Hvaležnost je izguba časa
Hvaležnost je izguba časa…
Ko sem to izjavo slišala prvič slišala, sem ostala odprtih ust. Ja, čeljust sem pobirala po tleh.
Vendar sem bila voljna prisluhniti do konca in na koncu si nisem mogla kaj, da se ne bi strinjala.
»Trudim se, da bi ostala pozitivna,« je začela.
»Ko se ujamem v tem, da bi se pritoževala, se opomnim, da mi dobro gre v primerjavi z mnogimi, ki nimajo tega, kar imam jaz.
Hvaležnost mi pomaga, da se počutim boljše, bolj izpolnjeno.«
V krogih za samopomoč je praksa hvaležnosti tista praksa, ki ti jo predpišejo kot način, ki ti pomaga, da se premakneš iz negativnega razmišljanja v bolj pozitivno razpoloženje.
Pomembno je razumeti, da prakse hvaležnosti brez dvoma delujejo.
Če se počutiš slabo in greš v zavestno pisanje tega za kar si hvaležna, ti bo to pomagalo, da se boš počutila boljše, o tem sploh ni dvoma.
Vendar tvoje trpljenje, ki ga čutiš v sebi, tvoja bolečina ne bo nikamor šla.
Strategija hvaležnosti je pogosto obliž, ki ga daš čez rano, da je ne vidiš.
Vendar ostaja.
To, da se trudiš z zavestno prakso hvaležnosti je lahko način, ki ti pomaga, da ne prevzameš odgovornosti za svoje lastno trpljenje.
Pri izjavi nekaj odstavkov višje, je v podnapisih slišati podvprašanje: »Saj mi gre dobro, ne!? Ali sem še vedno v redu, tudi če v resnici ne čutim tega, kar govorim?«
Dvom.
Občutki krivde.
Sram.
V praksi sem pogosto priča temu, kako prakticiranje hvaležnosti odvrača pozornost od slabih stvari, ki se nam vsem dogajajo. Tovrstni pozitivizem, prakticiranje hvaležnosti, kjer se je potrebno potruditi in se pogosto prisiliš k temu, da bi pisala stvari za katere si hvaležna v svoj dnevnik hvaležnosti, je bil moj duhovni obvoz kar nekaj časa.
In zato iz prve roke lahko rečem, da bi se, če bi se bila voljna, namesto da sem ure in ure pisala za kaj sem hvaležna, soočiti s sranjem v sebi, s svojo bolečino in trpljenjem, ki sem ga čutila, že prej osvobodila.
Tako pa sem zgolj odlagala, prelagala stvari, ki so me na koncu vedno počakale.
In ob tem vedno znova izgubljala dragocen čas, ki ga nikoli več ne bo nazaj.
Občutek izpolnjenosti v resnici prihaja iz sposobnosti, da se soočiš s celotnim spektrom tega kar čutiš v sebi, kar vključuje tudi tiste temne dele, ki jih običajno skriješ.
In predvsem, da si poveš resnico v povezavi s tem, kaj potrebuješ.
To, da sram, krivdo, ljubosumje, jezo ali žalost zgolj zakriješ s prakso hvaležnosti, da se počutiš bolje je v resnici izguba časa. Ker stvari samo prelagaš v nedoločeno prihodnost, namesto, da bi se osvobodila.
Če je praksa hvaležnosti, izgovarjanje afirmacij in pozitivizem tvoj način, da na hitro popraviš svoje razpoloženje, je to samo trenutna rešitev ali duhovni obvoz, kjer se izogneš temu, kako se v resnici počutiš.
To kar se zgodi z negativnimi čustvi, ki jih poskušaš polepiti z obliži hvaležnosti je, da začnejo prihajati v ospredje na načine, ki so manj očitni in vendar nič manj toksični, kot je občutek depresivnosti, zaskrbljenost, nezadovoljstvo in konstanten stres.
Ločevanje od delov sebe, ki ti niso všeč s pozitivizmom se ne obnese.
V resnici vodi v še več stresa, trpljenja in v depresijo, kajti laganje sami sebi glede tega kako se počutiš vedno pride z visoko ceno, ki jo je enkrat potrebno plačati.
Tovrstno ločevanje od samega sebe ima ime – duhovni obvoz.
Zgodi se takrat, ko poskušaš svoj ranjeni del v sebi, tisti del, ki se pritožuje in se smili samemu sebi, preseči z duhovnimi praksami.
Duhovni obvoz narediš vsakič, kadar uporabiš duhovne prakse in ideologije, da ignoriraš ali zanikaš bolečino ali stisko, ki jo čutiš v sebi.
Namesto, da bi se soočila z občutkom nelagodja ob jezi, sramu, krivdi, ljubosumju v sebi in s svojo bolečino, ti duhovni obvoz ponudi poenostavljeno rešitev, nekaj, za kar si lahko hvaležna in to uporabiš kot ščit pred nelagodjem. To v resnici ne reši ničesar, le odloži trpljenje na stran. V resnici si ne pogledaš in se ne soočiš s tem, kar je resnično sporočilo bolečine.
Vsako čustvo je del tebe z razlogom.
Vse se zgodi z razlogom in ima sporočilo zate.
Pomembno je, da si voljna pogledati vase in biti radikalno iskrena s seboj in prisotna z neprijetnimi občutki kot so ljubosumje, strah, sram, krivda, zaskrbljenost, namesto da se izogneš prepoznavi in soočenju s tem, da skočiš k praksi hvaležnosti, da bi se bolje počutila.
V resnici je vse, kar uporabiš, da se izogneš občutkom, ki jih čutiš v sebi in nelagodju ob tem, da si s trpljenjem in bolečino, ki jo čutiš v sebi, je duhovni obvoz.
Pa naj bo meditacija, praksa hvaležnosti, branje knjig ali mantranje.
Vedno, ko se premakneš iz neprijetne situacije direktno v prakso hvaležnost v upanju, da se boš izognila bolečini, brez da bi se spogledala s sporočilom, ki ga trpljenje prinaša s seboj, boš v svojem energijskem polju pustila sled nerazrešenih stvari in odprte rane.
Ko si v obvozu okoli svoje bolečine, se ji izogibaš in krožiš okoli nje, ne le da izgubljaš čas, temveč povečuješ notranji občutek ločenosti.
S tem zavlačuješ, da bi se povezala s svojo resnično, avtentično naravo.
Zato sem iz religije novodobnega gibanja izstopila.
V novodobnem gibanju in v krogih, kjer se osredotočajo na osebnostni razvoj je soočenje z resničnimi izzivi in temnimi aspekti življenja nekaj, kar raje preskočijo. Pogosto ob težkih in bolečih stvareh pogledajo na stran in te soočijo s tem, da je potrebno zavzeti pozitivno stališče do življenja.
Ob svojem razpadu življenja kot sem ga poznala, leta 2009 ,vedno znova naletela na sicer dobronameren nasvet številnih žensk, ki so bile del mojega življenja, naj na stvari pogledam iz pozitivnega stališča in naj bom raje hvaležna za to kar imam.
Ob tem sem čutila globoko parajočo notranjo bolečino izdaje same sebe, laganja sebi in prevaranosti, ki je nisem mogla več zanikati.
Ugotovila sem, da je v novodobnem gibanju zasramovanje povezano s tem, da v kolikor še nisi rešila svojih travm in še nisi razsvetljena, enostavno nisi dovolj dobra. Kar povzroča ogromno bolečino.
In ob tem sem dve desetletji doživljala sram zaradi tega, ker nisem bila popolna in ker sem ne glede na vse delo na sebi še vedno imela negativna čustva. Ta sram mi je v resnici preprečeval, da bi bila radostna in da bi v sebi čutila svobodo.
Ujeta v ugajanju in dokazovanju, da zmorem in da sem dobra oseba, sem se trudila še bolj in delala še več in še bolj zavzeto in ob tem izgubljala ogromno časa, energije in ja tudi denarja.
Tovrstna prisiljena hvaležnost ti lahko ponudi trenutno sprostitev, vendar na dolgi rok stvari samo poslabšuje, ker v resnici v sebi zatiraš in skrivaš tisto, kar zares čutiš (jezo, žalost, sram) S tem posegaš v naravni proces toka čustev, ki te vodi v zdravljenje.
Zato sem danes alergična na pozitivizem in na nasvete v povezavi s pozitivno naravnanostjo.
Ker vem, da vsako človeško bitje izkuša obe plati življenja, tako svetlo, kot tudi temno, senčno stran.
Oboje nosiš v sebi.
Bolj, ko bežiš pred senco v sebi, bolj uničujoče bo, ko te bo enkrat ujela in te bo stisnila v kot.
Težava je v tem, da tovrstna »negativna« čustva, kot jih pogosto imenujemo, nikamor ne gredo, ko se jim izogneš v duhovnem obvozu. V resnici so naslednjič še bolj intenzivna in vedno več stvari, za katere si hvaležna moraš najti, da jih lahko pometeš pod preprogo.
Zato je moj nasvet vedno, da se spoznaš s seboj, da objameš vse dele sebe, da vzljubiš sebe in se pomiriš z nerazrešenimi stvarmi ter ranami iz preteklosti.
In da se razumeva, nisem proti hvaležnosti.
Vendar je avtentična hvaležnost nekaj, za kar se ti ni treba truditi, to delati in se siliti v prakse z disciplino.
Globoko verjamem, da je hvaležnost stvar biti in ne delovanja. Je nekaj, kar si in ne kar delaš.
Ni strategija s katero se odmakneš od trenutne situacije, svojih občutkov, za katero meniš, da je slaba ali ki se je sramuješ.
Hvaležnost je spontana v trenutku jasnosti, ko globoko v sebi občutiš povezanost z življenjem, ne glede na to kako čudovita ali težka je trenutna situacija. Kajti stvari se vedno dogajajo zate in ne tebi.
Hvaležnost je.
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena
PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Iz izkušenj vem, da takrat, ko se obrneš le k »svetlobi«, ne dosežeš globin svoje ženske Biti. Plehko in površinsko življenje pa ženske ne izpolni in zadovolji. Nepovezana s svojimi globinami imaš v življenju občutek, kot da bistvo ostaja neopredeljeno in zgolj površno obvisi v udobju znanega. V tvojih globinah so senčne plasti, ki se jih lahko dotakneš le, ko si se pripravljena spustiti v lastne globine in raziskati zaklad zakopanega ‘drugega’ jaza.
Te senčne plati svoje osebnosti vedno nosiš s seboj. Občasno se pokažejo kot preblisk, včasih pa jih v popolnem kaosu zagledaš v njihovi polni podobi. In v negotovem času, polnem izzivov, strahu, frustracije in kaosa, ti skriti deli, ki si se jim desetletja izogibala, splavajo na površje. In prepričevanje sebe, da bodo šli stran, ne deluje več. To, da osvetliš in objameš zatrte in skrite dele v Sebi je ključ. Več najdeš >>>tukaj<<<
>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.