Ko te ranijo besede …

“Nesposobna si!”, “Sploh ne razumem, kako ti je uspelo dokončati šolanje, če pa si tako butasta?”
Besede, ki zarežejo globoko v samo jedro Biti in imajo izjemno dolgo življenjsko dobo v našem srcu. Bolijo in režejo zelo globoko. In ker gre za tako vsakodnevne opazke v naših življenjih, smo mnenja, da so nekaj običajnega. Vendar se, dokler se nisem začela ukvarjati z notranjimi arhetipi otrok, nisem zavedala, kako močno načnejo našo samopodobo in pripomorejo v procesu udomačevanja, da postanemo “pridni”.

Nenehne žalitve in posmehovanje, povzročajo globoke rane, ki so lahko globlje od tistih, ki jih povzroči telesno nasilje. Verbalno nasilje je vedenje, ki napada človekovo samopodobo, da bi prizadejalo duševno bolečino, lahko pa nasilnež s prenašanjem krivde, z obtoževanjem, žalitvami ali zmerjanjem upravičuje svoja dejanja in odločitve. Končni cilj je razvrednotiti in ponižati osebo na drugi strani.
Pomembno je razumeti, da ljudje običajno ranimo druge zaradi svojih ranjenosti, ki jih ne prepoznavamo in se branimo, kar pa ne zmanjša bolečine, ki jo čutimo, če smo napadeni. Posmeha se ne moreš rešiti. Ne moreš ga zbrisati. Ne da se ga zamenjati v sebi. V prvi vrsti ga je potrebno prepoznati. Moramo si dopustiti, da začutimo, kaj je v nas povzročil. Soočiti se moramo z otrokom v sebi, ki se mu je najljubše bitje rogalo in ga zavrglo … kajti ljubljena oseba, ki se ti posmehuje, te je zapustila.

Tega do nedavnega sploh nisem razumela, vendar sem imela to priložnost, da sem se zelo od blizu srečala s svojim zapuščenim otrokom in o ja, kako me je sezulo razumevanje, kaj je moja globoka bolečina, ki je še vedno razjedala mojo notranjost. Nobena terapija tudi približno ni prišla blizu tej žgoči bolečini, tej ranjenosti izničenosti, ki je bila živa v mojem notranjem otroku.

Samopodoba pomeni posameznikovo doživljanje samega sebe oz. predstavo o samem sebi. Samopodoba je celota predstav, stališč, potez, lastnosti, mnenj in drugih psihičnih vsebin, ki jih pripisujemo sami sebi. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, o svojih lastnostih, o svojem telesu, o svojih uspehih in neuspehih, pozitivnih in negativnih lastnostih. Samopodoba je to, kako vidimo sami sebe, kaj si mislimo o sami sebi in kako mislimo, da nas vidijo drugi. Pozitivna samopodoba pomeni, da znamo sprejeti sebe s vsemi svojimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. In ko zadnje čase veliko govorim o samosprejemanju, gre pravzaprav za soočenje z vsemi svojimi plusi in minusi, da znamo sebe, namesto na gugalnico sojenja in razsojenja, kjer smo ali v kleti ali na piedistalu, dati v srce.

Pa vendar ne glede na vse razumevanje, ki ga imam o teh stvareh, to nikoli ni lahka stvar, ko se je potrebno soočiti s prepričanji, ki jih imaš v sebi o sebi. Kajti prepričanje, ki ga imaš o sebi v veliki meri določa, kakšni bodo tvoji odnosi z drugimi, ali boš pri svojem delu uspešna in kaj boš v življenju dosegla.

In kot da to ni dovolj že samo-po-sebi, je samopodoba tesno povezana s samozavestjo, kajti brez pozitivne samopodobe ne moreš razviti samozavesti. In če je tvoja samopodoba na nizki ravni, si brez samozavesti, ker ne verjameš vase in v svoje sposobnosti, tvoj odnos do drugih, do okolja in življenjskih izzivov, pa je povezan z najrazličnejšimi strahovi. Samozaupanje je osnova dobre samopodobe.

Vendar je stvar še globlja, kajti samozavestna si, ko verjameš vase, ko si notranje naravnanaa tako, da imaš občutek zaupanja v lastne sposobnosti, kvalitete in presojo. Samozavest ti daje pogum, da se spoprimeš z življenjskimi izzivi. Vendar te močna samozavest še ne navdaja z večjo mero samospoštovanja. Če imaš občutek, da si sposobni za to ali ono, to še ne pomeni, da si v sebi in s seboj zadovoljna. Zunanji dosežki nikoli ne morejo biti edina osnova za občutek lastne vrednosti.

In tukaj vstopi samospoštovanje. Če spoštuješ samo sebe, potem si tudi samozavestna in imaš pozitivno samopodobo. Samospoštovanje je temelj. Samospoštovanje izvira iz človekove notranjosti. Človek se spoštuje, ko si priznava lastno vrednost in ugled kot enkratno človeško bitje. Verjame, da je nekaj posebnega, da je enkraten, edinstven, neprecenljiv in dragocen.

Kadar je samospoštovanje nizko, povzroča pomanjkanje, občutek praznine v človeku. In to je bilo zame dobesedno razsvetljenje, kajti, ko čutiš v sebi praznino, s tem imamo običajno težavo ženske, kajti za ženske je praznina boleča, za moške je praznina blaženost, zato se popolnoma drugače odzivamo v svetu. Ženske smo tiste, ki poskušamo notranjo praznino napolniti z nečim od zunaj; hrano, zdravili, alkoholom, mamili, nakupovanjem, kockanjem, s stvarmi ali odnosi z ljudmi. Vse odvisnosti izhajajo iz tega močnega občutka zapuščenosti, notranje praznine, kajti z zunanjimi nadomestki si poskušamo zagotoviti le začasen občutek zadovoljitve in zapolnjenosti.

Zadnja leta ste ženske moje največje učiteljice. Skozi zgodbe, ki jih v ženskih druženjih delite z menoj, mi omogočate vedno globlje razumevanje skozi vaše primere, skozi pogovor, skozi skupno soočanje s temi aspekti sebe, skozi skupno popotovanje. Kajti ustvarile smo mogočno notranjo posodo v kateri se odvijajo čudežna zdravljenja. Brezmejno hvaležna sem, da to znanje lahko delim tudi skozi individualna svetovanja in pomagam pri ozaveščanju posameznic na tej sijoči svileni poti ljubezni, po kateri hodimo skupaj.

Hvala vsem, ki bogatite moje življenje s srečanji v živo.
Hvala, da Te poznam in s tabo delim ta modro-zeleni planet.

Življenje je lepo!

Taja Albolena