Si se kdaj počutila kot najslabša mama na svetu…

Sedela sem v garderobi po treningu in ravno preverila klice na svojem mobilniku.
»Čakam te pred šolo,« je pisalo v sporočilu.
Ki sem ga dobila pred 30 minutami.

Ko sem dojela, da smo bile v dvorani dve uri in pol namesto samo dve, me je spreletela groza. V trenutku sem prispela v prostor v celoti. Poklicala sem številko.
Takoj, ko se je oglasila sem vedela, da joka. In stisnilo me je v dno duše.
»Zebe me. Utrujena sem. In lačna.« mi je rekla. Jaz pa sem slišala podnapise; Zapustila si me. Pozabila si name.
To je bil eden tistih trenutkov, ko je res težko živeti sama s seboj. Še posebej, če veš vse to, kar vem sama.

Ker sem ji rekla, da jo poberem, ko končam ob desetih, me je čakala. Ni klicala očeta ampak je čakala name.
In jaz sem jo pustila na cedilu.
Odveč je omeniti, kako zelo krivo sem se počutila, ko sem klicala moža, ki je bil že na poti ponjo. On pa mi je povedal še, da ne le, da je mlajša hči čakala name, tudi starejša je mislila, da ga ni, ker nisem dobro skomunicirala z njo in je domov prišla peš z Rudnika.
30 minut hoje v temi. 30 minut čakanja v temi. 30 minut.

Marsikdo bi rekel saj je samo 30 minut. Vendar to ni le 30 minut.
To je 30 minut, ki spreminjajo dogajanje v notranjosti.
In jaz sem zajebala na celi črti.

Hotela sem ustreči. Narediti stvari sama. Ker sem hotela stvari olajšati možu.
In vedno, ko poskušam ustreči, se vse zalomi. Na celi črti.

Sedela sem na tem istem stolu, kot pred nekaj minutami, ko sem iz dvorane prišla zadovoljna in srečna, ker sem 2 uri podarila sebi, le da sem se počutila kot najbolj grozna oseba na svetu.

Vse v meni se je sesedlo. Šlo mi je na jok in najraje bi pobegnila.
Beg je bil vedno moj mehanizem preživetja. Ko mi je šlo iz slabše še na slabše, sem bežala.
Namesto, da bi se borila zase, sem se zapustila.

Počasi sem pospravila svoje stvari in se izognila objemom in pozdravom.
Vedela sem, da bi vsako vprašanje kaj se dogaja, pognalo v solze.
Najraje bi se skrila. Zavlekla bi se globoko v jamo. In ždela.
Tako kot sem se znala kot majhna punčka skriti v senu na kozolcu, da me nihče ni našel.

Ena tistih stvari, ki predstavlja moj velik strah je javno ponižanje in posmeh. In če bi morala komurkoli razlagati, kaj se je zgodilo v tistem trenutku, bi bila to potrditev tega, da sem najslabša mama na svetu.

In sodnika imam v sebi.
Kazen vedno sledi.
In kazen je vedno veeeliko hujša, kot bi mi jo pripisal kdorkoli zunaj mene.

Varna v avtu sem se zlomila. Zjokala sem se. Ker sem tako sebična, da mislim samo nase.
Ker sem si vzela ta čas zase.
Ker nisem dobro skomunicirala.

Zagotovo poznaš to sposobnost, s kakšno kirurško preciznostjo znaš najti tudi najmanjše slabosti v sebi.

In v tistem trenutku bi si vzela čisto vse. Kaznovala bi se na polno.
Vendar je bilo tokrat drugače. Zavedala sem se dogajanja.
In se ob tem spomnila številnih trenutkov, ko sem sledila temu notranjemu impulzu in si resnično vzela – užitek, radost, blaginjo. Kar me je vodilo v pomanjkanje in trpljenje.

Moj dragi pravi, da sem sadistična do sebe. Da se maltretiram in se kaznujem brez potrebe.
Najtežji del tega je zavedanje, da je to od nekje prišlo.
Ni kar samo od sebe pristalo v moji glavi.
Zagotovo sem imela tovrstno izkušnjo kaznovanja kot majhna punčka, da sem jo tako zelo ponotranjila.

In zanimivo je to, da sem tisto jutro na poti v mesto slišala očeta, kako je grozil svoji 4-5 letni hčerki, da jo bo peljal nazaj k mamici, če ne bo pridna. In deklica je v stiski, ko je ustavil kolo in že obrnil v smer iz katere sta pripeljala s tihim glaskom rekla, da bo pridna.
In mene je stisnilo pri srcu. Čutila sem stisko deklice, da bi očeta kar okoli ušes.

Kljub temu, da mi je bilo tako boleče biti priča, pa sem sama nekaj ur za tem grozila sama sebi.

Pogosto me ženske sprašujejo, zakaj je tako težko poskrbeti najprej zase.
Točno zaradi tega… ker nas je tako zelo strah, da bomo kaznovane.
Da bomo označene za sebične. In pasje. In grde.
Ker smo si vzele čas zase.
Ker poskrbimo zase.
Narobe svet.
Vse je skregano z logiko.
Vendar pri sebi vidim, da je to nekaj, kar se moraš naučiti.
To je nova veščina, ki jo enostavno moraš usvojiti.
Ženska v sebi nima instinkta, da se umakne in napolni. NJen instinkt je, da poskrbi za druge.

Zato je tako zelo pomembno, da se naučiš, da si vzameš svoj čas zase brez občutkov krivde, brez kaznovanja.
In brez čakanja na nekoga, ki ti bo dal dovoljenje.

In ja, tega se še vedno učim.
In ob tem imam krute lekcije, kot je bila moja včerajšnja.

In vem, da so to moje preizkušnje bom šla naprej ali raje nazaj v znano in udobno.
Bom še vedno delala tako, da si bom kupovala svoj čas in si ga zaslužila s tem, da bom oddelala svoje in najprej poskrbela za vse druge, preden bom na vrsti jaz.

Krutosti, ki smo je sposobne, ni konca.
Največji sodnik si vedno sama sebi.
Nihče te ne more raniti bolj, kot si sposobna ti raniti sama sebe.
In s tem se še vedno težko soočam.
In še vedno boli.

Moja zmaga je v tem, da takoj vidim kaj se dogaja. Da si dovolim potapljanje v izkušnjo in čutenje vsega, kar je prisotno.
Ob tem pa sem priča sama sebi. Vodim se skozi labirinte v moji notranjosti in na koncu prepoznam, kaj je tisto, kar so notranji sprožilci.
In to praznujem.

Zaradi svojih spoznanj sem se odločila, da v 36 dnevni intenziv Čas Zame vključim preobrazbo sence Sebične Ženske v zlati del, ki se zaveda, da je to, da poskrbiš najprej zase ključnega pomena, da lahko poskrbiš za druge. To je moj bonus, ki ga je skozi alkimijo v zlato izluščila moja neposredna izkušnja s Sebično. Več o tem kakšna so moja spoznanja pa bom delila s teboj v druženju Čas Zame. Več najdeš na spletni povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena