Ko te sleče…

Si kdaj sebi dovolila biti popolnoma razgaljena, čisto slečena? Skrajno neprijeten občutek.
Kajti slačenje nima nobene veze, v nasprotju z mišljenjem mnogih, ali imaš na sebi obleko ali ne.
Slačenje tvoje notranjosti, razgaljenje pred ljudmi, da si to kar si, je stvar ranljivosti.

In ni je bolj ranljive stvari, kot priznanje, da si nasilna sama do sebe.
Večina niti pomisli ne, da si vedno, ko sodiš sebe, nasilna do sebe. Vedno, ko ocenjuješ, kaj je primerno in kaj neprimerno, si v sojenju same sebe.
In najbolj zabaven del je v tem, da vedno, ko sodiš karkoli zunaj sebe, pravzaprav sodiš samo sebe.
Vedno.
Ker v domeni božanskega je vse Eno.
In vse kar gledaš zunaj sebe, je samo projekcija Tebe.

Leto 2009 me je sleklo in od takrat sem na poti, ki me z vsakim korakom vodi globlje v notranjost. Vsakič znova odlagam balast in tale polna luna v Ribah razodeva novo dimenzijo iskrenosti s seboj.

Seveda veš, da so arhetipi moja mala strast in da vodim skupine skozi notranje popotovanje, kjer se soočamo s svojimi štirimi preživetvenimi arhetipi. Še vedno sem na tem popotovanju in vodi me v globino, vsakič znova globlje. Skozi arhetipe sem dojela nesmiselnost odpuščanja česarkoli, ker je odpuščanje povezano s paradigmo, kjer moraš biti ločen od tega, kar odpuščaš.

Spoznala sem, da je sprejemanje tisto, ki je v mojem svetu in dojemanju nujno potrebno.
Sprejemanje vseh delov, s katerimi sem v sporu, ki jih ne maram in sem mnenja, da sem ločena od njih. Ampak o tej temi sem na blogu že pisala, zato se v razlago ne bom spuščala. Kar bi želela deliti danes, je ena največjih bolečin, ki jo nosimo v sebi; strah pred zavrnjenostjo.

Vsakič, ko se v naši izkušnji zgodi nekaj, kar nam ni všeč, kar je boleče, kar nas preizkuša, to primerjamo z nečim drugim in to zavračamo v sebi kot neprimerno izkušnjo.
Sodimo jo kot neprimerno, kot nekaj česar ne maramo ali nekaj, kar ni za nas. In to poslušam dnevno pri ljudeh, ki mi razlagajo, kako stvari niso zanje, ker so dobili znamenje, da to ni to. In tudi sama sem bila dolgo časa mnenja, da če me nekdo ne pokliče, če nekaj ne pride do mene, na način, kot sem si ga naslikala v sebi, da to pač ni zame.

Pričakovanja, kako bi stvari morale biti, nam pogosto ne dopuščajo ranljivosti, ki je potrebna, da si z izkušnjo, tako kot je, brez primerjanja, brez sojenja.

Na svoji poti sem bila pogosto mnenja, da bi morala biti nekje drugje, z nekom drugim in da čas seveda ni pravi, vendar to enostavno ni resnica. Dejstvo je, da smo vedno ob pravem času, na pravem mestu in se nam dogajajo prave stvari, če le imamo oči in ušesa, da to vidimo in slišimo.

Primerjanje, ki ga opravljamo v svoji notranjosti, ko sodimo nekaj kot dobro ali slabo, ima opraviti z zavrnitvijo tega, kar je.

Vedno, ko se primerjamo s čimerkoli, smo v zavračanju tega, kar je. In zavrnitev tega, kar se je pojavilo v tvoji zavesti, je vedno zavrnitev sebe. Bolj, ko zavračaš stvari v svoji realnosti kot neprimerne ali zavračaš izkušnje v sebi skozi sojenje, da bi morale biti drugačne, bolj trgaš sebe na kose.
Kajti to, kar zavračaš, si Ti. Vedno, ko poskušamo karkoli potisniti stran od sebe, ko režemo stvari od sebe, pometamo izkušnje pod preprogo, se poskušamo znebiti stvari, ki nam niso všeč, to vodi v trganje svoje duše na kose. In to vpliva nate na načine, ki se jih sploh ne zavedaš.

Vsi vemo, da je zavrnitev izkušnja, ki je izjemno boleča.

Vemo, da je zavrnitev s strani nekoga drugega ponižujoča. Počutimo se omalovažujoče, podcenjeno, in poskušamo se pomanjšati na najmanjšo možno mero.
Zavrnitev ima v sebi globoko potrebo po tem, da se znebiš tega, kar občutiš kot grozljivo. In, ko zavrneš nekoga, mu daješ to sporočilo, da se ga hočeš znebiti kot nečesa grozljivega.
In to ima uničujoč vpliv na našo dušo.

Zakaj?
Ker vedno, ko se želiš znebiti nečesa v zunanjem svetu, sama sebi sporočaš, da se želiš znebiti tega v sebi. Zavračanje, neodobravanje ali pomanjševanje, poniževanje ni le izkušnja, ki nas ločuje, gre za nasilje, destruktivno obnašanje, ki ga uporabljamo same nad seboj.

Vedno, ko sodimo sebe, kritiziramo sebe, napadamo sebe, zavračamo sebe, smo nasilne do sebe.

Kako vemo, da gre za nasilje?
Kot prvo, nas boli, ločuje nas v notranjosti in napada našo naravo, to kdo me smo. Manipulacija, kontrola, upiranje, branjenje, sojenje, primerjanje, zavračanje, nakazujejo na našo željo, da se znebimo tega, kar nam ni všeč, kar se nam zdi nesprejemljivo.
In pogosto je čustvo, ki se skriva pod tem, da se želimo znebiti nečesa, kar nam ni všeč, sovraštvo.

Konflikt, ki ga nosimo v sebi je v tem, da je sovraštvo občutenje, za katerega so nas naučili, da ni v redu, da je slabo, nekaj čemur se moramo za vsako ceno izogniti.
In tako smo sovraštvo zelo dobro pospravile v svojo notranjo senco.
Sprejemanje svojega sovraštva je zato postavljeno pod izziv. Sprejemanje pomeni, da zmoreš enostavno samo biti s tem, brez sojenja in razsojenja, da si lahko v opazovanju in sprejemanju tega kar je.

Kadarkoli se v naši notranjosti prebudi nekaj, s čimer nismo pomirjene, hočemo to uničiti, ker nam to preprečuje, da bi bile srečne, ali da bi imele to, kar si želimo. Upiramo se in to zavrnemo kot neprimerno.
Rečemo si: “Ta izkušnja ni to, kar si želim, zaradi nje sem nesrečna, to je moj sovražnik. To moram izbrisati v sebi.” In potem imamo na voljo tehnike s katerimi hočemo to elimiritati v sebi.

In kaj s tem sporočamo sami sebi?
Da to sovražimo. Sovraštvo je najbolj učinkovita tehnika, ki jo je ego iznašel, da izbriše sovražnika.
Sovraštvo do sebe vodi v globoko notranjo žalost, v depresijo ali celo v nagnjenost k samomorom.

Ko sem v sebi odkrila, kako močno sovražim ženstvenost, kako močno sovražim sebe kot žensko, je bila to ena tistih izkušenj, ki me je naredila ponižno in sočutno. Dojela sem, kako je nasilje v nas samih in kot projekcija v svetu posledica sovraštva, ki ga čutimo do sebe.

In, ko smo ženske zavrnjene s strani moških, to čutimo kot zavrnjenost naše ženstvenosti, to čutimo kot nekaj, kar je v nas sovražnik in se hočemo tega rešiti v sebi. Napadamo same sebe, svojo izvorno naravo in sovražimo svojo dušno izbiro spola in s tem izkušnje, ki smo jo izbrale za to popotovanje na planetu. In zato delam z ženskami, ker si želim, da postanemo srečne. In edini način je, da nehamo sovražiti sebe, da se sprejmemo, se negujemo in se predamo svoji misiji najsrečnejše ženske na planetu.

Leta 2009, ko sem izbrala, da neham uporabljati tehnike in slediti navodilom novodobnega gibanja, še nisem vedela tega, kar vem danes, sem pa v sebi čutila to, kako iz svoje želje po tem, da bi bila moja izkušnja pozitivna in srečna in obilna, pravzaprav zganjam nasilje sama nad seboj. Bila sem v siljenju enega dela izkušnje in hkrati v zavračanju drugega dela izkušnje, ker nisem sprejela svoje žalosti, slabih dni, bolečine.

Zavračala sem to, kjer sem bila, kot neustrezno in sem po vsej sili hotela biti kje drugje.

Navzven je bilo vse videti krasno, navznoter pa so me leta nasilja, ki sem ga zganjala sama nad seboj, raztrgala in poškodovala nežno tkanino moje lastne Biti.
To je eden od načinov, kako poskušamo nadzirati in kontrolirati svoje “popolno” življenje. Potrebovala sem popoln odklop, ko se je vse v meni sesulo, da sem spoznala, kako pomembno je negovanje, namesto da vztrajno delam na sebi.
Da potrebujemo nežnost in mehkobo, namesto discipline in zavračanja sebe.

Potrebovala sem veliko zaušnico, ki mi jo je dalo Vesolje, da sem dojela, da sem si zaušnico pravzaprav primazala čisto sama, ker sem se tako globoko zavračala in sovražila samo sebe.

In vsakič znova, ko odkrivam in razkrivam globine te ranjenosti v sebi in v ženskah, s katerimi delam, čutim upanje, čutim vero v to, da se bomo prebudile, da bomo spoznale našo dragocenost in se bomo vzljubile.
Vzljubile točno tukaj kjer smo, take kot smo.
Moja pot je pot prebujanja, pot razkrivanja, sprejemanja in objemanja ženske duše. In če čutiš isto, te vabim na notranje popotovanje Objemi Sebe, ki vodi v razkrivanje notranjih izzivov na tej poti.

Do naslednjič …

Bodi Sijajno!
Taja Albolena