Letališče

Petek 13 je bil zame izjemen dan. Začela sem ga s pristankom na letališču v Amsterdamu ob po enih zjutraj. In nato je sledilo pet urno čakanje na prvi jutranji vlak z letališča. Sedela sem na klopi in opazovala vrvež okoli sebe. Pisana procesija neskladnosti in sinfonija številnih koleščkov, ki brzijo mimo.

Letališče … mesto srečanj, prihodov in odhodov. Mesto veselja in žalosti. Eni v pričakovanju, drugi v žalovanju. Opazujem mladeniča s šopkom, ki čaka na svojo drago. In samo objem stran vidim solze v očeh tistih, ki so pravkar dočakali svoje najdražje. Solze sreče in ljubezni.

Brezmejna raznolikost oblik in barv. Toliko ljudi in toliko zgodb. Toliko čustev je v vsaki zgodbi, toliko spominov in toliko upanja. Otroški nasmeh, iskrice v očeh in šopek balonov. Mesto srečanj, drsajočih korakov in objemov. Vedno znova opazujem nasmejane obraze, toliko ljubezni in toliko čustev.

Zgodbe, ki jih plete življenje, zgodbe katerih ti, kot opazovalec, ne poznaš ozadja. Nikoli v resnici ne veš ali si priča solzam radosti ali solzam žalosti. Letališče je mesto, kjer se vedno odvija kakšna drama in kjer so komedije stalno na sporedu.

Toliko lepote in neskladnosti na kupu.

Sama sem pogosto zgolj drvela s svojim kovčkom iz enega konca letališča na drugega. Nikoli nisem imela priložnosti sedeti na letališču pet ur in samo Biti, samo opazovati. Biti opazovalka zgodb. Opazovalka ljudi, zatopljenih s ekrane svojih telefonov. Ljudje smo res hecna bitja. hrepenimo po stiku, po povezanosti in pogosto je samo pogled daleč. Mi pa hitimo mimo, brez da bi ga opazili ali pa smo tako zatopljeni v ekrane, da svet okoli nas preprosto sploh ne obstaja

Mož pobere ženo. Oče čaka na hči. Zaljubljenci se srečujejo.

Jaz pa samo sedim in opazujem. Danes ne čakam nikogar in ničesar. Samo sem. Obstajam. Sem del pisane reke življenja, ki se danes zliva skozi letališče.

Mladenič s šopkom dočaka svojo damo, objameta se in se počasi odpravita proti izhodu. Dan se začenja. Tako drugačen je, tako čaroben. Tako poln vtisov in barvitosti, pa se zunaj še sploh ni zdanilo. Dan brez spanca, dan številnih izkušenj, številnih novosti se je šele začel.

Včasih se budnost resnično obnese in je modro Biti, opazovati, ljubiti in živeti – tukaj in zdaj!

Taja Albolena