Fotografije so kot sledi

Odprem album, ki je pozabljen ležal na moji polici.
Skrit zadaj za knjigami nikoli ni opozoril na svojo prisotnost.
Danes, ko sem pospravila knjige na svoji polici, sem ga vzela v roke.
Vmes je minilo zagotovo desetletje, če ne več.

Leto 1995… najin Pariz. Najino prvo skupno potovanje.
Leto 1996… Indija, tri mesece skupaj v neznani deželi.
Leto 1997… skupna praznovanja, razstave mojih sik na svili.
Leto 1998… prva nosečnost.

Slike te ponesejo nazaj v preteklost in priznam, včasih tovrstnih potovanj nisem marala.
Svoje slike sem skrila.
Sama pred seboj.

Nisem se marala gledati.
Niso mi bile všeč moje slike.

Leto 2007… prvo potovanje v Egipt.
Gledam naju.
Tako srečni sva bili.

In z vsako stranjo, ki jo obračam v albumu mi je bolj jasno, kako dragoceni so spomini.

Tako zelo dragoceno je imeti sidro.
Sidro, ki prebuja občutke v tebi.
Sidro, ki te spomni na vse izkušnje, katerih del si bila.

Gledam sebe in svojo mladost. In naivnost.
Iskreče oči in nasmeh.

Kje so tisti časi.

In toliko eksperimentiranja je bilo.
Kakšno pot sem že prehodila.
In cenjenje te poti prinese EMŠO.

Danes vidim, kako zelo je bilo vse skupaj izjemno.
Kakšne trenutke sem imela priložnost izkusiti.
S kom vse sem se družila.
Koga vse spoznala.

Pisana tapiserija življenja bi izgubila svojo pisanost, če ne bi bilo fotografij, ki jo oživijo in osvetlijo.

In vendar imam celo desetletje, morda še več, v svojem življenju, ko nimam fotografij.
Skurila sem jih, ko sem požigala mostove za seboj v svoji mladosti.
Mislila sem, da bom s tem uničila tudi tisto, kar je ostalo zapisano globoko v meni.

In danes mi je težje aktivirati in se spogledati s temi deli v sebi, ki sem jih zapustila, tudi zato, ker nimam reference, nimam niti, ki bi me povezala s tem delom. Ni sledi.

Fotografije so kot sledi.

In danes vem in vidim, kako dragoceno je imeti takšne, ki so ti všeč.
Tudi zato sem tečna in svoji dve hčeri spodbujam, ju slikam.

Ker vem, da je zaupanje vase, v vse delčke sebe, tisto bogastvo, ki ga povsod neseš s seboj.

Tudi zato želim vsaki ženski omogočiti, da odkrije sebe, tiste dele sebe, ki jih še ne pozna.

Včeraj sva jih odkrivali skupaj.
Pri svojih šestdesetih se je odločila za osebni podpis Lepote, ker je želelea bolje spoznati Sebe.

Presenečena je odkrivala svoje barve, svoje notranje dimenzije in z menoj delila, da jo vse to preseneča. Vendar je struktura druženja narejena tako, da ničesar ne dokazujem komurkoli.
Sama razkrivaš in odkrivaš svojo izvorno naravo.

In ko se ugledaš in ko dobiš razumevanje stvari je kot bi ti nekdo odgrnil zaveso in bi sebe ugledala prvič.
Prvič na tak način.

Ko gledam svoje slike, vidim toliko zgrešenih nakupov.
Toliko neuglašenih barv in vzorcev, da ne govorim o krojih in proporcih.
Ja, delala sem najbolje kar sem vedela s tem, kar sem imela.

Danes zagotovo vem bolje.
In ko danes pogledam v svojo omaro ali pa svoje slike, mi srce poskoči.
Radosti me, da sem odkrila svoj podpis.
In da danes, ko stopim v trgovino, točno vem, kaj je zame in kaj ne.

Zato me ne vodijo več instinkti temveč moja modrost.
Ja, EMŠO ima tudi svoje prednosti.

In OPL program je vreden vsakega centa, ki ga boš prihranila, ker ne boš več kupovala stvari, ki niso “tvoje”.

ONA ve.
Ona to čuti.

In jaz tudi.

Saj veš, bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena