Ljubiti se naučiš – od mame.

, 1 Comment

Ljubiti se naučiš po rojstvu, v prvih treh letih življenja, ko se tvoji možgani še razvijajo, od mame.

Predstavljaj si sebe kot novorojenčka. Tvoji možgani so kot nov računalnik. Strojna oprema je na voljo, da lahko nanjo naložiš veliko količino programske opreme. Vendar je na začetku potrebno naložiti programe. Če pozabiš naložiti program za obdelovanje zvoka, potem tvoj računalnik nikoli ne bo sposoben podpreti obdelave zvoka.
Če gre karkoli pri nalaganju programa narobe, se programska oprema ne bo naložila pravilno. Če na svoj računalnik dobiš virus, lahko enostavno neha delati.
Da ne govorim o težavah, ki nastanejo, ko dva programa nista medsebojno kompatibilna. Eden se ne bo naložil, dokler drugi ni izklopljen.
Imaš predstavo?

Oksitocinski odziv je eden od procesov, ki jih tvoji možgani potrebujejo, da se odzivajo na svet okoli tebe z zaupanjem in ljubeznijo. Gre za programsko opremo. In oksitocinski odziv se naloži v prvih treh letih tvojega življenja. Ta odziv, ki vpliva na tvojo sposobnost, da ljubiš in zaupaš ljudem okoli sebe, naložijo tvoji starši. Gre za proces, ki ga je mati narava oblikovala tako, da se začne že v času nosečnosti, nanj pomembno vpliva tako porod kot tudi prva leta življenja otroka.

Kot mati imaš moč in odgovornost, da vodiš razvoj zdravega oksitocinskega odziva v svojem otroku.

Dejstvo je, da se otrok ne rodi v celoti razvit. Intenzivno se razvija in raste še prva tri leta po rojstvu, tudi njegovi možgani. Vendar obstaja ključna razlika v načinu, kako se razvijajo otrokovi možgani. Medtem, ko ostali organi v glavnem rastejo in se krepijo, na razvoj možganov vplivajo izkušnje.

Skupine celic v možganih se odzivajo na izkušnje. In če se izkušnje ponavljajo, se iste skupine možganskih celic sprožajo v odzivu na izkušnjo. Ponavljanje povzroči, da se celice povezujejo in sprožajo v tokokrogih. Kako se naše možganske celice povezujejo v tokokroge ljubezni, je odvisno od naše izkušnje ljubezni v otroštvu. Dejstvo je, da se sčasoma tokokrogi avtomatično sprožijo v odzivu na izkušnjo. To je kot refleks.

Če je otrok izkušal veliko strahu in ne dovolj ljubezni, je njegov oksitocinski odziv šibek, medtem, ko je njegov odziv na strah premočan. Njegovi tokokrogi stresa so močni in nanje vplivajo travmatične in negativne izkušnje, ki jih je doživel. Te zgodnje izkušnje oblikujejo naš odnos do sveta in naša pričakovanja, kaj nam življenje lahko ponudi.

Če se oksitocinski odziv ni razvil pravilno morda nikoli ne boš resnično vedela, kaj pomeni ljubiti. Lahko se boš zaljubila, vendar ne boš ljubila. Lahko se boš poročila, vendar ne boš ljubila. Človek lahko umre, brez da bi sploh kdaj ljubil ali da bi začutil, kaj pomeni biti ljubljen.

Oksitocinski odziv, ki si ga oblikovala kot otrok, je še vedno v tebi, če ga nisi spremenila skozi novo izkušnjo.

Izziv številnih žensk je v tem, da se ne zavedajo, da se s tem odzivom niso rodile – oblikovale so ga. Gre za navado. Možgani te vedno znova silijo v isto znano izkušnjo. To razloži, zakaj si želimo stabilnega odnosa in harmonične medsebojne povezave, hkrati pa vedno znova pritegnemo partnerja, ki ni na voljo, je odsoten, ni navzoč, je nesramen, te zapušča ali ponižuje.

Če si bila del družine, kjer je bila jeza, kričanje in nasilje del vsakdana, je to del tvojih notranjih nevronskih tokokrogov. Ko srečaš osebo, ki je podobna temu, kar ti je znano, jo sprejmeš za svojo, ker je takšna, kot si ti. To razloži, zakaj sprejmemo v svoje življenje ljudi, ki so enako »ranjeni« kot so bili naši starši in z njimi še naprej preigravamo stare, znane igre.

Vsi programi so še vedno naloženi v tvoji strojni opremi, beri možganih, če teh navad nisi spremenila. In verjemi mi, delala sem celo vrsto tehnik, energijskih tretmajev, rezanja vezi, menjave programov, dokler nisem prišla do zame ključne informacije – svoj oksitocinski odziv lahko spremeniš samo skozi izkušnjo, novo izkušnjo.

Tega nihče ne more narediti zate. Gre za ustvarjanje nove navade. Prevezavo je potrebno narediti v svojih živčnih tokokrogih in tu nam gre nevroplastičnost možganov zelo na roko. V praksi to pomeni, da so možgani zelo fleksibilni in lahko nove živčne tokokroge ustvariš skozi nove izkušnje. Praksa, dnevna praksa, spreminja tvoje možganske tokokroge.

Ker so zgodnje izkušnje travme ustvarile tokokroge v naših možganih, se aktivirajo vsakič, ko samo diši po tem, da bi se travmatična izkušnja lahko ponovila. In to močno vpliva na naše medsebojne odnose. Vedno, ko smo v stresu, se ti tokokrogi vklopijo in ponovno zaženejo znane odzive.

Zato je tako težko preseči svojo otroško travmo zapuščenosti, nesprejetosti ali izdanosti.

Četudi v odnosu zaupaš večino časa, takrat, ko si v stresu, izkusiš strah pred nečim, čeprav ne veš pred čim točno. Lahko se vse življenje boriš s tem, da bi zaupala partnerju, enostavno zato, ker ljudi, ki so ti blizu asociiraš s strahom in zapuščenostjo, kar izhaja iz zgodnjih izkušenj. Tako enostavno ne zaupaš, da bi kdorkoli lahko poskrbel za tvoje potrebe in te zavaroval. Tvoj najzgodnejši spomin ti narekuje, da v kolikor želiš preživeti, si odvisna zgolj od sebe in ne pustiš nikomur, da bi poskrbel zate.

Seveda se vse to dogaja na nezavedni ravni, na nivoju možganske kemije. Ko si v strahu, tvoja amigdala ponori in daje signal za stresne hormone adrenalina in kortizola, da bi te obvarovala. To je tvoj preživetveni mehanizem, ki povozi racionalno razmišljanje, saj tvoji plazilski možgani dobesedno ugrabijo tvoj prefrontalni korteks in sposobnost razsodnosti. Običajno se prefrontalni korteks ukvarja s tem, da bi obrazložil čustveni kaos, ki nastane.

Namesto prepoznavanja, »O, ja, ta situacija me spominja na situacijo, ko sem bila še novorojenček,« v sebi izbereš, »Ta oseba mi je naredila tole, je rekla tole, kar je tako sovražno in boleče, da se moram braniti in ga odriniti stran.«

Lahko zdaj vidiš, zakaj se tolikokrat v svojem odnosu znajdeš v situaciji, ko tvoj partner reče nekaj popolnoma nedolžnega in naenkrat vse v tebi zavre. Dejstvo je, da se v stresu vedno vrnemo v svojo razvojno cono udobja. V stresu enostavno nisi več odrasla ženska. Vrneš se nazaj v otroštvo. Naenkrat si dvo- , tri-, štirileten otrok, ki doživlja isto izkušnjo zavrnitve, zlorabe, zapuščenosti.

Na tvojo veliko žalost, sploh če si starš, se ti to ne dogaja le s partnerjem in ostalimi odraslimi osebami. Ko se tvoj najstnik v prepiru odzove kot dvoletni otrok in te to spravi v stres, se tudi ti vrneš nazaj v svojega dvoletnega otroka. In zato sploh ne preseneča, da se vsakodnevni dogodki, kot je dogovarjanje glede obveznosti in urnika lahko spremenijo v užaljeno tuljenje, izbruhe jeze, besa ter togote.

Ključ za drugačen odziv je v tem, da prepoznaš svoj oksitocinski odziv.

Ker je oksitocin hormon, ki te pomiri, se lahko vrneš nazaj v svoj ljubeči odrasli jaz, v notranji jaz, ki lahko pomiri notranjega otroka. Zavestno starševstvo sebi je ključ za zavestno starševstvo otroku zunaj tebe. Pa ne le za starševstvo, tudi za zavestno partnerstvo. Zavestno starševstvo sami sebi, ti pomaga pozdraviti tvoj notranji odnos in ti pomaga v procesu rasti in razcveta.

Proces zdravljenja se začne, ko lahko vidiš svoj notranji odnos starša in otroka, takrat, ko si v izkušnji. Takrat, ko lahko v odnosu pogledaš onkraj jeze in strahu, ter pomagaš osebi na drugi strani priti nazaj v stanje umirjenosti in ljubezni. Gre za proces uglasitve.

Oksitocin pomiri tvojo amigdalo, zniža strah in zaskrbljenost ter ti pomaga, da se na umirjen in ljubeč način odzoveš na osebo na drugi strani.

V času, ko si vsi želimo povezanosti, miru in zaupanja drug v drugega, ko imamo občutek, da nam vse, po čemer hrepenimo, polzi skozi prste, je zavestno starševstvo sebe lahko tisti ključ, ki ga iščemo.

Oksitocin je namreč hormon povezanosti, zaupanja, darežljivosti in ljubezni. Vendar z oksitocinskim odzivom nismo rojeni. Naučiti se moramo ljubiti sebe. Če se želiš naučiti, kako ljubiti sebe in ustvariti globljo povezanost s sabo in z drugimi, si na pravem mestu.

V spletnem druženju Objemi Sebe bom podrobno razložila mehanizme in vodila zavestnega starševstva. Predstavila bom pet arhetipskih vlog, ki jih preigravamo v svojem življenju in kako lahko okrepimo svoj oksitocinski odziv. Več najdeš tukaj…

Nadaljevanje članka je na voljo tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Delno povzeto po raziskavah Susan Kuchinskas.