Čas obnove je tu…

Jesen je čas, ko drevo odvrže liste.
Ko se življenjska sila usmeri navznoter, v nego korenin.

Včeraj sva imeli pogovor, ko je z menoj delila modrost drevesa… Drevo vse strupene snovi shrani v listje in nato jeseni listje odvrže. To je proces samoregeneracije. Vse kar ne potrebuje drevo jeseni odvrže in to gre v proces kompostiranja. Iz komposta bo nato ponovno vsrkalo tisto, kar potrebuje za rast.
V tem obdobju mirovanja, ko je v naravi vedno več teme, pa drevo okrepi korenine.
Požene jih v globine. Zdrav koreninski sistem je ključnega pomena , da drevo spomladi ponovno ozeleni.

Jesen je čas, ko te narava povabi navznoter. V globine.
Ko vse dela zate.
Za tvojo regeneracijo. Za tvoj počitek.
Za obnovo. Za to, da se boš lahko prenovila in se porodila na novo.

Izziv sodobnega človeka je, da si jemlje ta potentni čas teme in njen zdravilni učinek regeneracije, ki mu ga tema nudi.

Ko se pogovarjam z znanci vidim, da je ljudi strah teme.
In vendar je ravno tema tista, ki ti največ daje. Temni del leta je tisti, ki ti pomaga, da se obnoviš.
Tako kot je temni del meseca v ciklu ženske tisti, ki žensko najbolj pomlajuje in regenerira.
Kot je dnevni cikel teme tisti, kjer lahko največ narediš za svoje telo in njegovo obnovo.

Tema je čas, ko se telo obnovi, regenerira.

In ne le, da ne znamo izkoristiti tega temnega dela dneva, meseca ali leta, to je čas, ko se povozimo.
Čas, ko sodobna ženska odbrzi v delovanje in skozi hitrost izvaja nasilje nad svojim telesom.
In po letih, včasih desetletjih nasilja sama nad seboj, se čudi kako to, da ima težave z zdravjem, s hormoni, z nihanjem razpoloženja, z depresijo.

Osebno sem mnenja, da se nasilje, ki ga izvajamo navznoter le odslikava v nasilju, ki smo mu priča navzven. In edini način, da ga ustavimo je v zavedanju, da v zvezi s tem lahko in moramo nekaj narediti. Ne navzven, navznoter.

Oskrunjenost telesa je ena največjih bolečin sodobne ženske.
Pa ni od včeraj.
Že generacije, stoletja, če ne tisočletja ženska izkuša oskrunjenost svojega telesa.
In vse to je v tvojih celicah.
Vse to čaka, da se s tem spogledaš in to pozdraviš v sebi.

Nikamor ne bo šlo.
Vse bo počakalo.
Vsi imamo v sebi nezaključene stvari.
Vsak na svoj način doživlja oskrunitev nedolžnosti.

Ko je oskrunjena nedolžnost, tenkočutnost čutenja in izkušanja, je poškodovano zaupanje vase in zaupanje v tiste, ki bi morali bitje zaščiti pred zlom, pa ga niso.

Če je nedolžnost nepoznavanje zla, je oskrunjenost izkušnja v kateri ima zlo moč nad teboj. Ko nekdo uživa v tem, da trpiš. Ko se počutiš razčlovečenega.

In tega se sploh ne da opisati. Uničujoče je. Na več nivojih kot sploh lahko izraziš.
Doživljaš premaganost. In izločenost iz sveta čistih.
Ker se počutiš kontaminirano, umazano, izločeno in izgnano.

In ko ti ne verjameš vase, upaš da se bo našel nekdo, ki bo lahko verjel vate.
Ki bo lahko ugledal tisto, česar ti ne vidiš več.
Da bo onkraj vsega prepoznal lepoto, ki je še vedno živa.
In, ki bo lahko zate držal sveto posodo prisotnosti. Ogledalo, v katerem se boš lahko pogledala in pozdravila tisto, kar je bilo poškodovano.

Ker tega zdravljenja nihče ne more narediti namesto tebe.
Na tebi je, da ga narediš v svoji notranjosti.
Ja, oseba na drugi strani ti lahko drži prostor. Lahko ti je priča. Lahko ustvari sveti prostor v katerem se ti spogledaš s seboj, pozdraviš sebe.

In iz izkušenj vem, da sploh takrat, ko gre za boleče stvari, za stvari, kjer se čutiš premagana in dvomiš vase, potrebuješ varno mesto, kjer se lahko spustiš v globine sebe.

Jesen je čas, ki ti da na voljo prostor.
Ko drevje odvrže listje.
In te narava povabi, da ti opustiš vse tisto, kar ti ne služi več.
Da odvržeš nepotrebno.
In se spustiš vase, okrepiš svoje korenine za svojo rast in razcvet v prihodnosti.

To je čas za jesensko inventuro.
Da se spogledaš s seboj.
S sabo.

Golo. Iskreno.
Resnično.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena