Čudna si…

Kako se odzoveš, ko ti nekdo pove, da si čudna? Prizadeto? Užaljeno? Nelagodno?

Ok. poznam vse tri odzive. Pa ne pomaga, da bi bilo kaj lažje. Nikoli ni. Še vedno čutim, kot bi me zadela topovska krogla, ko mi kdo reče, da sem čudna.
In, ko je hči v svojem spisu zapisala, da ima čudno mamo, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem globoko vdihnila in se soočila z dejstvom… res sem čudna. Delam stvari, za katere še sama težko razložim, kaj počnem. In ko moje otroke vprašajo kaj delam… ja no, kaj naj rečem, so raje tiho, ker ne vedo kaj naj odgovorijo. Ne, nisem normalna, delam z maternicami (s tem, da nisem zdravnica, da se razumemo) in s svetim prostorom.

Moje prekletstvo je, da sem čudna. Vedno sem bila in verjetno vedno bom. O tem ne bi mogla razpravljati. In kljub temu, da si je moj otrok nekoč želel “normalno” mamo, danes pove, da ji je to, da sem čudna (iskreno povem, da sem raje čudna kot nenormalna) samo pomagalo, da je sprejela to, da “normalno” pravzaprav ne obstaja.

Vsaka ženska je edinstvena, enkratna in neponovljiva Ona. Samo ena. Nikoli ni bilo takšne, nikoli več je ne bo. In vendar si prizadevamo, vsak dan, da bi bile nekdo drug. Hočemo več, manj, daljše, kraljše, … skratka nikoli ni prav.

In iz tega nezadovoljstva s seboj, se poraja ugajanje, ustrezanje, prilagajanje mnenju drugih. Dovolj je, da moški reče, da mu je bilo na tej igralki všeč to in to, pa bi takoj spremenile par stvari na sebi. In ker smo ženske zunanje motivirane, kar v praksi pomeni, da nam mnenje drugih pomeni več, kot naše lastno, ki ga pogosto sploh nimamo, smo se več kot pripravljene prilagajati, da bi bile sprejete.

In ja, čudna sem. Kljub temu, da sem se prilagajala in poskušala ustreči tistim, ki sem jih imela rada in sem njihovo mnenje cenila, me začuda mnenje množice ni zares zanimalo. Trendi, sploh modni so bili vedno nekaj, kar sem zlahka spregledala. Oblačila, ki sem jih nosila so imela vedno eno zelo pomembno lastnost… udobnost čez vse. In to je nekaj, kar je še vedno zelo pomemben aspekt v mojem življenju… udobnost čez vse. Mehkoba, nežnost, plišasto, dekce in blazinice. Pop kultura je nekaj kar z zanimanjem opazujem – od daleč.

Če me je življenje naučilo česa pomembnega, potem je to brez dvoma lekcija o rasti.
Da bi lahko rasli v svojem življenju, moramo biti kot drevo. Drevo ima krošnjo, deblo in korenine. Deblo je zavest, korenine so podzavest in krošnja nadzavest. Če želiš širiti svojo krošnjo, moraš ojačati korenine. S svetlobo zavesti je potrebno presvetliti svojo podzavest, vse kar se skriva v tvoji senci, da bi bile tvoje korenine močne. Korenine so pomembne, ker drevo ukoreninjajo, kar je bistvenega pomena, ko v tvojem življenju zapiha veter sprememb.

Danes srečujem številne ženske, ki želijo imeti veeeeliko in bujno krošnjo, delajo na sebi in meditirajo, vendar pozabljajo, da drevo pade, če so korenine preplitve in prešibke za krošnjo, kot jo želijo imeti. Nujno je okrepiti korenine, da bi drevo obstalo in bujno raslo.

Osebnostna rast je povezana s tem, da s svetlobo zavesti presvetljuješ svojo podzavest, da ozaveščaš svoje maske, spoznavaš persono, svojo osebnost, svoj ego. Pomembno je samozavedanje – poznavanje vseh šibkih in močnih plati tvoje osebnosti. Ni modro, da ta del sebe zanikaš, se z njim boriš ali od njega bežiš. Da ne govorim o vseh priročnih metodah brisanja in rezanja tistega, kar nam ni všeč. Pravzaprav samo to, da si priča sama sebi, zadošča.

Na drugi strani je ravno tako pomembno s svetlobo zavesti osvetliti svojo nadzavest, se zavestno zavedati svojih potencialov in Darov in skozi duhovne prakse utelešati svojo izvorno esenco. Pomembno je razumeti, da so moške duhovne prakse drugačne od ženskih duhovnih praks in da je razlika zaradi tega, ker naš sistem, naše telo in možgani delujejo različno. Ženske duhovne prakse so ples, petje, praznovanje, čaščenje življenja skozi rituale, če naštejem le tiste najbolj očitne..

Pomembno je, da se širiš skozi svoje veje in utelešaš skozi svoje korenine. Pomembno je zavestno zavedanje, da je tvoja stabilnost odvisna od notranjega ravnovesja. In zato vse borilne veščine tega sveta govorijo o tem, kako pomembno je, da si v svojem centru.

Ženska anatomija postavlja center v maternico. In ja, zadnjih 6 let govorim o maternici ženske, o tem, kako pomembno je, da smo povezane s seboj in da ljubimo najprej sebe, če želimo to deliti z drugimi. Najprej moramo ljubiti sebe, vzljubiti vse dele sebe, da lahko to, kdo sem, delimo s svetom. Danes še vedno velika večina, predvsem žensk, ne ve, kako dragocena je ženska za ta svet.

To kar me je naučila moja hči je, da je pomembno pogledati v sebi, kaj je zame resnica in kaj ni – zame. In ko sem za vsak slučaj vseeno preverila pri svojem možu, če sem res čudna, me je potolažil; Ljubica rad te imam točno takšno kot si.

Naši moški so res zlati…

Bodi sijajno!
Taja Albolena