve skupini sta prodajali in ena je nakupovala. V moji skupini so bili v glavnem fantje in že takrat sem imela ideje, kako polepšat stvari, sadje zaviti v tulce papirja, tistim, ki so kupili več dati malo darilce. To je bilo 35 let nazaj, takrat nismo poznali popustov.

Naredili smo kovance iz papirja. Saj veš tiste, ki ji s svinčnikom prebarvaš na papir in izrežeš. Zabavala sem se, sijala sem, bila sem ustvarjalna, delila sem najboljši del sebe in resnično sem uživala v tem, da sem poskrbela za kupce. V naši skupini je bilo veliko veselja in dobro razpoloženje.

Vendar je bila zavist s strani deklet v drugi skupini močna in še danes ne vem, kaj se je zgodilo. Samo čutim, da sem si takrat prepovedala uživati, se zabavati. Tisto malo užitka, ki mi je dovoljeno, ki si ga dam, si ga dam skozi hrano. Ker je hrana povezana s preživetjem in je nujno potrebna, da preživim, si tukaj dovolim uživati. Na drugih področjih je užitek prepovedan.«

Nekaj časa sva sedeli v tišini. Potem je nadaljevala.

»Ljubezen se daje skozi hrano. Veš, tale moja oblazinjenost s kilogrami, ta mehkoba, mi je pomagala preživeti. Izbrala sem blazino maščobe, da se sploh preživela, da sem lahko ohranila svoj sijaj, zase. Ne za druge, zase.«

Obsedela sem, ganjena. Kajti čutila sem, da je to resnica, povezana s kilogrami številnih žensk.

Z njo sem delila: »A ni noro to, da se obdamo z več kilogrami zato, da bi preživele. In potem nas dnevno zasipavajo s sporočili, da bi morale shujšati in svoj preživetveni mehanizem razbiti. Še bolj nas silijo v to, da nimamo rade same sebe. Da se kaznujemo, da bi ustrezale trendom.«

»Veš,« je začela »najbolj smešno je, da z mojimi kilogrami nimam težav jaz sama. Vsi okoli mene imajo težave z njimi.«

Ko sem zaključila z zgodbo, je moja hči dvignila pogled in tiho začela: »Veš mami, to je tudi moja zgodba.«

Vedno sem vedela, da ni modro delati stvari na silo. Čakala sem, dolgo, na ta trenutek resnice. Ena mojih zavez je, da nikomur ne vsiljujem tega, kar vem. Ko nekdo potrebuje nasvet ali želi z menoj podeliti svojo zgodbo, sem tam. In nadvse hvaležna sem bila Vesolju, da je bil to eden redkih večerov, ko sem bila tam. Cela, prisotna, samo z njo. Imela sem čas.

»V prvem razredu, sem se družila s prijateljico, ki je bila dobra prijateljica tudi z drugimi in kmalu se je začela igra izključevanja med njimi, ko so se šle katera je dobra s katero in s katero so skregane.
Bila sem priča eni njihovi igri z žogo, ko so si podajale žogo in v igri eno od deklet na trdo prijele. Ko je klicala, naj ji nekdo pomaga, sem vstala in jo hotela rešiti prijema. Res sem hotela pomagati, nisem je hotela pustiti na cedilu.
Vendar me je zelo grobo zavrnila, naj se ne vmešavam v igro, ker me ni nihče povabil v igro.«

Čutila sem njeno stisko in jokala z njo, kajti še kako dobro sem poznala igro izključevanja in občutek osramočenosti, ki nastopi, ko se zaveš, da si vstopil v igro nepovabljen, občutek nezaželenosti, izločenosti in izobčenosti.

Jokala sem kot dež, ker je tako močno zadela na mojo občutljivo točko. Moj zapuščeni otrok, moja zapuščena punčka je tolikokrat čutila to isto igro zapuščenosti, zasramovanja, ko ostaneš sama in potem sama sebe zmelješ v prafaktorje, češ kaj mi je tega treba, zakaj sem sploh pristopila in hotela pomagati.

»Veš,« je rekla, »tako kot tvoja prijateljica, sem se tudi jaz zaprisegla, da se ne bom več vmešavala. Umaknila sem se in zapustila igro.«

Vendar je v življenju težava v tem, da te vse počaka. Dokler se s svojimi ranjenostmi nismo voljni spogledati, jih nosimo v sebi in po devetih letih sva se o tem lahko pogovorili. Devet let je to nosila v sebi. Moja prijateljica je svojo zgodbo v sebi nosila petintrideset let. Vendar zgodbe ne moreš osvoboditi čustvenega naboja, sramu, čustev, ki so ostala ujeta v zgodbi, dokler ne ozavestiš okvirov svoje zgodbe in začutiš tega, kar je bilo tam prisotno in kar je zamrznilo v teh okvirih.

Ta del ostaja del tebe. Nikamor ne gre. V tebi čaka, da se boš zmogla imeti dovolj rada, da boš držala prostor za to zgodbo, da se bo pokazala in da se boš z njo lahko soočila.

Nato sem jo vprašala, kaj jo je ta del, ta njena punčka, ki je bila zapuščena, ranjena, prizadeta naučil, kaj je bilo darilo tega dela?

»Veš, mami, zaščitila me je, da se nisem postavljala na strani, ko so se dekleta med seboj izločale, da sem bila nevtralna in si nisem ustvarjala sovražnikov.«

Smrkala sem kot majhen otrok, ko sem jo poslušala. Globoko ganjena ob zaupanju, ki mi ga je izkazala, srčnosti, njenemu pogumu, da se je spogledala s tem delom v sebi. Hvaležna za priložnost, da sem delila z njo zgodbo, ki je odprla njeno srce, njeno rano in ji pomagala pogledati vanjo. Da je lahko prepoznala delček sebe in ga objela z ljubeznijo.

»Ti si moj sonček,« sem začela. »Čisto vsaka oseba na ta planet prihaja s svojim edinstvenim, enkratnim Darilom, ki je samo tvoj. Počiva v tebi in na tebi je, da ga odkriješ in deliš z drugimi. Tvoja ranljivost, milina, sposobnost sočutja, povezanosti in bližine je velika dragocenost. Mnogi tega ne prepoznavajo kot Darilo, vendar je. Tvoja srčnost je brezmejna in to je Darilo. Nikoli ne skrij tega, da bi ustrezala okolici.

Ja, pomembno je, da poznaš svoje dragulje, svoje bisere in da skrbno izbiraš s kom jih deliš. Ne meči biserov svinjam, če ne vedo s čim imajo opravka. Skrbno izberi ljudi, ki te vidijo, ki te čutijo in vidijo vrednost tega, kar je v tebi. Vendar moraš najprej ti videti svojo dragocenost in vrednost, da jo lahko nato deliš.

Zahvali se svoji punčki, ki te je obvarovala, ki je skrila tvoj sij, da lahko danes z več modrosti in večjo skrbnostjo izbiraš s kom boš svoj sij delila. So ljudje in situacije, kjer je modro moč svojega sonca zmanjšati, včasih celo ustvariti noč, vendar nikoli ne ugasni svoje lučke. Ti si tista, ki upravljaš s svojim sijem, ti izbiraš s kom in kdaj lahko tvoje sonce zasije na polno.

Zato sij, Sonce moje, sij.«

Ko sva končali je sijala. Njene oči so žarele in vedela sem, da je osvobodila svoja bremena preteklosti. Toliko let sem čakala na primeren trenutek, na ta trenutek. In moja potrpežljivost je bila na mestu.

Ni modro siliti. Ni modro prehitevati. Nikogar ne moreš prisiliti v zdravljenje. Zdravljenje se zgodi, ko je na voljo sveti prostor, v katerem lahko prepoznaš svoj svinec. Na voljo moraš imeti energijo, da svinec osebnosti preobraziš v zlato Duše.

Ženske imamo v sebi to sposobnost, da ustvarimo srčni prostor, da čutimo z osebo na drugi strani, smo v so-čutenju, v sočutju. In s tem osebi na drugi strani damo možnost za preobrazbo, za zdravljenje. Nič ti ni treba narediti, ni potrebno delovanje, tehnika, nič.

Zadošča, da si. S svojo srčnostjo in prisotnostjo. Z globokim poslušanjem odpreš sveti prostor, v katerem se oseba počuti dovolj varno, da gre v svoj notranji proces preobrazbe. Aktivno poslušanje drži ta prostor. Je posoda, ker če ti nimaš nikogar, ki bi ti bil priča, ki bi te začutil in ugledal, ki bi držal ta prostor zate, zdravljenje ni mogoče.

Potrebuješ pričo. Potrebuješ nekoga, ki je odslikava, ki te čuti, ki ve, kaj čutiš ti. Srčnost ni v tem, da njihova bremena prevzameš nase, temveč v tem, da svoj sij deliš z njimi. Ta tvoja svetloba drži tebe, ustvarja posodo zate in na enak način drži osebo na drugi strani. Ti ustvariš prostor skozi svetlobo in svetloba nič ne naredi, samo je. V resnici ne narediš zdravljenja za nikogar.

Tvoja zgodba, osvobojena vseh sodb, razsodb, krivde, sramu, vse čustvene navlake, vseh plusov in minusov je tvoje zdravilo srca.

Zato zasij, draga Zvezda, zasij. To je tvoje Darilo. Zato si tukaj!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da vzljubijo sebe, začutijo zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si