Prestara sem za ta jajca…

»Rekla si, da bomo šli ob osmih, ura pa je devet,« je začel takoj, ko smo se odpeljali od doma.

Globok vdih in izdih.

Vstala sem ob sedmih, da bi uredila vse potrebno za enodnevni izlet. Saj veš, priprava kosila in večerje za piknik v naravi. In kljub dobremu namenu, so se stvari zavlekle.

Zagotovo poznaš tisto, ko zjutraj prideš v kuhinjo in začneš pospravljati, pomivati posodo v koritu, zlagaš stvari iz pomivalca, mimogrede še izprazniš pralni stroj in sušilca, obesiš perilo in pripraviš novo rundo za pranje, ker je ravno nedelja, pa tisti poceni tok ali kako že.
In potem je treba izkoristiti vsak trenutek. Poleg vsega še zaliješ vrt.
Skratka, ne glede na to, kako zgodnja bi bila, mi ne bi zmanjkalo opravil, ki so nujna.

Moj moški pa je moral čakati.
Opravil je svoj del in potem je moral čakati, česar ne mara.
In jaz to vem.

Ni bilo prvič, da smo se odpeljali od doma in mi je očital, da zamujam.
In vedno v sebi začutim identičen občutek utrujenosti. Kot da kolapsiram vase.

Vedno sem se branila in naštevala kaj vse sem naredila.
Tokrat sem le tiho obsedela na sovoznikovem sedežu.

V sebi sem premlevala kaj naj rečem, kar ni bilo povedano že tolikokrat prej.
Tiho sem bila kar nekaj časa.

Potem pa je iz mene zletelo, da sem prestara za ta jajca.
Ne da se mi več.

Ob tem, da sem vedela, da je druga polna luna v Vodnarju privila stvari na polno in da je čas tak, da se razkrivajo stvari, ki jih nočeš videti in slišati.
Vedela sem, da je pomembno, da sem prijazna in spoštljiva.
Da ne vzamem njegove stiske kot napad nase.

Mimo je čas, ko sem bila prostovoljno kanta za smeti za vse okoli sebe.
Čas naredi svoje.

Nekje te sreča pamet, da nehaš reagirati na vse dražljaje okoli sebe.

Osebno sem mnenja, da svoje naredi tudi EMŠO.

Starejša ko sem, bolj se mi ne da več ugajati in prilagajati za vsako ceno, ustrezati drugih.
Predvsem pa biti tiho.

Ja, vzamem si čas za premislek.
Vendar se po premisleku tudi izrazim in povem svojo resnico.

Tudi tokrat sem jo izrazila.

Zdaj sva tako daleč, da se mi po razmisleku na njegovi strani moj dragi tudi opraviči.
Kar me še vedno preseneti. V dobrem smislu.

Res je, ne znam oceniti koliko časa mi bo nekaj vzelo in to je čisto ok.
Res je, da sem zanič v planiranju in časovnem načrtovanju.
Danes si dovolim biti spontana in v toku, brez občutkov krivde in samo-obtoževanja.

Tudi zato hišo pospravljam takrat, ko sem za to razpoložena in ne ko bi mogla.

Včasih tega nisem znala.
Včasih sem se napadala, ker sem nekaj rekla in mi potem ni uspelo se držati dogovora.
Včasih nisem razumela potreb svojega moškega.

In nisem mu znala povedati kakšne so moje potrebe… da mi je udobno, toplo in da sem sitna, če sem lačna.

Ampak prestara sem za prilagajanje in ugajanje.
Včasih sem se trudila, da bi bil moj moški zadovoljen. Nisem vedela, da je bistveno, da sem zadovoljna jaz, ker s tem vplivam tudi nanj. Kritizirala sem sebe in se kaznovala, ker stvari nisem izpeljala 100%. Krivila sem sebe, da nisem dovolj hitra in učinkovita in da zamujam.
Zdaj mi je moj lasten mir bolj pomemben. In se tudi postavim zase.

Ja, neudobno je.
Ampak prestara sem, da bi bila tiho. Včasih sem se potegnila vase in se umaknila.
Zdaj pa na glas povem kar si mislim. Vedno po tehtnem premisleku in spoštljivo.
Ker če mi je kaj boleče opazovati, je to napadanje in nespoštljivo ravnanje med partnerjema. Ker znamo biti ženske pikre in moškega kastriramo tik-tak. To vem, ker sem bila tudi sama včasih taka. Ampak spoznavanje sebe in svoje ženske narave je prineslo tudi boljše poznavanje moške narave in razumevanje tega kako živeti v harmoniji.
Posledica tega je, da sem se morala naučiti tudi kako se izraziti na povezovalen in spoštljiv način. Ampak to terja prakso.

Dejstvo je, da sem prestara, da bi ustregla vsem okoli sebe
zgolj zavoljo miru v hiši. Verjamem v to, da vsak v odnos prinese svojo prtljago in tudi svoje smeti. In nisem več pripravljena pospravljati smeti drugih ljudi. Vsak ima svoje. Umetnost je, da prepoznaš katere so tvoje in katere niso. In leta soočanja s seboj in s svojo notranjostjo me je izmojstrilo v tem, da drugim pustim, da pospravijo svoje smeti in z njimi ne smetijo moje notranje plaže.

Prestara sem za hitenje.
Naglico in brezglavost. Preveč me izprazni in predrago je postalo. Zdaj veliko bolj cenim svojo energijo in iz izkušenj vem, da vedno, ko hitim, porabim veliko več energije za isto količino stvari, ki jih naredim.
Zato vedno, ko sem izzvana, upočasnim.
Začnem globoko dihati, s trebuhom. Se umirim. In počakam, preden se odzovem.
Nisem več v reakciji na okoliščine, ljudi ali situacije.

Prestara sem za tekmovalnost in dokazovanje kdo ima prav.
Včasih sem razlagala kaj vse sem naredila in kako poskrbim za vse okoli sebe. Kupovala sem si pozornost in dokazovala, da zmorem. Zdaj se mi ne da več izgubljati energije s tem. Postala sem precej bolj ekonomična in premišljena. Vem, da stvari delam zase. To, da kuham in perem in urejam stvari je zato, da se jaz počutim bolje in da poskrbim za svoje potrebe.

Ker ko jaz poskrbim zase lahko potem poskrbim še za koga drugega.

Prestara sem za to, da bi druge postavljala pred sebe.
Ni več računice.
V življenju pride čas, ko ugotoviš, da je tvoja polnost in izpolnjenost prioriteta.
In zdaj je v mojem življenju ta čas.

Zato si brez slabe vesti podarim najboljše.
Uživam v drobnarijah.
Poslušam sebe in sledim svojemu toku.

Ampak tega ne prinese EMŠO.
To prinese odraslost.

Ko zavestno poskrbiš za svojega notranjega otroka in postaneš starš sama sebi.
Ko namesto, da se prostituiraš in razprodajaš za druge, raje uživaš.
Ko nehaš biti žrtev okoliščin in prevzameš odgovornost zase.
In namesto, da sabotiraš sebe in priložnosti v življenju, raje zavestno kreiraš.

Ja, odrasla ženska deluje modro in premišljeno.
Postavi se zase.
Ve kdaj reči JA. Pa tudi kdaj reči NE.
Ve, da mora najprej poskrbeti zase, da bi lahko poskrbela za kogarkoli drugega.
Neguje sebe.
Si pove resnico.
In tudi, ko je soočena z neprijetnimi situacijami zmore držati sebe.
Ustvari svoj prostor.
In je zvesta sebi.

V teh časih je pomembno, da si odrasla.
In da zmoreš ohranjati medsebojno spoštovanje.
Se povezovati z drugimi v ljubezni, z ljubeznijo in za ljubezen.

In saj veš, biti Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena