1. 9. 2021

Dvanajst daril z nasmehom

Taja Sestrstvo, Življenje 1 Comment

Za darilo sem dobila bonbonjero Baci.
Od moje sestrice.

In prvi bonbon, ki sem ga odprla je vseboval naslednje sporočilo…. Ljudje, ki se smejijo, so mojstri sveta. – Giacomo Leopardi

Usta mi je raztegnilo v nasmeh.
In spomnila sem se, da je nasmeh ena tistih stvari, ki je v zadnjem desetletju bolj del mojega vsakdana, kot je bilo pred tem.

Ravno nekaj dni nazaj me je ena od žensk vprašala, kaj je zdaj po dvanajstih letih drugače.

Letos je ravno dvanajst let od mojega prebujenja leta 2009.
Ravno v tem jesenskem času se je začelo dogajati to, kar je vodilo v najtežjo temno noč v mojem življenju.
Kriza identitete, ko je razpadala moja ustvarjena persona.
Proces je trajal kar nekaj časa.

Precej manj sem potrebovala za razmislek, da sem odgovorila na njeno vprašanje.

“Več se smejim,” sem začela.
Tisti, ki me poznajo še iz prejšnjega življenja pred razpadom leta 2009, redno komentirajo, da sem bolj nasmejana in da nisem več tako resna.

Res sem bila resna, včasih.
Zdelo se mi je, da me bodo ljudje jemali bolj resno, če bom resna. Takrat nisem vedela, da z resnostjo in strogostjo pride v paketu tudi zategnjenost in zakrčenost.

V zadnjih letih precej bolj izkušam sproščenost in lahkotnost tudi zaradi smeha.

Naslednja stvar, ki sem jo izpostavila je bilo to, da bolj zaupam vase.
Kar ima za posledico, da sem bolj suverena vase.
Da se bolj zanesem nase. In to se izkazalo za ključnega pomena v zadnjih 18 mesecih.

Tretja stvar, ki jo opažam je, da se postavim zase. In da postavim mejo.
Redno, vsak dan, tudi v najbolj intimnih odnosih.
Z večjo lahkoto rečem JA. Pa tudi NE.
In ob tem čutim, da ostajam zvesta sama sebi.

Četrta stvar, ki sem jo izpostavila je, da sem bolj drzna v izbirah in sledim svoji duši.
Brez dvomov in omahovanja.
Duša me je strenirala, da jo poslušam tudi, ko stvari nimajo smisla in v resnici ne vem, kam me pelje.

Prej se mi je tolikokrat zgodilo, da sem slišala navodila, naj nekaj nesem s seboj ali pokličem nekoga in sem ignorirala, ker ni imelo nobenega smisla. Pa se je vedno izkazalo, da bi to morala narediti.
Sčasoma sem začela poslušati.

In danes poslušam. Pozorno.
In sem prisotna z globinami, iz katerih vznikajo sporočila.

Peta stvar je, da sem pogumna in srčna. Pravzaprav srčnost pomeni, da si pogumna.
Delam navdihnjene akcije, ker iz izkušenj vem, da je najbolj modra stvar, ko dobiš navdih, da ga daš v prakso.
Brez zavlačevanja.

Šesta stvar; Izkoristim priložnosti, ko se pojavijo.
Tolikokrat sem čakala, da bom najprej dobila zagotovilo, da se bodo stvari izšle in sem zamujala priložnosti, ki so mi bile dane. Zdaj vem, da se vse dogaja zame. Vedno.

Sedma; Sledim srcu. Ta lekcija je bila ena težjih.
Vedno počakam na usmeritev, ki pride v obliki ideje, navdiha od znotraj.
Vem, da me vodi sila ljubezni, zato sem opustila siljenje, potiskanje in to, da se trudim s stvarmi, katerih čas še ni prišel.
Divine timing, božanska časovna usmeritev je postala moje vodilo.

Osma; Cenim in spoštujem svoje telo.
Brez njega ne bi mogla izkušati in ustvarjati vsega, kar ustvarjam. Danes vem iz prve roke, da je telo resnično tempelj.
In tudi, ko se spreminja in ko me želi zavarovati skozi mehanizme, ki jih ima, sem hvaležna.
Kljub temu, da me včasih še vedno spravlja v nelagodje.

Deveta; Spoštujem ljudi in njihove izbire.
Brez prepričevanja in siljenja v moj prav. Na tej poti sem spoznala sem, da ima vsak svoj prav. In včasih moram zadrževati svoj dolgi jezik, se ugrizniti vanj in biti modro tiho. Vidim, da se izplača.

Deseta; Obožujem žensko družbo. To je zame novo.
Prej sem imela z ženskami vedno znova slabe izkušnje.
Bolj, ko sem se potopila vase in v svojo žensko naravo, bolj ko sem sprejemala svoje sence in kolektivno predane vzorce in programe, bolj sem osvobajala sebe kot žensko, bolj se je to poznalo v ženskah s katerimi soustvarjam.

In z besedami Robin Benway obstaja samo ena stvar, močnejša od čarovnije: Sestrstvo.

Enajsta; Odrasla sem. Prevzemam odgovornost zase. Hkrati pa bolj, kot kadarkoli prej čutim, povezanost s svojo malo punčko v sebi. Njena navihanost, radovednost in igrivost me navdihujeta in razveseljujeta.

Tudi zaradi nje imam večkrat nasmeh na svojem obrazu.

In tisto, kar sem odkrila v zadnjih letih in kar je verjetno najbolj dragoceno spoznanje tega dvanajstletnega obdobja je, da sem svetilnik za druge, brez potrebe, da bi kogarkoli reševala.

Reševalko sem upokojila.
Naučila sem se najprej poskrbeti zase.
Prepoznati svoje potrebe.

In poskrbeti zase.
Brez slabe vesti.

Ker je to, da sem jaz nasmejana, dobro razpoložena in v stiku s seboj tisto, kar mi omogoči, da lahko karkoli naredim za druge.

Najin pogovor sem zapustila z nasmehom na obrazu.
Ja res je, mojstrstvo življenja te pušča z nasmehom na ustih.

In s sladkobo v ustih.

Dvanajst daril mojega dvanajstletnega obdobja je Zate.
Z nasmehom.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena