Izvorna Bit

Nihče ni rekel, da je lahko, a je vredno!

, , 0 Comments

“Taja, kaj se dogaja, vse se mi podira,” včasih prejmem kak obupan klic na pomoč s strani osebe, ki se je odločila, da bo ljubila sebe, da se bo v popolnosti sprejela in negovala.

Ljudje si pogosto pot osebnega in duhovnega razvoja predstavljamo zelo romantično … da potem bo pa vse boljše in da se bomo super počutili, super zdravi bomo, vse bo super. Ljudje včasih tudi na vse tiste, ki predajamo svoje izkušnje naprej gledajo zelo nerealno, kot da mi nimamo nobenih “zemeljskih” izzivov več. “Zemlja kliče!” bi jaz rekla takim romantičnim predstavam, kajti resnica je, da je pot razvoja zelo neprijetna in čisto nič romantična. Neprijetna zato, ker te sooči z vsem sranjem, ki si ga prej uspel skriti sam pred seboj in ker te sili v samosprejemanje na vseh nivojih, tudi tistih, ki ti niso všeč in še posebej tistih, ki so najbolj boleča.

Sama rada rečem svojim prijateljem naj dvakrat premislijo, preden se z navdušenjem odpravijo po tej poti in začnejo raziskovati sami sebe, kajti ponavadi je prvi uvid v duhovnost zelo navdihujoč in visoko leteč, vendar te zelo hitro prizemljijo, včasih močno riješ po zemlji, ko se soočaš s stvarmi, ki te bolijo in za katere kriviš ljudi ali situacije zunaj sebe.

In ja, po 20 letih svoje poti lahko mirne duše potrdim, ni lahko, vendar je vredno. Naš človeški del, predvsem Ego si želi udobja in stabilnosti, saj veste – ja lahko se stvari spremenijo, ampak naj vse ostane tako kot je. In naša duša si želi rasti, se razvijati, se širiti in izkušati. Sama rada rečem, da nas duša vrže na finto, ko nam najprej pokaže notranji uvid v duhovno sfero in smo blaženi in srečni, navdušeni in rečemo ja. In ko rečemo ja ljubezni do sebe, vsi deli nas hočejo ljubezen. Pokazale se bodo vse rane, vsi prizadeti deli nas, vsi zanikani in temačni deli nas, ki si želijo ljubezni. In tukaj nastopi druga faza prebujenja, kjer vse kar je znano razpade. Vse je videti brezupno in temačno. In ta faza umiranja znanega ali umiranje ega lahko traja različno dolgo. V tej fazi poteka najintenzivnejši proces umiranja, ki ga boste kdajkoli doživeli … smrt ega ni prijetna. In v tem procesu ponavadi odkrijemo veliko iluzijo svojega življenja.

Eni v ta proces vstopijo zavestno skozi izbiro, drugi so vanj potisnjeni skozi smrt najbližjega, svojo bolezen, razpad zveze, izgubo službe. Osebna kriza je razpad sveta kot ga poznamo. In v vmesni fazi imamo priložnost, da se ponovno začutimo, da zaznamo ljubezen, ki samo je. V karkoli se zapletete se lahko ven rešite le sami. In največji izziv na poti je, da vam ni treba ničesar narediti. To, da ste, popolnoma zadošča.

Prenehajte z delovanjem, nič vam ni treba doseči na duhovnem področju. Vse že je, v vaši notranjosti in vse kar je potrebno je ozavestiti in zavestno izbrati. In seveda je to najtežji del procesa. To kar običajno ljudi na tej poti najbolj razburi pa je dejstvo, da ni dovolj izbrati enkrat, izbiraš vsak trenutek, vsak dan 24/7.

Izziv je v tem, da presežemo um, da prenehamo poizkušati in kontrolirati. Kajti, ko si eno z vsem in vse v enem nimaš česa nadzorovati. Itak vse si. Ključ je v povezanosti. V hvaležnosti. V bivanju, v tem trenutku, tukaj in zdaj.

In ja, nihče ni povedal, da je naporno in da je neudobno, nihče ni rekel, da je lahko, ker ni, in vendar je vredno. Kajti si to kar si – božansko, utelešaš božansko, izkušaš ga, namesto da ga iščeš, to si. In tukaj smo zato, da bi spoznali svoje Darilo in ga delili z ljudmi in svetom. Čas je za integracijo, čas je za prebujenje.
Bodi kar si. Samo Bodi!

Kozmični objem.

Taja Albolena

Biti ali ne Biti, to je zdaj vprašanje …

, 0 Comments

V tem izjemnem času v katerem se nahajamo je izjemno pomembno, da imamo vero vase. Zaupanje vase, sebi, v svojo strast, ki je naš kompas v notranjem svetu je ključnega pomena, če naj ustvarimo svet v katerem si želimo živeti.

Trenutno večina ljudi deluje iz svojih notranjih ranjenosti in strahu pred zlorabo. Vsakič znova me osupne kako so ljudje v preživetvenem načinu in koliko jih ima glavo v pesku kot noj in čakajo, da bo tale mrk in vse skupaj mimo in se bodo stvari vrnile nazaj v “normalo”. In zelo nepriljubljeno je mišljenje, da nikoli več ne bo kot je bilo in da ne moremo nazaj. “Rikverc” ne obstaja. To mnoge spravlja v bolečino in strah, v ranjenosti preteklosti. In vendar je čas, da jih presežemo. Ne na silo, ne s tem, da “delamo” na sebi, temveč s tem, da smo. Čas “dela” na sebi so mimo, resnično. Dovolj je zlorabljanja sebe, resnično, dovolj. Sočutje, ljubezen, negovanje, to so ključi za prihodnost.

Le ljubezen do sebe te lahko osvobodi. Ljubezen do sebe te pripelje v celostnost. In ljubezen samo je. Kar zahteva od nas je odprtost, je sprejemljivost, je dopuščanje. In vse to nas vodi v ranljivost, v izkušanje celostnosti, ki jaz sem. Zavedanje samega sebe je še eden od ključev v tem času, ki so polni izzivov. Le zaradi tega, ker smo tako trmasti in se oklepamo starega, sami sebe spravljamo v izzive, v težave, v bolečino. Spravimo se na kolena, da se lahko spustimo in si dopustimo začutiti.

Ljudje z grozo opazujemo kako nam jemljejo vodo, zastrupljajo hrano in kako prašijo nebo pod katerim živimo. In ob vsem tem pozabljamo na čarobnost, ki jo nosimo v sebi, na svojo izvorno Bit, ki nosi v sebi modrost in vedenje kako enostavno Biti, sprejeti vse to in hkrati izbrati drugačno vzporedno realnost zase. Ljudje v sebi nosimo tak potencial, da je prav neverjetno. In vendar si dovolimo, da nas bo zunanji svet spravil na kolena, da bomo dojeli kaj nosimo v sebi. Pot v nebesa vodi skozi pekel, to so vedeli vsi mojstri in to so učili v vseh starodavnih šolah misterijih. Dokler se nismo voljni soočiti s svojimi notranjimi sencami, jih kreiramo v svetu okoli sebe, da bi jih VIDELI, da bi si jih PRIZNALI in jih OBJELI v sebi. Dokler pa ne dojamemo, je vsak krog, ki ga ponavljamo bolj boleč, bolj gost, bolj izkustveno naporen, ker enostavno nočemo videti in ne slišati kaj nam sporoča. In ni treba, da gremo tako na grobo in surovo skozi soočanje sami s seboj.

Ko sem pred skoraj desetletjem, uau 9 let je od takrat, mama mia, opazovala svoje učitelje kako so zlorabljali sami sebe in kako se je izkušnja nasilja vračala v njihovo življenje na vedno bolj konkreten in zemeljski način (saj veste kako to gre, najprej gre za energijske napade, ki se nato razvijejo v čustveno nasilje, verbalno nasilje, pa čustveno zlorabo in na koncu lahko pride do fizičnih napadov, če nočemo videti in se nočemo s tem ukvarjati, ker nam je odveč) sem dojela, da je prvi ključ v utelešenosti, da sem prisotna in da sem v svojem telesu namesto da ob vsakem najmanjšem sumu, da bom ranjena zbežim ven iz telesa in ga dobesedno zapustim. Osupla sem opazovala te mehanizme, ki jih ljudje vedno znova preigravamo dokler nisem dojela pomena negovanja, sprejemanja, utelešenosti, da si tukaj in zdaj, da nehaš bežati ali se boriti proti.

NIhče nas ne bo rešil. Čas je, da rešimo sami sebe. Predvsem pa je čas, da prenehamo z zlorabljanjem navznoter, ki ga nato projiciramo ven iz sebe v svet. Soočiti se je potrebno z notranjo zlorabo in verjemite mi, da ni prijetno, vendar je potrebno. Kajti edina izbira, ki nam ostaja na voljo je ali utelesimo in gremo skozi ali pa zapustimo planet. In v tem času umiranja starega, ki bo trajalo še zelo intenzivno do 25.5.2013 nam ne bo nič prihranjeno. Nenavezanost je vstopnica v novo realnost, skupaj s sprejemljivostjo in odprtostjo.

In to je čas, ko lahko vedno bolj dojemamo resnico, da smo Kreatorji svoje realnosti. In če vam ni všeč kje se nahajate, jo lahko spremenite, vzeti morate lekcijo, ki vam jo ta realnost ponuja. To je pogoj za to, da jo lahko zapustite. Kajti vse je samo stvar izbire in potrebno je objeti svoje srčne želje, svojo Bit, svoj Jaz sem kar sem. Sem kar sem, brez potrebe ali želje, da bi karkoli spremenil, v popolni sprejemljivosti in ljubezni do sebe, tak kot si. Kajti ne gre za to, da je potrebno karkoli spremeniti, potrebno je le objeti to kar ti ni všče, da lahko izbereš drugače.

Ni lahko, sploh ne in vendar je to najbolj veličasten čas, najpomembnejši čas v našem življenju. In to kar izbirate danes kreira to, kar boste izkušali jutri. Vendar kreacija ne poteka linearno iz sedanjosti v prihodnost, temveč iz prihodnosti v sedanjost. In zato je treba biti povezan s svojo Bitjo, ki kreira.

Uživajte neskončno. In če vas zanima kako preseči sami sebe, svoje ranjenosti in objeti svojo sposobnost kreacije ste vabljeni na enodnevno druženje 25.5.2013, kjer bomo objeli resnico, da smo vredni, da živimo svoje Sanje. Kajti to je Resnica z velikim R. Ta vikend pa je posvečen negovanju Ženske, ker ženske smo genialke ko pride do zlorabljanja same sebe. In najbolj fascinantno je to, da smo mnenja, da je to pač “normalno”.

Zame ni, preveč se imam rada. In vem, da je ljubiti sebe ključ, če želimo narediti da je svet boljše mesto za bivanje.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Božansko v meni pozdravlja Božansko v Tebi!

, 0 Comments

Po 16 letih sem bila lani ponovno v Indiji in povsod me je spremljala čarobna besedica ‘Namaste’. Indija je posebna dežela, polna nasprotij, hkrati pa je tudi mistična, čarobna in izjemno barvita dežela. Ena od tistih stvari, ki te v Indiji spremlja dobesedno na vsakem koraku, pa je čarobna besedica ‘Namaste’. V templjih se ljudje nasmihajo, rahlo priklonijo in z rokama sklenjenima pred srcem izrečejo ‘Namaste’. Tako graciozno in milo naredijo to gesto, da me vedno znova očara.

Kadarkoli vidim sliko sklenjenih rok, se spomnim na vse tiste ljudi, ki so pozdravljali božansko v meni z zavedanjem, da gledajo delček sebe. In ne glede na to kako blizu mi je ta gesta vedno, ko vidim zahodnjake, v tej isti gesti, začutim okornost, togost ne glede na to kako navdušeni smo nad Namaste pozdravom.

Ob tem sem prepoznala togost, mehaničnost in to, kako jemljemo stvari kot nekaj zunanjega in jih poskušamo od zunaj aplicirati. Ob tem jih le mehansko ponavljamo brez tistega notranjega žara, miline, tiste mehkobe, ki sije iz ljudi, ki to storijo v Indiji. In nato je prišla do mene razlaga tega izjemnega pozdrava in dojela sem, da je tisto, kar nam pogosto manjka avtentičnost. Tisto dušno izžarevanje vèdenja, kaj pravzaprav počnemo, ko uporabimo pozdrav Namaste.

Ko sem nazadnje hodila po templjih Indije, sem dojela, kako močno me je ženstvena esenca Indije preobražala prvič, ko sem stala na njenih tleh. Prepoznala sem, kako me je ženstvena esenca učila ponižnosti v sebi, do sebe. In kako sem se ji upirala, ker me je vedno znova spominjala na ponižanje.

Ženstvena esenca v nas je tista, ki nas spomni na hvaležnost, na pomen hvaležnosti in na njeno izjemno moč. In zdaj na mojem drugem popotovanju po Indiji, sem z večjo sprejemljivostjo sprejemala vse blagoslove in darove, ki so mi bili na poti podarjeni.

In Moč hvaležnosti, notranje popotovanje, ki smo ga začeli v duhu Valentinovega in Gregorjevega nosi s seboj blagoslov pozdrava Namaste. Ker nam je včasih težko usvojiti dnevno prakso negovanja sebe, je novo notranje popotovanje namenjeno prav temu, vsakodnevni praksi hvaležnosti.

V Indiji je pozdrav Namaste namenjen pozdravu ali odzdravu in pomeni ‘Božansko v meni pozdravlja Božansko v tebi’. Namaste simbolično pomeni pokloniti se duši, ki živi v srcu sogovornika. ‘Nama’ v sanskrtu pomeni poklon, ‘as’ pomeni jaz, ‘te’ pa pomeni ti. Če bi prevajali dobesedno, bi lahko rekli ‘Jaz se poklonim tebi’, oziroma ‘Duša v meni se poklanja duši v tebi’, ali kot sem zapisala na začetku ‘Božansko v meni pozdravlja Božansko v tebi’.

V mnogih kulturah sveta je Božansko tisti aspekt, ki ga vsakodnevno pozdravljajo, ko se srečujejo med seboj. Namaste je ponižen pozdrav božanske esence, ki je del vsakega od nas. Je prepoznavanje tega božanskega dela v vsakem človeku, ki ga srečaš in ko si tega deležen vedno znova, vsak dan znova, se ga »nalezeš«. Zleze ti pod kožo in tako sem začela z dnevno prakso pozdravljanja Božanskega tudi po povratku v Sloveniji. Potiho v svoji glavi. In vendar je tudi to dnevna praksa, ki izzveni, ko navdušenje potovalne mrzlice poneha in potovanje postane le še prijeten spomin.

Disciplina je nekaj, ob čemer se večina ljudi kar strese in tukaj nisem nobena izjema. Disciplina je veščina moške esence in v moških duhovnih praksah je disciplina nujno potrebna. V svetu ženstvene esence pa je ključnega pomena doslednost, da bi se lahko premaknile onkraj znanega, onkraj dnevne rutine. In tako sem v tem notranjem popotovanju Iz naftalina potegnila tudi svoje pozdravljanje Namaste, pa čeprav le v svoji glavi.

Kaj Namaste resnično pomeni in kako lahko spremeni vaš pogled na odnose, na ljudi, ki jih vsakodnevno srečujete? Poznamo tri interpretacije:

1) “Tvoj Duh in moj Duh sta Eno.” Tudi v nam bližji tradiciji je znan izrek, da delaj z drugimi kot bi si želel, da drugi delajo s teboj. Ko prepoznaš Enost vseh, povezanost z vsemi preko Božanske esence Duha, je lahko z ljudmi delati spoštljivo, kajti to isto spoštovanje si želimo tudi zase. Zato vsakič, ko potiho pri sebi osebo pozdraviš z Namate in začutiš hvaležnost, za ta delček Božanskega, ki je v tvojem življenju v resnici pozdraviš ta del v sebi, izkažeš cenjenje in hvaležnost temu delu sebe. In to vnese v naša živlejnja popolnoma novo dimenzijo.

2) “Vse najboljše in najvišje v meni pozdravlja vse najboljše in najvišje v tebi.” Ali ne bi bilo izjemno, če bi se vsakič, ko se srečamo spomnili le najboljšega in najvišjega v vsakem posamezniku in s tem v nas samih? Si predstavljate pozitiven val, ki se širi iz tovrstnega prepoznavanja? To bi pomenilo manj sojenja, kritiziranja, obrekovanja in namesto tega več sočutja in prepoznavanja najboljšega v vsakem posamezniku. In s tem bi namesto reagiranja, branjenja sebe ali zanikanja stvari svojo pozornost osredotočili na večjo sliko, na svoj višji jaz. Ko te nekdo napade, sodi, obsoja, kritizira, je težko ohraniti večjo sliko, v kateri bi prepoznali, da vsak, ki sodi in kritizira pravzaprav kliče po ljubezni, povezanosti in prepoznavanju Božanskega dela sebe. To, kako nekoga pozdravimo, čeprav le v svoji glavi, lahko spreminja ne le naša življenja, temveč tudi življenja drugih. In definitivno ima vpliv na potek dogodkov okoli nas.

3) “Spoštujem to mesto v tebi, kjer biva celotno Vesolje. Spoštujem mesto v tebi, ki je Ljubezen, je Resnica, je Svetloba in je Mir. Ko si Ti na tem mestu v tebi in sem jaz na tem mestu v sebi, sva Eno.” Vsi ljudje smo Ljubezen, Resnica, Svetloba, Mir – to je del ženstvene esence, ki je del vsakega posameznika. In če se lahko osredotočimo na Resnico, da vse to že smo v sebi in da je ob tem vse to tudi v človeku, ki ga srečamo, lahko avtentično izrečemo Namaste kot pozdrav te esence, ki je v vsem kar je.

Uporabite to dnevno prakso pozdravljanja “Namaste” z namero, z razumevanjem in prepoznavanjem resnice, ki sem jo delila z vami. Ne glede na to katera od teh interpretacij vam je najbljižja, boste s tihim pozdravljanjem vsakogar, ki ga srečate delili blagoslove hvaležnosti po planetu. Dopustite, da ta majhna gesta spremeni vaše odnose in vaš pgled na svet in na stvari. Dopustite, da hvaležnost postane vaša nova navada.

Posipajte čarobni prah hvaležnosti kamorkoli pridete in s tem spreminjajte svet.

S spoštovanjem najsvetejšega dela v Tebi in ljubečo mehkobo Božanskega te danes pozdravljam … Namaste.

Taja Albolena

 

Samo bodi … Kako to narediš?

, 0 Comments

V času v katerem živimo na Zemlji v tem trenutku je izjemno pomembno dojeti, da moramo v novi energiji, ki je prisotna samo Biti, namesto da poskušamo Delovati.

Ujeti smo v stare mehanizme delovanja in tako ljudje radi rečejo: “Ja saj vem, magnetiziranje iz srca in izžarevanje tega kar sem je bistveno”, v naslednjem stavku pa vprašajo: “In kako to narediš?”

NE narediš, to SI!

Sama sem se dobri dve leti, pravzaprav bo tri leta, od 2009 mojstrila v tem, kako samo Biti. Ko sem vedela kaj bi mogla, pa sem vseeno poskušala delovati in delati in narediti.

Naučila sem se kako pomembne so dnevne prakse zato, da samo si, kajti pomagajo ti preseči stare navade in rutine. In verjemi mi, te so zelo trdovratne, saj so posledica dolgoletnega udomačevanja v točno določeno delovanje.

Danes samo to, da veš, ne zadostuje, to moraš tudi dati v prakso, to živeti in to Biti. In te prakse želim deliti s tabo, kajti v novi energiji, ki se zliva na planet je nujno potrebno, da dojamemo razliko med Delovanjem in Biti.

Kajti ljudje smo tukaj zato, da stvari IZKUSIMO in ne samo mislimo ali razmišljamo o tem.

Ključ je v premiku iz glave v srce, kar pa že itak vsi vemo. Vprašanje je samo kako to narediti … in spet sem pri istem ne narediš, to si in za to ni tehnike, so pa dnevne prakse.

Že v junijskem članku tukaj… sem razložila razliko med delom na sebi in negovanjem in vedno bolj vidim, kako bo to v novembru in sploh zaključevanju leta ključno za naše novoletne manifestacije.

Z možem sva imela hud pogovor na to temo in povezavo z borilnimi veščinami. Razložil mi je celoten koncept in jaz sem rekla; “Ja, to je to”.
Super, zdaj pa to prenesi še v svoje življenje. In odgovor; Ja to je pa težje.
NI. Ista zgodba, ko dojameš princip kako energije funkcionirajo, to so univerzalni principi. In spet smo pri praksi. Kajti vse zunaj tebe služi tebi. Čisto vse. In če si ti zagrenjena in obupana in se ti vse zdi težko, ti energije služijo v tem, da se ti točno to tudi dogaja, da je to tvoja izkušnja.

Če hočeš spremeniti svet, moraš samo spremeniti svojo izbiro v sebi. In ne le enkrat, to izbiro moraš ponavljati vedno znova in znova in znova in znova. Ne zadošča enkrat. In tukaj pridejo v ospredje dnevne prakse, ker ti pomagajo narediti točno to, da vedno znova izbiraš to, kar si želiš, da je tvoja izkušnja.

In NE, ni težko, je pa vmes cela kopica izgovorov. Kajti najlažje od vsega je ostati kjer si, tudi, če ti to ni všeč. In to je smisel rutine, drži te v udobju znanega, pa tudi če ti to ni najbolj všeč. Ampak je pa zanano in je udobno in to pri ljudeh odtehta bolj kot zadovoljstvo in izpolnjenost, če je potrebno nekaj spremeniti.

Resnični izziv tega časa je v tem, da se velika večina ljudi osredotoča na to kar NE deluje, na to kar BOLI, na to kar jih je STRAH. In zato si kar naprej ustvarjajo situacije v katerih se samo potrjujejo te njihove izbire.

In, ko ti poskušaš delovati, da bi svet prepričala v nasprotno je spodaj še vedno frekvenca tega kar te boli, kaj ne deluje in strahovi, ki izbirajo kakšne bodo tvoje vsakodnevne situacije.

Na kratko povzamem kje smo trenutno; v delovanju, ko si zastavljamo cilje, ki jih hočemo doseči in predvsem smo osredotočene na rezultate. Pa po možnosti bi se vse moralo zgoditi čim hitreje.
Premikamo pa se v bivanje, kjer se uglasiš na to kar želiš in to pritegneš k sebi.

Želim ti, da si ne glede na zunanje okoliščine s seboj nežna.
Narava nas uči pomembne lekcije. Lahko se smilimo same sebi, krivimo nekoga zunaj sebe in je vse težko.
Lahko pa se precej bolj milostno premikamo skozi celotno dogajanje na Zemlji.

In izbira je tvoja, samo tvoja.
Vse energije zunaj tebe samo podpirajo tvojo izbiro.
Vedno se spomni na to resnico!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Samo bodi!

, 0 Comments

Univerzum nam vedno daje usmeritve. Vedno smo vodene, če smo se voljni predati toku življenja in spustiti kontrolo.

Včasih me preseneti, ko gledam pri sebi, kako s pomočjo kontrole vzpostavljam občutek varnosti in stabilnosti, vsaj mislim tako, pa se hitro ujamem. Največji paradoks življenja je nedvomno v tem, da te kontrola vedno vodi v kaos. In da pregled nad svojim življenjem dobiš takrat, ko se uspeš prepustiti toku življenja. Bolj ko se uspeš prepustiti in samo biti, bolj občutiš avtentično moč v svojem življenju.

Velika večina preveč nadzoruje svoje življenje in ljudi v njem in se zaradi tega zakrči, loči, oddalji in izgubi občutek zase. Zanikanje same sebe je ena izmed ključnih ranjenosti, ki nas ovirajo na naši poti Ljubezni. Zanikanje vodi v izdajo zaupanja, resnice in tega kar resnično čutimo s tem, ko pobegnemo stran od težav. Običajno stvari zanikamo tako, da se premaknemo v svojo glavo in najdemo cel kup argumentov, zakaj imamo prav. Um je prepoln izgovorov, sodb, razlogov in obtožb. Ko zanikamo svojo bolečino in boleča čustva v sebi, v resnici zanikamo ljubezen in resnico. Ločimo se od tega po čemer najbolj hrepenimo.

Zanikanje lahko pozdraviš le z ranljivostjo, s tem, da si dopustiš, da se odpreš, čutiš svoja boleča čustva, vse, kar je zakopano pod masko persone, ki pravi, saj je vse v redu. Popolno razkritje je ključ, da presežeš zanikanje in ob tem je ranljivost prva stvar, ki si jo moraš dopustiti.

Vedno znova me preseneti koliko svoje življenjske energije porabljamo za to, da stvari skrivamo sami pred seboj. Šokira me, ko vidim ljudi, ki komaj živijo, pa kljub temu niso pripravljeni popustiti prijema svojega nadzora in samo biti. Pogosto šele po tem, ko se prepustiš, ugotoviš, kako napeta si bila in kako močno si se trudila, da si obdražala iluzijo kontrole in nadzora v svojem življenju. Od tebe zahteva velik napor, da držiš iluzijo nedotaknjeno. Pravzaprav smo ujetniki svoje realnosti.

Ko v polnosti objameš, karkoli si skrivaš sama pred seboj, se začne resnično zdravljenje, kajti šele, ko si dovoliš, da v polnosti čutiš svojo bolečino, lahko izbereš med bolečino in zadovoljstvom. Prvi korak je vedno priznanje, ko pogledaš in stopiš direktno noter in samo si.

Ko si dovoliš čutiti to, kar je, se pokaže resnica in hkrati prepoznaš, da imaš izbiro in da lahko izbereš drugače, kot si vajena. In da si dopustiš, da si ranljiv in da čutiš, moraš biti ponižna v sebi. Težke situacije te vedno naredijo ponižne. Ponižne in ne ponižane kot radi zamešamo ta dva izraza. Ponižnost je pripravljenost sprejeti to kar je. Ko samo si. Si sprejemljiva, se prepustiš toku in dopustiš, da te življenje vodi. Sama rada rečem, da moraš vedeti, kako se usmerjeno prepuščati, da natančno veš kam greš in hkrati dopustiš Vesolju, da te vodi po najboljši možni poti do tja.
Ponižnost je zadnja stvar, kamor si želi razum.
Srce zna biti ponižno, kajti ve, da je ponižnost največja moč.

Ponižanost na drugi strani je povezana z zasramovanjem in sramom. Ko smo zasramovani, imamo občutek, da smo izločeni, da smo nezaželeni, da ne pripadamo in nismo vredni, da živimo ali obstajamo. Pri ponižanosti imaš občutek nemoči, ko misliš, da je s teboj nekaj hudo narobe. Ponižnost na drugi strani te ojača, te naredi močnejšo, saj ti razkrije avtentično moč tvoje duše.

Zanikanje je precej bolj del našega življenja kot si mislimo in pogosto je del našega kritika, našega sodnika, ko sami sebe v sebi zanikamo, da ne bi izpadle smešne, čudne, ko hočemo ustrezati in zato zanikamo same sebe in svoje talente in sposobnosti.

Soočenje s svojimi notranjimi ranami je ključno za to, da se lahko osvobodimo in samo smo. Vsi moramo to narediti pri sebi, da se osvobodimo in stopimo v svojo pristno, avtentično naravo.

Čas je, da se osvobodiš in polno zaživiš svoje življenje.
Sooči se s seboj in objemi celo sebe.

Samo bodi. Bodi ljubezen. Bodi življenje. Bodi svetloba.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Premik iz Delovanja v veličastnost tvoje Biti

2 komentarja

Nahajamo se v izjemnem časovnem obdobju.
Pred nami je mlaj in poletni solsticij, čas izjemnih potencialov, hkrati pa se na kozmičnem nebu zapirajo ena vrata in nam nudijo možnost da se odprejo čisto nova vrata.

Jih boš odprla in stopila skoznje?
Ali boš za dogajanje v svojem življenju krivila druge?

Paradigma žrtve v kateri je večina zahodnega sveta je osnovana na odzivanju na okoliščine, ko okoliščine, položaj ali naučeno krivimo za svojo situacijo in smo na avtopilotu. Tisti, ki imajo občutek, da so žrtve, ne sprejemajo odgovornosti za svoje izbire, imajo občutek, da nimajo nadzora nad seboj in ne upravljajo s svojim življenjem in usodo. Običajno za svoj položaj krivijo druge ljudi, okoliščine ali celo zvezde.Ti ljudje v življenju reagirajo na okoliščine in se počutijo nemočne.

Vendar nam v resnici nihče ne more narediti ničesar brez našega privoljenja. In dejstvo je, da same izbiremo, pa naj bo zavestno ali nezavedno, da nas naučeno in okoliščine nadzirajo.
Tako smo pod vplivom fizičnega okolja in pogoso krivimo vreme ali planete in družbenega okolja, ko na nas vpliva obnašanje drugih ljudi v našem življenju.

Svoje čustveno življenje gradimo na obnašanju drugih do nas ter dovoljujemo, da drugi nadzorujejo naše slabosti. Ko rečemo, da nismo odgovorne za izbire, iz sebe naredimo nemočno žrtev. V takem primeru se spravimo v negiben položaj v po možnosti negativni situaciji. Običajno se pritožujemo, sitnarimo in kritiziramo druge, vendar to naše obtoževanje le poudari slabosti tistih nad katerimi se pritožujemo. Tako izhlapi vsakršna možnost, da bi pozitivno vplivale na situacijo.

Edina možnost, če želim situacijo izboljšati je, da spremenim tisto, nad čimer imam pregled – sebe. Edina pot je pot vase in tako nehamo preoblikovati druge in se začnemo ukvarjati s svojimi lastnimi slabostmi. Vse je že v tebi, le najti moraš to v sebi in pogosto so tvoji največji zakladi dobro skriti pod kupom balasta v tvoji notranjosti. In tukaj je izjemno pomembno razumevanje refleksije, odsevov, ki ti jih kažejo drugi in kako to prepoznati v sebi. Ogledala drugih ljudi ti odslikavajo tvoje lastnosti in načine obnašanja, vprašanje je le, da to zmoreš uvideti.

Ko se le odzivaš na situacije in ne sprejemaš odgovornosti za izbire, živiš svoje življenje brez notranjega žara, navdiha in brez strategije, kako v svojem življenju živeti svoj polni kreativni potencial in svoj »klic«.

Pomembno je, da najdeš svoj glas in da znaš z drugimi deliti svoje sporočilo, kajti le tako boš v svojem življenju našla tisto, kar iščeš – izpolnjenost.

V življenju gremo skozi tri faze; v prvi opravljamo svoje delo, v drugi gradimo kariero in v tretji fazi se odzovemo na svoj »klic« in smo to kar smo.  Pomembno je, da prepoznaš kaj je tvoj klic in začneš živeti svoj življenjski namen.

Večina ljudi svoje življenje preživi brez da bi spoznali svojo usmeritev, svoj namen in svoj »klic«. Če ne poznaš svoje usmeritve, potem ne moreš biti svetilnik drugim. Najprej moraš vedeti kaj želiš v življenju, kaj te navdihuje, kaj je moj notranji klic? Kaj je tisto, kar me izpolnjuje? Izpolnitev ne pomeni, da ne delaš napak, vendar če jo že narediš, jo narediš z užitkom, ker veš kaj počneš v življenju in se iz svojih izkušenj učiš. Sprejmeš svoje omejitve in si hkrati priznaš svoje potenciale. Vse je v popolnem božanskem redu.

Spoznala sem, da je smisel človeškega življenja in želja vsakega posameznika biti ljubljen in biti cenjen. To si želimo vsi. In vendar sami sebi in svojim najbližjim ne damo te najbolj enostavne in osnovne stvari. Spoznala sem, da je moj namen služiti drugim v ljubezni, deliti sebe, voditi, biti svetloba. S tem ko sem svetloba, sem v svoji izvorni Biti, delam v skladu s Svetlobo in imam vedno več svetlobe v svojem življenju.

V vesolju sta le dve čustvi ljubezen in strah, vsa ostala čustva izhajajo iz teh dveh. In vendar so strahovi izjemno mogočna sila, ki nam preprečuje, da bi kreirali in ustvarjali. In ko se ji pridruži še občutek krivde iz naše preteklosti, sta popoln par za večino izgovorov, da se v življenjih ne premaknemo naprej in ne sledimo svojemu klicu. Strah ima namreč to moč, da prepreči resonanco med Zemljo, srcem, možgani in celicami. In strah ima mnogo mask. In vendar je eden naših najmočnejših zaveznikov, saj nam zelo nazorno pokaže, kjer smo nepovezani, kdaj pademo iz Toka in sabotiramo sami sebe.

V svoji Biti imamo ljudje željo po napredku, po rasti in razvoju. Nihče ne vstane zjutraj v želji, da bi nazadoval in stagniral. Vsi se trudimo, vsak po svojih močeh, da se premikamo naprej in naprej. Pogosto ogromne količine energije porabimo za motivacijo, ki vedno prihaja od zunaj. Vedno ko se motiviramo, si obljubimo nekaj od zunaj, za nagrado, če bomo to naredili, ker to MORAMO narediti. Vedno znova in znova poslušam s strani ljudi kaj morajo, je treba, kaj hočejo. Tako malo jih govori o tem kaj si želijo, kaj obožujejo, ljubijo in to tudi počnejo v življenju vsak dan. In pozabili smo kaj ZMOREMO narediti.

Spremeniti moramo svoj pogled na stvari in začeti s spremembo, ki jo želimo videti v zunanjem svetu, najprej v sebi. Spremeniti moramo svoj notranji pogled, da bi lahko uživali v spremembi v svetu.

Bodi ta Sprememba, preobrazi sebe in kreiraj od znotraj navzven 🙂

Taja Albolena

Globine Duše

0 Comments

Ko delam z dušo me vedno odnese v njene globine in skrivnostna tkanja vesolja, ki jih razkriva skozi svoja notranja popotovanja. S skrivnostnostjo in mističnostjo me vedno znova očara in vedno bolj se zavedam, kako izjemno pomemebno vlogo igra v našem življenju kot sprejemnica duhovnih darov, ki jih skozi domišljijo pretvori v obliko. Ko smo v svojih življenjih pripravljeni svojo pozornost preusmeriti na dušo namesto na mehanizme delovanja, v ospredje prinesemo drugačne vrednote. Ko smo v stiku s svojo dušo nimamo nobenih potreb po nadzorovanju drugih, po kontroli in ni nam potrebno izgubljati poguma in stikov z drugimi milostmi, ko si utiramo pot skozi vsakodnevne težave s katerimi se srečujemo. Če razumemo, da duša ljubi težave, nam je veliko lažje. Duša ne teži po popolnosti in sreči. In ni duša tista, ki bi želela stvari doseči. Zadeve duše presegajo sodbe o dobrem in slabem, prijetnem in neprijetnem.

Duša nas popelje globlje od narcističnega vprašanja s katerim vrtamo po sebi, k bolj pronicljivemu, radarskemu pogledu na stvari. In vedno ko se sprašujete; Kaj je narobe z mano? se bližate narcizmu saj je poudarek na MENI. Duša nas nauči kako v življenju živeti brez pričakovanj, brez sodb in obsodb in včasih je to težko. Ko gledamo na svet z dušinega stališča postanemo prizanesljivejši do slabih strani, do sence in občutka praznine, ki se občasno pojavi v našem svetu. Naša pričakovanja so pogosto povezana s pričakovanji, da bi stvari in odnosi morali potekati gladko in prijetno in vedno znova pozabljamo, da duša ljubi težave. Kajti skozi težave se kalimo in rastemo.

V vseh iniciacijskih procesih po svetu, je moral novinec prestati neko obliko bolečine, da je dosegel novo raven zavedanja. Dandanes pa težimo k temu, da se bolečini in porazom izogibamo. In s tem prispevamo k plitvosti družbe katere del smo, kajti duša se prečiščuje in poglablja skozi poraze in bolečino, pa naj nam je to všeč ali ne. Duši ni do popolnosti!

Tehnologija duše je preprosta in počasna. Duša je tista, ki ustvarja intimnost in občutek globoke srčne povezanosti in tega težko ustvarjamo skozi hitrost, ki jo prenesejo sodobne oblike komuniciranja. Duša obožuje globoko razmišljanje, kontemplacijo, zahteva predanost in pozornost, ki ju pogosto nismo pripravljeni dati sami sebi. Tehnično popolna, hitra in informativna komunikacije duše ne gane. Raje ima globoko skrivnostnost Rumijeve poezije kot strani dolge zapise o tem kako naj bi živeli. Nič nenavadnega ni, da v dobi telekomunikacije trpimo zaradi izgube duše, ko je življenje prazno in brezizrazno. Beseda telekomunikacije dobesedno pomeni povezava na daljavo.

Rilke je nekoč dejal; Samo plitvi ljudje se poznajo. In ta njegova izjava se mi je vsedla v srce. Kako resnično. Ko si z nekom povezan na nivoju duše si ranljiv in odprt. Ne moreš biti zaščiten s številnimi ščiti in pred temo, vsem grdim sveta in biti hkrati odprt in ranljiv. To dvoje se med seboj izključuje. In v družbi v kateri živimo smo bolj usmerjeni h strahu in ščitenjem pred nevarnostmi, kot k rasti in razvoju, ki zahteva od nas da smo odprti in si dovolimo biti ranljivi. In za to, da se razkrijemo drugemu ali sprejmemo razkrivanje drugega od nas zahteva pogum in zaupanje. Podobno je bolečemu odpiranju telesa med porodom, zato da pogosto želimo zaobiti, čeprav nas na koncu osrečeje in zadovoljuje, ko se uspemo predati svoji duši.

Pred dnevi me je globoko prizadela izjava znanke, da zavajam ljudi in še sama ne vem kaj hočem. Včasih bi se dneve kujala in se valjala v bolečini, zameri in vsem ostalem. Vendar me je pot alkimistov naučila, da ti vsakodnevni dogodki na površje prinašajo žlindro globoko iz notranjosti duše, da se z njo spogledamo, jo prepoznamo in jo preobrazimo v notranje zlato. In suho zlato so ozaveščeni deli našega nezavednega, ki smo jih presvetlili z lučjo zavesti.
Pogosto veliko energije porabimo za prepire in dokazovanja, kdo ima prav in kdo ne, namesto da bi ponižno in odkrito razmislili o skrivnostnih prvinah, ki so vstopile v naše življenje.

Duša je kot ogromen ocean in naša zavest je kot ladja na tem oceanu. In kako dobro nam gre plovba po tem oceanu je odvisno od naše pripravljenosti prepoznavanja naše duše in sodelovanja, soustvarjanja z njo. Kajti duša je tisti del nas, ki ima neposredno povezavo z duhom in neskončnostjo Univerzuma, ki nas obdaja.

In zato dandanes z veliko lahkoto rečem, da ne vem in ne poznam vsega, da nimam vseh odgovorov, tudi približno ne. Da sem otrok, ki se uči in spoznava Vesolje, ki ga obdaja in kar mi je najljubše, na kar me je spomnil Eric Pearl je, da ne potrebujem nobene tehnike, da sem to kar sem. Da ne rabim procedur in tekstov, da sem to kar sem. In da je skrivnostnost, mističnost in globina, ki jo dosegaš povezana s tem kako globoko si dovoliš iti. Duša zajema nepoznano. In to neznano moramo sprejeti, se poglobiti vanj, da se lahko uglasimo s svojo dušo. Zapise o tem najdemo v vseh tradicijah, meni je najbolj ostala v spominu Castanedina knjiga o skoku v neznano.

Eric nam je prebral v kanaliziranju, ki ga je prejel na začetku svojega dela s frekvencami: “I want you to wonder. You are here to facilitate the perception. Flow with the music of your life. Reach out to give, to receive, so that in the process you allow others to give to you!”
“Želim, da se čudite. Tukaj ste zato, da olajšate dojemanje. Pojdite s tokom glasbe vašega življenja. Sezite iz sebe, da dajete, sprejemate, tako da v toku procesa dovolite sebi, da prejmete od drugih.”

Poezija je vedno iz srca in duša prepozna čarobnost tkanja vesolja. In genij v nas služi ustvarjanju. Spoznajte se z njim. Ko se želite izpopolniti izhajate iz domneve, da je z vami nekaj narobe, da morate nekaj spremeniti na sebi. Premaknimo se iz narcizma v fazo evolucije. Spoznajte sebe, vzljubite sebe, sprejmite se taki kot ste z vsemi svojimi “pomanjkljivostmi” in nerazumevanjem.

Kajti resnično ljubite se lahko šele, ko vzljubite svojo dušo v vsej njeni celovitosti.

In živite to kar ste.

Taja Albolena

Temna noč je razpad identitete kot jo poznaš

, 0 Comments

Temna noč se začne takrat, ko v svoji zavestni ali nezavedni molitvi izraziš nekaj takega: “Želim biti eno z vsem, kar je.”
Takrat se začneš odklapljati od vsega, kar ti je bilo poznano.
Odklopiš se od zaščite, ki ti jo nudi tvoje “pleme” ali družina.
Nočeš več posrednika med seboj in virom.
Želiš biti biti eno z vsem, kar je.

Temna noč je cikel razpada, v katerem stari sistemi in identiteta razpadejo, da bi se iz tega lahko porodila nova identiteta.
Zakaj je to potrebno?

Če se želiš razširiti in utelesiti svoj potencial, ki ti je na voljo, je potrebno narediti prostor za novo.
V praksi to pomeni, da je potrebno odstaniti vse “iluzije” na vseh nivojih, tako fizičnem, kot čustvenem in psihološkem.
Temna noč je popotovanje skozi faze ločitve od plemenskega ali skupinskega uma.
To je edini način, da vzpostaviš popolnoma zavestno vez z božanskim.

Temna noč je nekaj, česar ne koreš odmeditirati stran ali narediti bolj lahkotno.
Vodi te v občutke izgubljenosti, neprizemljenosti in zapuščenosti.

Cikel temne noči je klic, da svojo duhovnost daš v prakso.
Ni nujno, da temna noč nastopi po intenzivni čustveni krizi, kot je npr. ločitev.
Nastopi takrat, ko si v sebi pripravljena na to, da se razširiš onkraj znanega.
KO se odpreš za potencial, ki se želi skozi tebe poroditi kot ti.

Pogosto se dogaja, da temna noč nastopi takrat, ko je oseba najbolj srečna in zadovoljna. Nenavadno?

Niti ne, saj gre običajno za zelo izjemen čas, ki ni nujno katastrofalen, ponudi pa priložnosti, da slišiš glas svojega notranjega vodstva. Gre za premik, ko ugotoviš, da si prerasla življenje kot si ga živela do takrat.
Da je potrebno preseči svoje preživetvene mehanizme in vzeti svojo moč nazaj.

Temna noč te pogosto vodi v to, da si vzameš več časa zase, da bereš, meditiraš, bolj ceniš svoje fizično telo kar vodi v vegetarijanstvo ali v potrebo po več gibanja. Hkrati s tem pa pričakuješ neko nagrado.
Ljudje imamo eno zelo zanimivo lastnost in sicer smo mnenja, da če živimo zdravo, če smo dobri, bi nas za to nekdo moral nagraditi, vsaj nekaj dobrega bi se nam moralo zgoditi. Ker se to ne zgodi to pogosto vodi v zlom konceptov in prepričanj v povezavi z božanskim, ki vedno vključuje tudi “neizgovorjena” pričakovanja do božanskega.

Temna noč je duhovna kriza, ko čutiš, da se nekaj v tebi poskuša prebuditi, vendar ne veš za kaj gre.

Kriza se pogosto začne z zavedanjem pomanjkanja pomena in namena.
Lahko čutiš neko globoko hrepenenje, ki ga ne morejo zadovoljiti zunanje, materialne stvari.
Drug simptom so nenavadni strahovi, ki so povezani z izgubo svoje lastne identitete ali jaza.
In tretji simptom je potreba po predanosti nečemu večjemu od sebe.

Gre za potrebo po povezanosti z virom, z vsem kar je.

Razlika med depresijo in duhovno krizo je v tem, da oseba nima motivacije, da bi za trenutno stanje krivila kogarkoli zunaj sebe. Namesto tega, se ljudje, ki vstopijo v krizo imenovano temna noč ega zavedajo, da je izvor krize v njih samih.

Temna noč te hočeš nočeš vodi v soočenje s temnimi aspekti v tvoji notranjosti. In potrebno jih je prepoznati in si jih priznati. To da se z njimi soočiš in jih objameš te bo vodilo iz krize.

Mnogi me vprašajo ok kdaj je tega konec?
Temna noč nima določenega trajanja. To ni projekt, ki ima svoj začetek, trajanje in konec. In na koncu je nagrada.
Temna noč je proces, ki se zaključi, ko si v drugačni uglasitvi znotraj sebe.

Temne noči ne moreš strateško načrtovati ali jo potiskati, da bi se zaključila.
KO vstopiš vanjo se odpreš za potencial, ki se želi skozi tebe poroditi kot ti.
In na tebi je, da narediš prostor za ta potencial.

Tvoj sistem mora ustvariti prostor za ta nov potencial.
Stvari je potrebno upravljati na drugačen način, da bi se ta potencial lahko utelesil.

Tisto kar je ključno je, da moraš biti voljna, da se premakneš v neznano brez pričakovanj, kako bi se stvari morale zgoditi.

Tisto, kar sem v svojih temnih nočeh, ko je razpadala moja identiteta spoznala je, da vsak razpad terja, da usvojiš nove prakse, da se soočiš s svojimi preživetvenimi mehanizmi. Eno od orodij, ki zagotovo pomaga je soočanje s seboj in alkimiziranje svojega svinca.
Druga pomembna praksa je hvaležnost in blagoslavljanje stvari. Je pa res, da je bilo to možno šele, ko sem dojela nekaj stvari o sebi in sem se že začela premikati iz svoje največje teme.

Morda ni zanemarljivo omeniti, da je bolezen pogosto katalizator duhovne preobrazbe.
Dejstvo je, da se boš morala soočiti z “lažnimi” bogovi.
To kar boš na svoji poti skozi temo potrebovala pa je vera, molitve in če se le da, nekoga, ki te bo razumel, ki bo vedel čez kaj potuješ in ti bo v tem prehodu v podporo.

Pomembno je vedeti, da se s tem aspektom slej ko prej srečamo vsi, ki smo na poti samo-spoznavanja, saj le skozi to, da prepoznamo in se soočimo s svojimi sencami, rastemo.

Temna noč se lahko dogaja na osebni ravni, ko potuješ skozi faze v svojem življenju.
Temna noč pa je lahko tudi kolektivna. Leta 2008 smo vstopili v meta cikel, ki nas bo soočil s kolektivnimi sencami in ranami, s katerimi se moramo pomiriti kot človeštvo za premik na globalni ravni.
In tukaj soustvarjamo vsi.

POmembno je, da se zavedaš, da je to proces in ne projekt in da bomo iz te faze kolektivne temne noči izstopili, ko bomo na nivoju sistemov opustili tiste, ki človeštvu ne služijo in morajo umreti, da bi narediti prostor za rojstvo novih bolj trajnostno vzdržnih sistemov.

V tem procesu se premikamo skozi šest faz, ki so enaki za osebno ali kolektivno temno noč.

Prva faza je faza Priprave.
Druga faza je faza Zaustavitve.
Tretja faza je faza Razpada.
Četrta faza je faza Negotovosti in niča
Peta faza je faza Nosečnosti ali gestacije.
Šesta faza je Porajanje novega.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Moja Božanska Bit … Divine.si

0 Comments

Enost – kaj je to?

Enost je kot tiho, prazno stanje duha, kjer ne obstaja NIČ. To mesto nam je po eni strani zelo tuje, po drugi strani pa hrepenimo po njem. Večina vzhodnih duhovnih praks vas pelje v Enost in to je odlično mesto za meditacijo, zato da se spočijete. Po drugi strani pa je stanje Bivanja, tvojega Božanskega Bitja tisto iz katerega kreiramo.

Torej kakšna je razlika med Enostjo in Bivanjem?

Glede na učenja Soleire Green je razlika med njima izjemno velika in pomembna. Enost pomeni biti ENO in Bitje pomeni biti VSE. Tisti, ki iščejo Enost so umirjeni, sočutni in z lahkoto sprejemajo stvari. Gre za meditativno stanje z mirom in občutkom Enosti. Ko pa se premakneš v stanje Bitja, si vir vsega, si strasten, super kreativen, imaš ogromno energije in preobražaš sebe in skozi sebe tudi svet, ki te obdaja. Si VSE kar je.

Razlika je subtilna, saj je Enost del Vsega. Dejstvo pa je, da sta oba koncepta povezana z nedelovanjem in obstojem, ko samo SI. Ko ne deluješ navzven. In to je tisto, kar je našim čutom zelo tuje. Zato naš um takoj, ko opazi, da ni ničesar nekaj ustvari. Tako pridrvijo naši stari strahovi in ideje in zapolnijo ta prazen prostor in nam tako dajo lažen občutek, da mi nadzorujemo svet okoli sebe. Dejstvo je, da čutimo, da imamo stvari bolj pod kontrolo, ko smo ločeni, kot takrat, ko smo Eno ali Vse. In seveda s tem, ko želimo imeti večji nadzor ustvarjamo še večjo ločenost. In nadzor ali kontrola je pogosto tista iluzija, ki se je oklepamo kot rešilne bilke tudi takrat, ko smo trdno odločeni, da smo Eno.

Večino življenja smo preživeli z vedenjem, da ni “dobro”, če si dovoliš, da izgubiš kontrolo in tako se zelo trudiš ohranjati nadzor nad svojim življenjem vsaj tisto pikico kolikor lahko. In tukaj je zanka, kajti s tem se ohranjaš v majhnem Jazu in ločen od Vsega kar je. S tem ko nadziraš vse kar te obdaja ne dovoliš ničemur novemu, da se ustvari.

Za mnoge je strah pred izgubo kontrole prevelik, da bi si dovolili zlitje z Enostjo in kreiranje iz stanja Bitja. Vprašanje je, ali lahko dovoliš sebi biti del Vsega kar je brez omejitev, brez definicij in brez lastne identitete? To da se vedno znova vračaš k starim znanim vzorcem, ki so ti toliko časa služili je način, kako se mojstrsko ločuješ in ne dovoliš novim priložnostim, da vstopijo v tvoje življenje. Kajti nove priložnosti prihajajo iz neznanega. In nikakršne kontrole nimate nad neznanim. In to je strašljivo. Izbira, ki leži pred vami je; ostati ujet v svoji »realnosti«, v zgodbi svojega življenja ali izbrati premik izven meja moje trenutne realnosti.

In kakšna je vaša izbira?

Moja je, da samo sem, JAZ sem, ki sem, JAZ. To je zame edini način

Polje Enosti je sočutje, je izbira, da sprejmeš kreacije vseh kot to kar so, kreacije drugih. Največja izbira, ki jo moramo sprejeti je, da dovolimo ljudem okoli sebe, da so to kar so, brez želje, da bi jih spremenili ali želje, da bi se morali spremeniti. In da dovolimo ljudem, da imajo vse kar si želijo imeti. In da jim dovolimo, da spremenijo tisto, kar želijo spremeniti. V enem stavku. ZAČNITE ŽIVETI SVOJE ŽIVLJENJE.

Nancy Nester pravi o Enosti:
Ljubim te zaradi tega kar SI. Ni mi pomembno, da se tvoja verzija realnosti, tvoja kreacija, tvoja zgodba, razlikuje od moje. Spoštujem te kot še enega Kreatorja. In odgovorna sem samo za svojo lastno Kreacijo. Jaz sprejemam, ljubim in imam sočutje, brez sojenja tebe, do tvoje realnosti, do tvoje zgodbe.

In to je DIVINE.SI

Taja Albolena

1 2