Najtežje je biti sama s seboj…

Sedeli sva na kavi, tisto sončno jutro v februarju in razpredali o tem, kaj se dogaja v svetu in predvsem, kaj se dogaja na Kitajskem. Spraševala me je, če mislim, da bo vse skupaj vplivalo tudi na nas.

In roko na srce v tem času, ko se vse širi s svetlobno hitrostjo je bilo utopično pričakovati, da se nas stvari ne bi dotaknile.

Le da takrat še nisva vedeli kako zelo se nas bodo dotaknile.

Razpredali sva o temu, kolikokrat ženske rečejo, da bodo prišle v ženski krog ali na vadbo, ko bodo naredile xyz in ko bodo imele čas. Ob tem, da ta čas običajno ne pride, ker je vedno kaj, kar je bolj nujno na neskončnem seznamu opravil.

Razlagala sem o tem, kako pogosto nas ustavlja bolezen, izguba, ločitev ali kriza.
Takrat še nisem vedela kako velika kriza bo sledila.

In tukaj sva, deseti dan v tej pobudi, da ostanemo doma.

Ko zunaj tebe razpada vse, kar si do sedaj poznala, na površje prihaja marsikaj.
Strahovi, bolečine, izgube.
Pogosto je preplavljujoče.

In najtežje je, ker v zvezi s tem ne moreš ničesar narediti.
Kar te vodi v občutke nemoči, jeze, žalosti.

Ko izgubiš nekaj, kar ti je bilo drago, pa naj bo to oseba, služba ali občutek varnosti, ki je v resnici globoko spodaj pod vsemi izgubami, to boli.

V sebi čutiš bolečino, ki je razumsko enostavno ne moreš razložiti.
Izguba varnosti ali občutka razsodnosti o življenju, je nekaj kar te globoko zaznamuje.
Lahko izgubiš vero v življenje in zaupanje vase. Izguba, ki si ji priča, je več dimenzionalna.

V času v katerem smo, se mnogi soočajo z izgubo.
Izgubo rutine, ki je oblikovala naše življenje.
Izgubo odnosov v širši skupnosti.
Mnogi prepoznavajo, da ne poznajo več ljudi s katerimi živijo.

In v tej izgubi, ki jo doživljaš je najtežje biti sama s seboj.

Ne glede na globino bolečine, nepredvidljivost notranjega čustvenega oceana, pogosto močno dozo ranjenega ponosa in razžirajoče občutke krivde ali sramu, je bolečina izgube katalizator, ki je potreben za preobrazbo tvojega življenja.

Zakaj?
Ljudje smo bitja povezanosti.
Rojeni smo za povezanost in odvisni smo od povezav, ki jih ustvarimo.

V nasprotju s prepričanjem, da smo neodvisne in samozadostne, neuroznanost v zadnjih letih skozi raziskave kaže popolnoma drugačno podobo človeka.

Dejstvo je, da potrebujemo povezanost, potrebujemo ljudi okoli sebe.
V resnici smo precej nemočni, ko pride do sposobnosti regulacije svojih čustev, ko smo osamljeni ali odvisni zgolj od sebe.

Ker naši možgani čustveno bolečino ne razlikujejo med psihično in fizično bolečino, je izguba pogosto nekaj, kar aktivira fizično bolečino. Bolečina lahko vodi tako daleč, da si oseba želi enostavno umreti.

V prvi fazi ločitve od znanega, lahko izkušamo fizične simptome povišane temperature, povečanega srčnega utripa, nespečnosti, pomanjkanja apetita in napade panike. To lahko vodi v apatijo, depresijo in v občutke popolne obupanosti, z vsemi fizičnimi simptomi, ki spremljajo ta čustvena stanja.

Izguba varnosti je travma, ki te vodi nazaj v najzgodnejše spomine, ko si kot otrok izkušala podobne situacije.
Le malo ljudi razume, kako ranljivi in občutljivi smo takrat, ko doživimo izgubo.
Izguba znanega je kot izgon v neznano.

Travma ločenosti bo vodila v žalovanje za povezavo, ki je bila izgubljena.

Ljudje smo bitja odnosov. Odnosi so izjemno pomembni.
Ko izgubiš stvari s katerimi se zamotiš, da ne čutiš bolečine izgube stik s seboj, si soočena z vsem, kar je bilo leta, morda desetletja skrito v notranjosti.

Tvoj živčni sistem ima izjemno sposobnost, da poskrbi zato, da preživiš tovrstne izgube.
V resnici imaš v svoji notranjosti celoten sistem, endokanabinoidni sistem, ki skrbi za notranjo hmeostazo.

Vendar gre za proces skozi katerega se premikaš in ne enkratno dejanje.

V fazi izolacije v kateri smo, si povabljena v svoje globine.
Temu se ne moreš izogniti, ker je vse upočasnilo.

Apatija je način upočasnitve.

Bistveno je, da si omogočiš, da stvari preboliš.
Narava je poskrbela, da se ne premikaš skozi ta stanja prehitro, da ne potrgaš vseh vezi od svojega vira preživetja, od ljubeče povezave, ki je bila ključna za tvoje preživetje.

Melanholija, apatija te vodi skozi obdobje refleksije dejanj, ki so bila storjena, izbir, ki so bile narejene, sprememb, ki jih je potrebno narediti in lekcij, ki se jih je potrebno naučiti.

Depresija je pokazatelj vrednosti tega kar si imela in česar ni več.
Razkriva potrebe, ki jih imaš v svoji notranjosti in ki jih je potrebno prepoznati in objeti, v sebi.

Vedno, ko izgubiš nekaj, kar je predstavljalo vir tvojega preživetja, te bo življenje vodilo skozi pet faz žalovanja, ki jih je opisala Elizabeth Kubler Ross, skozi katere se moraš premakniti.

Soočiti se boš morala z zanikanjem, jezo, barantanjem, depresijo in na koncu sprejemanjem.
Zato je ključnega pomena, da ne siliš in potiskaš sebe skozi proces.

V originalni izvedbi Elizabeth opisuje serijo čustvenih stanj s katerimi se sooča oseba, ki je priča smrti, zavrnitvi ali drugi ekstremni situaciji:
1. Zanikanje — “V redu se počutim.”; “To se ne more dogajati meni.”; “To je pomota.”
2. Jeza — “Zakaj jaz? To ni pravično!”; “Kako se to lahko dogaja meni?”; ‘”On je kriv!”
3. Pogajanje — “Vse bom naredila, za še nekaj skupnih let.”; “Plačala bom, kolikor bo treba, samo da…”
4. Depresija — “Tako žalostna sem, vse je brez veze.”; ” Itak bom kmalu umrla, to nima smisla.”; “Pogrešam svoje najdražje, zakaj bi sploh nadaljevala?”
5. Sprejemanje — “Vse bo ok.”; “Ne morem se več boriti s tem, raje sprejmem.”

Prvi del procesa je prebiranje semen od plevela. Sortiranje in integracija preteklosti in tega kaj se ti je dogajalo, kje so se ti zgodile krivice, v kaj so te prisilili, česa nisi imela, je prvi del procesa, kjer se moraš soočiti s tem, kar je bilo.

In če si bila v svojem življenju zelo odvisna od mnenja drugih, če si njihova čustva in potrebe dajala pred svoja, če si svojo resnico zanikala in jo skrivala zaradi strahu pred tem, da bi razburila ljudi okoli sebe, če nisi postavila zdravih meja vse zaradi strahu, da bi bila zapuščena, potem je bes, ki se pojavi kot odgovor, tako kot jok novorojenčka, ki so ga udarili po ritki, da bi vdihnil svoj prvi zrak.

Bes je odgovor na zavrnitev ali zapuščenost, ki ga ni modro zanikati. Bes ti razkriva, da za tvoje potrebe ni bilo poskrbljeno in zelo pomembno je, da si priznaš; Kako dolgo si vedela, da je potrebno postaviti zdrave meje, pa v zvezi s tem nisi ničesar naredila? Ali pa si se v sebi bojevala s tem, da se moraš postaviti zase in se nisi?
Si vedela, da moraš nehati z ugajanjem in prilagajanjem kot načinom dokazovanja svoje vrednosti, pa v zvezi s tem nisi ničesar storila?

Dejstvo je, da dokler te ne ujamejo vsi tisti načini, kjer razprodajaš sebe in te udarijo po licu, so vsi tvoji plani, kako bi si želela obnašati zgolj teorija brez prakse.

Soočiti se moraš s tem, kako bi se pogajala sama s seboj.

To so v resnici stiske in strahovi tvojega malega otroka, s katerimi ima avtoriteta zunaj tebe (pa naj bo to partner, šef ali država) zelo malo skupnega, razen da igra igro, ki ustreza tvoji.

Preživetveno navodilo je, če si napadena, se moraš zaščititi. To je mehanizem tvojih primarnih možganov, kjer je napad pogosto prepoznan kot najboljša obramba. Ko si v reakciji se tudi oseba na drugi strani odzove tako, da odklopi svoj del racionalnih možganov in gre v svoje preživetvene reflekse.
Tudi on začne napadati iz svoji otroških bolečin. Ko so tvoji preživetveni mehanizmi aktivirani, si kot otrok, ki izkuša bolečino in poskuša zaščititi sebe in svoje bolečine. Kličeš po ljubezni in jo iščeš v zunanjem svetu in jo v istem hipu, s svojimi dejanji tudi zanikaš.

Depresija, ki vznikne ima svoj namen, kajti to je način, kako razpletemo povezave, ki smo jih ustvarile z ljudmi in stvarmi. Vezi so predmet izmenjave energije, ki poskrbijo, da smo v odnosu zainteresirani in da investiramo svojo energijo v odnos.
Naša psiha potrebuje čas, da presortira stvari v notranjosti, da obnovimo svojo avtonomnost in svoje življenje postavimo na novo.

Sprejemanje je pomemben korak na tej poti.

Preprosto je težko, da bi to zmogla sama. Ker si udomačena v svojih vzorcih in načinih obnašanja, sploh ne prepoznaš v kakšni vodi plavaš. Dejstvo je, da ne moreš pobegniti od same sebe, da sebe vedno neseš s sabo.
Zato je ključno, da se soočiš in da pozdraviš svojo ranjenost.

Sprejemanje je ključnega pomena za zdravljenje in celjenje ran.

Vendar se stvari ne poznajo zares, če si tega nisi voljna prisvojiti in objeti v sebi.
Biti s seboj, podpreti sebe, držati sebe in se opogumljati na tej poti je veščina, ki jo je potrebno natrenirati, tako kot mišico.

Zato sem v tem času vesela številnih klicev žensk, ki sem jim v zadnjih desetih letih stala ob strani.
Večina mi reče; “Taja, zdaj vidim kaj vse sem v tem času premaknila in kako dobro sem se soočila s seboj in se pomirila s svojimi ovirami v sebi. Saj je izziv vse tole, kar se dogaja. Ampak jaz sem mirna.”

In to praznujem.
Tudi jaz sem mirna.

Ker je lekcija, ki sem jo vzela, da je odnos sama s seboj tisti, ki vpliva na vse druge odnose v mojem življenju.
Aktualno dogajanje je povabilo v globine sebe.
V soočenje s seboj.
V sprejemanje sebe in svojih izzivov.
V prevzemanje odgovornosti zase in za svoje življenje.

Vse je tukaj Zate.
Vse se dogaja Zate.
Za tvojo rast in razcvet.

Tega nihče ne more narediti namesto tebe.

In če na tej poti potrebuješ podporo ali pomoč, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako bo poznavanje tvoje občutljivosti za vedno spremenilo tvoje življenje. To, da čutiš je najpomembnejše in najmočnejše darilo Empatinje. In hkrati tudi vir večine tvojih težav. Občutek je tisti, ki ti pomaga navigirati tvoje življenje. Pomaga ti tudi pri prepoznavanju slabih izbir in odločitev.
Vendar je od tebe odvisno ali boš zaupala sebi in svojim občutkom, se boš zanesla nanje ali boš raje iskala odgovore zunaj sebe. Ključnega poemna je, da zaupaš vase in se zaneseš nase. Zato je tako zelo pomembno, da poskrbiš zase in za svoje energijsko polje. Prijaviš se >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.