Ena pocukrana…

Saj vem, zdaj se sprašuješ kaj za vraga se skriva za naslovom? Drži? Ko takole poslušam ljudi pogosto slišim, ko se o hvaležnosti govori kot o eni idealni pocukrani realnosti, v kateri bi moral biti 100% srečen. Vse bi moralo biti sijajno in bleščeče. In ko naletim na kakšne novodobne navdušence, ki se narejeno nasmihajo in pocukrano govorijo, kot da je življenje ena sama pravljica, me ima, da bi ustavila planet in sestopila. Saj ne vem, kaj je bolj grozljivo ali tovrstna pocukranost, ob kateri ti je slabo ali vsakodnevno negodovanje in slaba volja ob kateri se tudi ne počutiš ravno najbolje.

Vendar si velika večina ljudi ravno hvaležnost pogosto razlaga kot takšno pocukrano prakso hipokrizije, kjer se navzven kažeš kot maksimalno lep in prijazen, za zaprtimi vrati pa letijo noži in sekire (brez dvoma ste že slišali za psihične napade, ki jih pogosto v energijskem telesu lahko vidimo v obliki nožev sli sekir). Ali pa si hvaležnost razlagamo v obliki aktivnosti, ki so nujno potrebne, da lahko govorimo o hvaležnosti, kot je pisanje dnevnika hvaležnosti ali hvaležnost zreducirana zgolj na večerno prakso zahvaljevanja. Osebno verjamem, da je hvaležnost način življenja. Ko enkrat prevzameš to držo hvaležnosti, te spremlja čisto povsod. Hvaležnost nam pomaga, da opustimo paradigmo pomanjkanja in revščine, ter se namesto na to, česar nimamo v svojem življenju, raje usmerimo na to, kar imamo in smo za vse, kar že je v naših življenjih hvaležni. Hvaležnost je ena tistih veščin, ki se je v mojem življenju izkazala za ključno, ko sem se znašla v situacijah, kjer bi se vdala ali bi obupala. Hvaležnost mi je pomagala, da sem presegla svoje omejeno gledanje na stvari in svet.

Praksa hvaležnosti nima čisto nobene zveze z zanikanjem svojih občutkov, tega kar v danem trenutku zaznavaš v sebi ali z insistiranjem na tem, da je potrebno v vsaki situaciji najti nekaj pozitivnega. Hvaležen si lahko tudi, ko se počutiš slabo, ko se počutiš ranjeno ali razočarano, res pa je, da ne moreš biti prav dolgo v tej energiji, ker ima hvaležnost to moč, da ti pomaga preseči žrtev, smiljenje sami sebi in prelaganje odgovornosti na druge.

Hvaležnost je pravzaprav dovoljenje, da se odpreš in da si iskrena s seboj.

Vse prepogosto poskušamo življenje pocukrati, ga narediti sijočega in čednega. Potrebno se je soočiti s tem, kar je gnilega v tvoji notrajosti, s tem, kar smrdi in kar boli. Hvaležnost ni način, da drek zaviješ v celofan in se dalaš, da diši. Potrebno si je priznati kje se nahajaš in začutiti bolečino. Ko bolečini nameniš pozornost, po kateri kliče, lahko prepoznaš blagoslov tega, da te je bolečina opozorila na, karkoli je že tisto, kar se skriva za njo. In to je nekaj, kar lahko praznuješ in za kar si lahko hvaležen tudi, ko ti ne gre najbolj rožnato.

Odsvetujem zanikanje, izogibanje ali preusmerjanje svoje pozornosti stran od bolečine, kajti bolečina ima svoj namen in opozarja nas na to, kar potrebuje našo pozornost in ljubezen. Edini način, da pozdravimo stvari je, da se premaknemo direktno skozi. In to vedno pomeni, da je potrebno stvari začutiti, jih občutiti, si jih priznati, se z njimi pomiriti v sebi. In ko objameš to, kar te boli, popusti tudi bolečina. Ravno zaradi tega nisem pristaš afirmacij. Pogosto vidim, da jih ljudje uporabljajo namesto aspirina ali obliža v upanju, da bo bolečina čimhitreje izginila. Afirmacije sicer preusmerijo tvojo pozornost drugam in s tem tudi energijo, vendar ne zdravijo bolečine. Treba se je soočiti s seboj in s tem, kar ti ni všeč, to sprejeti in objeti, in potem bolečina mine.

Seveda pa ob tem nimam v mislih nobenega valjanja v blatu, kar je pogosto priljubljen način tistih, ki se žrtvujejo za druge in spet čakajo na nekoga, ki jih bo odrešil. V mislih imam dopuščanje, da si. Da čutiš. Da živiš. In včasih se je potrebno tudi zjokati, se zdreti ali malce poskakati na mestu, ko te zagrabi, da bi tulil. Vem, jeza ni vedno prijetna, tudi na pogled. Vendar si je treba včasih dovoliti, da si jezna, besna. Ključ je v tem, da tega ne predajaš drugim v roke kot vroč kostanj, da jih ne kriviš, jim ne vzbujaš občutkov krivde, da je njihova krivda, da se ti počutiš kot se, ker to enostavno ni resnica. NIhče ni kriv za tvojo jezo. Tvoja jeza je tvoja odgovornost. Tvoj odziv je tvoja odgovornost. Nihče ne povzroči, da si ti neljubeča, ti izbereš, da odreagiraš neljubeče. Močna izjava? Ja res je. Vendar v tej pocukrani zgodbi tako radi prevzamemo 100% odgovornost za lepe in prijazne stvari. Vse ostalo pa raje pripišemo komu drugemu.

Sooči se s tem, kar čutiš in prevzemi odgovornost za to. Tvoje je. Če ti to čutiš, potem je 100% tvoje. In tvoja odločitev je, ali se valjaš v tem blatu in kriviš druge ali sprejmeš odgovornost, se soočiš z bolečino, jo objameš in greš naprej.

Hvaležnost ni puhla, prazna, plitka. Ne, hvaležnost te vodi v globine tvoje lastne Biti. Ko resnično odpreš srce in si hvaležen, te to poveže direktno s tvojim višjim jazom, s tvojo naddušo, kakorkoli želiš imenovati tisti neutelešeni del tvoje Biti, ki je del tebe in ga radi prestavljamo nekam tja gor, v nebesa.

Hvaležnost te bo vodila skozi jezo, bes, blato in zagrenjenost do tega, da resnično ceniš živlejnje in  vse, kar ti je dano. Čisto vsaka stvar, ki se ti je v življenju zgodila, te je vodila v ta trenutek, kjer si danes. Obdaja te tooooliko lepih stvari, toliko dobrote, toliko blaginje, vendar je pogosto sploh ne opazimo, ko drvimo skozi svoj vsakdan.

Čas je za upočasnitev. Čas je za umirjenost. Čas je za hvaležnost. V akciji, navdihnjeni akciji. In če čutiš, da je čas ter prepoznavaš, da bi ti skupnost žensk, ki delajo isto stvar skupaj koristila, se mi pridruži. Začnemo že v petek 28.11.2014. Več si lahko prebereš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena