Ta sij je moj…

Izjemna ženska, moja prijateljica Ksenija Malia je na svojem Fb zidu objavila svoje pričevanje tega, kako jo je nevidnost zaznamovala. In ob tem sem začutila, da enostavno moram podeliti…

Nevidnost je prva arhetipska ranjenost, ki je povezana z izdajo, samoizdajo. In v tej izkušnji izgubiš stik s samozaupanjem. Enostavno začneš bolj zaupati drugim kot sebi, podpirati druge, namesto sebe. Sam zase izgineš do te mere, da sploh ne moreš biti hvaležen za stvari, ker jih ne vidiš, ker v tvojem svetu ne obstajajo.

Desetletja sem preživela v razdajanju sebe, v ugajanju in ustrezanju drugim. Hotela sem dokazati, da sem vredna, da obstajam. Nisem vedela, da moj obstoj zadošča, ne res nisem. Verjela sem, da si moram to, da sem tukaj, zaslužiti. In v tem sem bila izvrstna, najboljša. Vedno znova sem presegala samo sebe, vedno znova sem naredila več, kot je kdorkoli pričakoval od mene, v upanju, da bo dovolj. Pa nikoli ni bilo dovolj. Nikoli.

Pa ne za druge. V mojih očeh nikoli ni bilo dovolj. In tako sem se gnala, nizala uspeh za uspehom, dokler se nisem lepega dne zgrudila na tla svoje dnevne sobe v spoznanju, da sploh ne vem, kaj si želim.
Delala sem stvari, za katere sem verjela, da jih od mene pričakujejo drugi. Sledila sem tempu, za katerega sem verjela, da mi ga narekuje zunanji svet.
Bila sem izčrpana, presušena, nezadovoljna, zagrenjena in predvsem polna obsodb. Seveda so bili drugi krivi, da sem se znašla, kjer sem bila. Vendar sem si drznila pogledati vase in to kar sem spoznala, je bilo presenetljivo dejstvo, da nihče zunaj mene ni kriv. Vse sem kreirala sama.

Dajala sem, dajala in dajala v upanju, da me bo kdo opazil in dal meni ščepec, mrvico. Hrepenela sem po tem, da bi kdo pokazal pikico sočutja in da bi bil priča meni, mojemu obstoju. Kajti globoka človeška potreba je, da smo uzrti, potrjeni, da je nekdo opazil in potrdil naš obstoj enostavno s tem, da nam je Priča. Ne, v resnici res ne potrebujemo nagrad in komplimentov, velikih daril in pompa. Vse kar sem potrebovala in želela je bilo, da bi nekdo opazil, da obstajam.

Iz te svoje potrebe sem si v otroštvu želela, da bi se mi zgodilo kaj resnično dramatičnega, da bi me povozil avto ali da bi se hudo poškodovala, da bi opazili, da me imajo. In bilo je boleče, res boleče, da sem bila nevidna. Vsi moji dosežki in uspehi niso zadostovali, da bi me kdo opazil in pohvalil, bila sem preprosto nevidna.

In tako sem šla skozi življenje brez zavedanja, kako domača mi je nevidnost, kako sem jo sama vedno znova aktivirala v odnosih in kako sem se vedno znova zadovoljila z dejstvom, da v življenju ljudi enostavno ne obstajam. Saj poznaš to igro, kako iz svoje nevidnosti na drugi strani vedno znova ustvariš nekoga, ki zavzame oder življenja, ukrade tvojega, ker si ga ti zapustila.

In ja, zapuščala sem oder svojega življenja, vedno znova. Vsakič, ko sem srečala osebo, za katero je bilo videti, da ve bolje od mene, kaj potrebujem in kako predstaviti mene, sem zapustila svoj oder. Podpirala sem mentorje, učitelje, podpirala prijateljice, otroke, partnerja, razdajala sem svoje bisere ljudem, ki jih niso cenili. In vse to je bil zgolj odsev tega, kako sama nisem cenila… sebe.

Vse to je bila samoizdaja. Izdala sem sebe. Nisem videla tega, kar je bilo v meni. Nisem videla svojih biserov, svojega Darila. In to, česar ne vidiš, je zate nevidno, enostavno ne obstaja. Ne moreš biti hvaležna za nekaj, česar ne vidiš, za nekaj, kar enostavno ne obstaja v tvojem svetu.

In potem sem se prebudila. Pravzaprav me je prebudila serija veleizdaj. Imela sem občutek, da me je izdalo življenje samo. In ta intenzivna bolečina, ki me je soočila s tem, kako sem razprodala svojo vrednost, svoje talente, svoje Darilo zato, da bi bila opažena, da bi mi bil nekdo Priča, ta bolečina me je prisilila v to, da sem postala Priča sama sebi. Bolečina me je naučila ponižnosti, pokazala mi je, kako izdajam samo sebe, kako se zavračam in vedno znova uničujem stvari.
Osupla sem opazovala svoj vzorec, kako sem vedno, ko sem bila na tem, da bi bila vidna, uničila vse kar sem ustvarila, da sem ponovno ponovila svojo ranjenost izdaje, nevidnosti in neobstoja.

Dojela sem, da je, z besedami Ksenije Malia Leban
“…
da je ta sij moj.
Vesolje mi ga je zaupalo,
ker verjame vame.
Nisem odgovorna za svoj obstoj,
za svojo vidnost, za svoje udejanjanje
le sebi,
odgovorna sem vesolju,
ker verjame vame
in ker zaupa,
da sem vredna vseh svojih darov.

Šele ko zares obstajaš,
lahko spoznaš,
kako si prav ti
najbolj neverjetna, najbolj osupljiva,
najbolj edinstvena oseba,
kar jih poznaš.”

Ja, ta sij je moj. Jaz sem ta enkratna, edinstvena, neponovljiva oseba, v katero Vesolje zaupa. Zaupa, da sem vredna Darila, ki je v meni, Darila, zaradi katerega sem tukaj, da ga spoznam, zaživim in delim z ljudmi in s svetom.

In tukaj sem, da te spomnim, da si Ti Darilo. Da je v tebi edinstvena esenca božanskega, ki jo lahko zgolj in samo Ti deliš z ljudmi in s svetom na sebi lasten, neponovljiv, osupliv in čaroben način. Da je tvoj sij samo tvoj. Da si ga vredna in da Vesolje zaupa vate.

Kajti zlati del nevidnega otroka, ki se je preigraval v moji notranjosti, je čarobni otrok. Je ta nedolžni, magični otrok, ki ve, da je vse mogoče, da se vse da in da sem tukaj na najbolj neverjetnem potovanju v svoje lastne globine neponovljivega, izjemnega, čarobnega življenja. Tako kot Ti!
In zato je edina resnična opcija tega, da si tukaj, da uživaš. Brezmejno, z vsem srcem in vsemi čuti, radostno in s hvaležnostjo za obstoj, za to, da si.

Utelesi svoj sijaj in uživaj… še danes.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

P.S. Celoten zapis pesmi, ki jo je napisala Ksenija Malia Leban, najdeš na povezavi tukaj…