Čakamo na…

Berem.
Berem o novem svetu, ki bo poln ljubezni in o novih dimenzijah in o tem, kako nam bodo angeli pomagali in razmišljam.
Spomnim se sebe leta 1996. Takrat sem tudi jaz verjela, da bo prišel nekdo, ki nas bo rešil.
Tiste, ki me že dolgo poznate, poznate to zgodbo o Ashtar komandi in o tem, kako sem verjela, da nas pridejo rešiti z drugih dimenzij ali pa planetov, stvar percepcije.

In živo se spominjam tistega dne, ko sem osupla klicala prijateljico z ugotovitvijo, da nikogar ne bo.
»Nihče nas ne bo prišel rešit!!« Sem bila takrat zaprepadena. Moj svet se je sesul.
To je bilo prvič, da sem dojela, da je potrebno prevzeti odgovornost zase in za svoje izbire.
To zavedanje se od takrat samo poglablja.

In nazadnje me je zadelo lani, ko so se zaprla tista zadnja vrata, ki jih puščaš odprta za vsak slučaj, če bo pa res kriza.

In vem, da so danes mnogi tam, kjer sem bila jaz daljnega 1996, ko čakajo na nekoga, da bo poskrbel za stvari.
Žal nimamo starša tam zgoraj nekje, ki bo poskrbel, ko stvari ne gredo kot smo pričakovali, kljub temu, da nam to zgodbo že dolgo prodajajo v različnih oblikah.

Nihče nas ne bo rešil. Ne bog. In ne država.
Oni itak poskrbijo najprej zase.

In ko si v življenju soočena s to resnico, da je vse na tebi, ti to najprej težko pade.
V notranjosti se dvigne vihar čustev od klasičnih občutkov zapuščenosti, izdaje, nesprejetosti, zlorabe, vse tisto, kar je povezano z notranjim otrokom.

In naslednji notranji sprožilec v vrsti je žrtev, ko se začneš smiliti sam sebi in bi si želela rešitelja.
Ta žrtev je v zadnjih dneh zelo aktivna. In še bolj bo.
Dokler ne bomo dojeli, da imamo vsi moč za premik in spremembo v sebi.

Ker moraš ti pri sebi vzeti svojo moč, ki si jo radodarno razdajala z drugimi, nazaj.
Na tebi je, da ceniš sebe in to, kar je že v tebi.

Prevzemanje odgovornosti zase predstavlja velik del odraščanja.
Ker moraš ti postati ta ženska, za katero si se rodila, da si.

In to v praksi pomeni, da je potrebno prevzeti odgovornost za to kdo si in za to kdo želiš postati.
Si želiš več ljubezni? Bodi ljubezen.
Si želiš več miru?
Bodi mir.
Si želiš več blaginje?
Bodi blaginja.

V tebi je vrelec vsega, kar si želiš.
In na tebi je, da to aktiviraš v sebi, da bi to pritegnila k sebi.

Ujemanje se zgodi vedno s tistim, kar je v tebi aktivno in čemur posvečaš pozornost.
In to je precej lažje mojstriti takrat, ko je v tebi mir in nisi preplavljena s preživetvenimi strahovi in pomisleki vseh vrst. Vendar se kljub temu, kakšna je trenutno voda v kolektivnem oceanu da najti stik s tistimi kvalitetami v sebi, ki jih želiš izkušati.

In tukaj je vedno tvoja izbira, da izbiraš izkušnjo strahu ali izkušnjo ljubezni.

KO sem začela aktivno delati s kreacijo, sem se naučila, da je potencial prisoten v nevtralni obliki. Dokler si v priprošnji, da bi te imeli radi ali pa sebe prepričuješ, da si ljubeča do drugih, v resnici poskušaš v zunanjem svetu dobiti potrditev tega, da je to resnica in da drži.

Osredotočanje na zunanji svet ničesar ne spremeni.
Vodi te v razprodajo sebe, kjer vedno znova delček sebe prodaš v upanju, da boš v zameno dobila to, kar si želiš.
Svobodo prodaš, da bi imela varnost.

In prideš do točke v svojem življenju, ko si tako zelo prazna v sebi, da se enostavno ne moreš
Ne moreš več iti te trgovine, kjer delček sebe prodaš, da bi dobila nekaj tam zunaj sebe.

Pride trenutek, ko je potrebno prevzeti polno odgovornost zase in za to, kar je v tebi in kdor si.

Tale čas zdajle je izziv tudi zato, ker bi šli v delovanje.
Ker nekaj je pa treba narediti.
Po moško bi šli v reševanje.
In nič nimam proti, če so moški inovativni in poskušajo stvari reševati.

Vendar iz osebne prakse vem, da s krizo ne moreš logično in racionalno rokovati.
Kriza na dušni ravni ni nekaj, kar bi lahko rešila.
Z virusi, ki so nevidni, se ne moreš boriti.
In v tem času zdaj delovanje ni rešitev, ki jo mnogi iščejo.
To je tako, kot bi avto, ki je v leru zdaj gonili na polno, da motor torira v prazno.

Ta čas je čas duše.
Ki terja, da se vsak zazre vase.
Tudi zdravilo ni tam zunaj.
Vsak ga bo našel v sebi.

In to terja spust v neznano.
Terja veliko poguma, zaupanja vase, to, da se zaneseš nase, da boš na drugi strani prišla ven cela.

Vem, da v teh dneh beremo veliko dobronamernih nasvetov o tem kaj bi morali jesti, kako delati in kaj krepiti. Vendar globoko v sebi vem, da delovanje ni rešitev za krizo v kateri smo.

Kriza identitete, kjer razpada vse, kar je domače in poznano kliče po drugačnih pristopih.
Kliče k temu, da v sebi najdeš ta mir, ki ga želiš.
Da v sebi najdeš ljubezen, ki ti si.
Da v sebi najdeš blaginjo in obilje, ki je vedno v tebi.

Cenjenje tega, kar ti je že na voljo, v tebi je v teh dneh zelo pomembno.
To, da držiš prostor zaupanja in vere vase, je ključno.

Vse je upočasnilo z namenom, ki nam je v tem trenutku še uganka.
In to je čas, ki kliče po soočenju s seboj. In po temu, da v sebi najdeš vse to, kar si do sedaj iskala tam zunaj.

Osupljivo je, kako nam je odvzeto vse, kar nam je v desetletjih predstavljalo varnost, svobodo, ljubezen. Poslušam zgodbe o tem, kako ljudje ne morejo biti drug z drugim, kako se sploh ne poznajo več in kako se bodo ločevali takoj, ko bo to mogoče.

Ključno vprašanje, ki se poraja v meni je, če se zavedamo, da je vse kar se dogaja darilo. Blagoslov skrit v preobleki krize. Povabilo nazaj k sebi in v prepoznavo tega, kar v resnici imamo. Kdo v resnici smo. In zakaj smo v resnici tukaj.

In to zagotovo ne vključuje tega, da se zgaramo do konca in umremo brez vsega.

Duša ve.
Duša je tukaj da izkuša, se izraža in mojstri.

In zdaj ni čas, da bi čakali na druge, da nas bodo rešili.
Ni čas, da čakaš na rešitev, ki ti bo padla z neba.

Ja, angeli so. In lahko nam pomagajo, če jim povemo kaj potrebujemo, vendar nas ne bodo reševali. Kvečjemu nas bodo vodili in usmerjali.
Vendar moraš biti ti res v stiku s seboj, da jih slišiš.
Da lahko slediš sinhronosti, ki se ponuja.

Res je, da je akcija potrebna, ko dobiš notranji navdih kaj je modro narediti.
Bezljavo reševanje brez notranje usmeritve je tisto, ki kuri dragoceno energijo.

Na tebi je, da najdeš svoj notranji vrelec vsega kar že si in že imaš. In da si utelešena, v stiku s seboj. In v poslušanju navznoter. Da slišiš šepet svoje duše in mu slediš.

Zato izkoristi ta čas v prvi vrsti ZASE.

Ker ko je ženska srečna in izpolnjena, so vsi okoli nje srečni.

Želim ti krasno pomlad na tale prvi pomladni dan.
Naj bo sijoča, strastna, srčna in polna sreče.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena