Jaz pa nimam mamice…

Sedimo na mestni plaži v Kopru in moj dragi mi razlaga o tem, da smo tukaj že bili in kako sta se punci igrali na igralih, ki so poleg nas.
Jaz imam v glavi praznino.
Nič mi ni znano.

»Jaz tukaj še nisem bila,« izjavim.
Gledava se.
In potem mi reče: »Saj res, ti si delala.«

In v tistem se spomnim parkirišča. In teh istih borovcev, ki so še vedno tam.
In ja, res sem jih odložila na parkirišču ob plaži. Oni so šli na plažo, jaz pa k stranki.
Ure kasneje sem jih pobrala na istem mestu.

Pred leti je moja hči z menoj podelila svojo zgodbo.
Kako so jih v vrtcu vprašali; Kaj pa dela tvoja mamica?
In je v joku odgovorila, da ona pa nima mamice.
Ona ima samo Tajo.

Še danes mi gre na jok, ko se spomnim tega, ker je v enem stavku opisala svoje otroštvo.
Ni imela mamice.

Taja je delala.
Taja je delala vse vikende.
Taja je delala vse popoldneve.
Taje ni bilo doma, ker je delala.

Danes vem, da je bilo delo moj pobeg.
Pobeg od same sebe.
Pobeg od stika s seboj.
Pobeg od praznine, ki sem jo čutila v sebi.

Danes vem, da številne ženske hitijo. Delajo vedno več. Se trudijo. Ugajajo drugim. Se prilagajajo.
Kajti takrat, ko bezljaš skozi svoj vsakdan ne čutiš kaj se dogaja v tvoji notranjosti.
Misliš, da moraš živeti na tak način.

Zase vem, da takrat nisem znala drugače.
Delala sem največ kar sem zmogla s tem kar sem znala.

Bila sem Bizi mama.
Preplavljena z neskončnim seznamom opravkov.
Vedno v gužvi. Brez pravega časa zame.

In spomnim se poletij, dopustov, ki smo jih preživljali skupaj in očitajočih pogledov žensk, ki so poslušale o očiju in o Taji. Slišalo se je, kot da sem njegova ljubica in ne mama najinih otrok.
In ko je hči z menoj delila zgodbo iz vrtca o tem, kako ona ni imela mamice, me je stisnilo pri srcu, ker sem dojela, kaj sem zamudila.
Vse njuno otroštvo me ni bilo, ker sem delala.

In ko danes gledam nazaj vidim, kako sploh ni nič čudnega, da sem sama sebe leta 2009 pripeljala na rob uničenja. In kako je bil to moj klic k prebujenju.
Prebujenju v to, kaj sem zamujala kot ženska.
Kako sem pozabila na tisto, kar me je kot žensko najbolj hranilo – na odnose.

Prebujenje v to kako zelo sem se razprodala.
V veri, da mi gre dobro, da sem uspešna in da imam čudovit odnos ter pridne otroke, je moje življenje v resnici spolzelo skozi moje prste.

In nič od tega, kar je bilo videti navzven ni bilo res.
V sebi sem bila prazna, izčrpana in nesrečna.
Imela sem vse za ceno izgube stika z najbolj pomembno osebo v svojem življenju – s seboj.

Uspeh sem drago plačala.
Z odnosi, ki so mi pomenili največ.

Izgubila sem stik s seboj, s svojim moškim in s svojimi otroci.

In najbolj grozno je bilo, da tega sploh nisem prepoznala.
Dokler se ni vse raztreščilo.
In sem se jaz raztreščila.

Ta moj razpad je postal mesto mojega preboja in začetek mojega razcveta.
Z enim samim razlogom.

Ker sem upočasnila.
No, če sem čisto iskrena, me je v življenje ustavilo na mestu.
In ko sem se ustavila, ko sem nehala hiteti skozi svoje življenje, me je ujela realnost vsakdana.

Prepoznala sem, kje se nahajam.
In kako visoko ceno plačujem.
Priznati sem si morala, kako globoko sem zabredla.
Prisvojiti sem si morala dele sebe, ki sem jih skrila sama pred seboj.
Tudi tiste dele, ki jih nisem marala.
Preobraziti svojo senco.
Se spogledati s svojo perfekcionistko in se soočiti s tem, da ne znam poskrbeti za svojega otroka v sebi.

Da lahko danes praznujem svoj razcvet in odnose v svojem življenju, sem se morala spogledati s tem, kje in kako sem zavozila.
Vse svoje sranje sem morala alkimizirati, da sem našla drobce zlata, tiste bisere, ki jih danes delim z ženskami.

Bila sem na dnu. In danes hodim.
Daleč od tega, da sem popolna.

Najtežji del mojega razcveta v ljubezen je ta, da nikoli ne bom mamica.
Da sem ta del zamudila. In da za nazaj stvari ne moreš spremeniti.
S tem moram živeti.

Naučila sem se živeti s svojimi porazi in s svojimi zmagami.
In če kaj obžalujem, je to, da tega časa s svojimi otroci nikoli ne bom dobila nazaj.
Obžalujem, da mi je bil posel in stranke bolj pomemben od družine.
Ta očitek s strani mojega dragega me je vedno zabolel.
Danes vem, da zato, ker je bilo res.
A je bilo preveč boleče, da bi se lahko spogledala s tem.

Zato čutim veliko sočutje z žensko, ki si v resnici ne zmore dopustiti, da bi začutila vse kar se ji dogaja.
Kaj šele, da bi to lahko sprejela.

In tako čas teče. Spolzi ti skozi prste, medtem, ko upaš, da bo enkrat prišel tvoj čas.
Vendar nikoli ne pride, če si ga ne podariš.
To je bila velika lekcija mojega razpada.

Pomembno je, da svoj čas kreiraš zavestno.
Skozi zavestno izbiro, zavezo sebi in doslednost.

Ker čas je zdaj.
Da živiš. Ljubiš. Se izraziš.
In v tem brezmejno uživaš.
Tudi, če tvoje življenje ni popolno.
Tudi, če te je strah, da si slaba mama.
Da si zajebala svoje otroke, kot se je izrazila ena od žensk v nedavnem pogovoru.
(O tem kako sem se počutila najslabša mama na svetu sem pisala že v enem drugem zapisu, ki ga najdeš >>>tukaj<<<)

Zase vem, da sem jim dala vse kar sem znala in zmogla, tam kjer sem bila.
Bila sem nevidna sama zase. Nisem znala poskrbeti zase.
In zato tudi mojim otrokom nisem znala dati tega, kar bi si želela, ker tega ni bilo v meni.

Ker iz praznine ne moreš dati drugega kot praznino.

In sočutje do tiste Taje tam, je moje dnevno učenje.
Da se ne sovražim, kritiziram in sodim, ker bi morala drugače.

To je ljubezen do sebe v praksi.

Moja največja zmaga je, da sem našla stik s seboj.
Stik s svojima hčerkama.
Stik z mojim moškim.

Da danes znam to negovati in praznovati.
In da znamo danes skupaj praznovati.
Čas za nas je brezmejno dragocen.

Tako kot ta torek na mestni plaži v Kopru, kamor smo se prišli skopati.
Ker sem za en dan ugrabila svojega moškega in starejšo hči (mlajša je bila med tem v Parizu), da smo skupaj praznovali njegov rojstni dan.
Cel dan za nas.

Ker lahko.
Ker je vredno.
Ker to brezmejno cenim.
In ker danes vem, kako zelo je pomembno in dragoceno skupno preživljanje časa.

Ker je čas za nas, za naju in čas zame zdaj prioriteta.

Ti poznaš svoje?
Jih živiš?
Ali pustiš, da življenje teče mimo tebe?

Če potrebuješ podporo, vodstvo, skupnost, te vabim v spletno druženje Postavi temelj Ljubezni.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.

>>> Pokukaj kako postaviš temelj Ljubezni. Kajti odnosi – pa tudi odsotnost odnosov – so v tvojem življenju ali veter pod tvojimi krili, da lahko letiš ali pa teža, ki te vleče navzdol in ti onemogoča, da zaživiš življenje o katerem sanjaš.
Žal večina med nami ni imela zgleda, poleg tega smo brez modrosti, orodij ali vodstva, kako ustvariti ljubeč odnos s seboj, z ljudmi in s svetom, ki te podprejo, da se razcvetiš. V tem spletnem druženju bom s teboj delila 10 ključev, s pomočjo katerih boš postavila stabilen in konkreten temelj Ljubezni do Sebe, do ljudi in sveta. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.