Če bi čustva ubijala, bi umrla že tisočkrat…

Kot empatinja čutiš.
Vse, kar se dogaja okoli tebe čutiš potencirano.
Stvari ti pridejo do živega.

In včasih se počutiš razgaljeno kot živec brez mielinske ovojnice.
Vse je tako surovo. Tako kruto. Tako boleče.
In najtežje je, ker se počutiš tako zelo osamljeno.
Kajti kmalu se naučiš, da v tvoji okolici ni prav veliko ljudi ali pa jih sploh ni, ki bi razumeli, kaj se ti dogaja.

Če se potožiš, običajno dobiš odgovor, da moraš razviti bolj trdo kožo.
Da je življenje trdo. In da se moraš navaditi na to.

In priznam, poskušala sem na različne načine zatreti to, kar sem izkušala in kako sem stvari izkušala v sebi.
Imela sem obdobje, ko je bil alkohol tisti, ki mi je pomagal, da sem otopela/utopila svoje preobčutljive receptorje za stisko ljudi okoli mene. In pogosto si najdeš načine, da se zapreš, pobegneš od vsega, kar buta vate kot čustveni tzunami.

Ko je preplavljenost s stisko, za katero v začetku sploh ne veš, da je tvoja, prevelika se lahko zatečeš tudi k čemu močnejšemu. In svet, v katerem živimo nam je dal na izbiro obilico načinov, kako se lahko zadrogiramo.
In eni so povsem legalni, kot je kafein, nikotin ali zdravila.

Najdeš načine, kako bolečino, ki jo čutiš v sebi zmanjšaš.
In zase lahko rečem, da imam to srečo, da sem relativno hitro ugotovila, pri čemer mi je brez dvoma pomagal moj razpad življenja pri 18 in pol, da kemične odvisnosti niso zame.

Kljub vsemu sem izbrala odvisnost, da sem preživela.
Postala sem odvisna od duhovnosti.
Potrebovala sem svoj dnevni, tedenski, mesečni odmerek v obliki delavnic, knjig in kasneje posnetih predavanj. Konzumirala sem jih v pretirani obliki.
Ampak to pri čemer so mi pomagale je pri tem, da nisem čutila bolečine tega, da sem sebe popolnoma zatrla in šla še en krog s tem, da sem ustrezala zahtevam ljudi okoli sebe.

Še danes se spomnim tiste jeseni, ko sem bila v Ameriki že drugič na istem mestu. Asistirala sem na seminarju in počutila sem se kot v devetih nebesih.
In za to, da sem bila tam, sem bila pripravljena sprejeti tudi posmeh in odkrito zajebavanje v glavo. To kar je bilo s strani drugih zaželeno, je bilo zame prepovedano.

Spomnim se, kako sem v solzah zaključevala dan, ko je k meni prišel eden od mojih sodelavcev in mi rekel: »Taja, ne jemlji si tega k srcu. To ni tvoje. To nisi ti.«
Objel me je in šel nazaj k stolom in mizam, ki jih je bilo potrebno pospraviti.

Spomnim se, kako je sonce zahajalo na oceanu in kako je rdeče oranžna svetloba obsijala naše dvorišče. Bilo je prelepo. In ta lepota je tista, ki me vedno znova odpre.

V tisti nezemeljski lepoti sem ujela svoj odsev na steklu vrat in skozi moje možgane je šinilo spoznanje, da če bi čustva ubijala, bi umrla že tisočkrat.
Dojela sem, da sem jaz sama sebe dajala v nič.
Da jaz nisem ugledala tega kdo sem.
Da sem se vedno znova prilagajala in ugajala.
Da sem bila sveto prepričana, da drugi vedo več od mene.
Da sem resno mislila, da sem majhna in nepomembna.
Da sem verjela v to, da nisem dovolj.

Dojela sem, da je na meni, da potegnem črto in jasno povem, kaj je moje in kaj ni moje.
Da preneham biti kanta za smeti za druge.
To je bilo leta 2005.

To je bilo leto, ko sem se počasi začela prebujati.
Ko sem počasi dojela, najprej kaj me boli.
Začelo se je z bolečino. S tem, kar mi ni bilo všeč in česa nisem želela več.
Čutila sem stvari, vendar najprej nisem vedela, kaj naj naredim z njimi.

Vendar sem vedela eno stvar… dovolj je pretvarjanja, da je vse super in lepo.

Ena od stvari, ki sem jih ugotovila v tem letu je bilo to, da nočem več biti predpražnik za druge.
Da nočem več biti kot boksarska vreča v katero so nasuvali tisto, kar jim ni bilo všeč.
Ali pa kanta za smeti v katero so stresli vse, kar jim je bilo odveč.

V sebi sem čutila, da je dovolj.
Nisem pa vedela, kaj je naslednji korak.
Niti kako ga narediti.

Vendar Vesolje vedno poskrbi za to, da vse pride k tebi.
Takrat je v moje življenje vstopila Caroline Myss, ki me je vodila skozi moje Prebujenje.
Pokazala mi je pot nazaj k Sebi, v stik s mojo Dušo.
Bila je moja vodnica skozi mojo lastno temo v luč.
S svojo neizprosnostjo, radikalno iskrenostjo in nenavezanostjo mi je bila svetel zgled.
In še danes jo spremljam in se učim od nje.

In to, česar sem se začela učiti je, da je za empatinjo ključnega pomena, da….
1. Prevzame polno odgovornost zase in za svoj del zgodbe. In da opusti vse tisto, kar ni njeno.
2. Vzljubi sebe točno takšno kot je. Z vsemi lepimi in manj lepimi deli. Sprejemanje sebe je ključnega pomena.
3. Razvije čustveno razsodnost, ki je povezano s prepoznavanjem tega, kaj je tvoje in kaj v resnici ni tvoje.
4. Postavi jasne meje. Kar je povezano z ustvarjanjem svetega prostora zase.

Danes vem, da je bilo njeno največje učenje povezano s tem, kako pomembno je, da vzameš svojo moč/svetlobo nazaj in spoznaš sebe, si priznaš kdo si in kaj vse se skriva v tebi in zaživiš to kdo ti si. Brez opravičevanja.

Tudi zato po tej poti vodim ženske. Vodim te v polno moč tvoje Duše. Da stopiš na svoje mesto na mreži luči in zasiješ kot Ženska, za katero si se rodila, da si.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako lahko vzameš svojo moč/svetlobo nazaj in zaživiš kot Ženska, za katero si se rodila, da si. Začneva s tvojo osebno zgodovino. Nato se potopiva v maternico tvoje mame, kjer se soočiš s programi, ki si jih prevzela od nje že kot zarodek v maternici, pred rojstvom. Nato greva v preteklost, tja, kamor te pelje tvoja duša. Da osvobodiš sebe in si povrneš moč/svetlobo, ki je ostala ujeta v preteklih življenjih. Kajti, da bi se resnično lahko osvobodila potrebuješ orodja in protokole s področja ustvarjanja svetega prostora, ženskega energijskega sistema, magije in mistike. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.