Naj ostanem ali grem?
Dilema mnogih in večno vprašanje; naj ostanem ali grem? Seveda enoten odgovor ne obstaja. Vendar bo morda pomagalo, če osvetlimo ozadje izbire, ki je na voljo.
Ko duša vstopi v to življenje, trenutna zavest izbere družino v katero bo vstopila. Biologija, biološka družina je izbrana, ker odseva trenutno percepcijo samega sebe, drugih in celotnega življenja. Naj vam bo to všeč ali ne, izbrali ste svojo družino. Vsi družinski člani so v sinhronosti, kajti le ljudje, ki se ujemajo v vibraciji in si delijo nivo zavesti, so lahko skupaj. Gre za zakon ujemanja, zakon privlačnosti po katerem velja, podobno privlači podobno. Saj poznate tisto o pticah iste vrste, ki letijo skupaj v jatah.
V prvih sedmih letih življenja, otrok sebe doživlja kot eno s svojimi starši. Otrok je izbral svoje starše, da bi okrepil svoja prepričanja v teh letih in kot rezultat tega se prepričanja v teh prvih sedmih letih globoko utirijo v živčni sistem otroka. Postanejo filter skozi katerega interpretiramo preostanek svojega življenja, razen če ne doživimo neke vrste prebujenje, te leče skozi katere gledamo na življenje vseskozi ostajajo iste.
V nasprotju s prepričanjem večine, je otrok tisti, ki potrjuje svoja prepričanja. Čeprav je videti, kot da so starši tisti, ki vplivajo na otrokovo samopodobo, je resnica taka, da je otrok, katerega zavest je v glavnem zadovoljna s sabo in življenjem izbrala starše, ki ji to odslikavajo nazaj in izbere starše, ki so zadovoljni z otrokom. In zavest, ki je v glavnem nezadovoljna s sabo je izbrala starše, ki ji to odslikavajo nazaj. Videti je, kot da so starši tisti, ki oblikujejo otrokovo percepcijo sebe, vendar v resnici starši igrajo vlogo potrditve. Seveda je vloga starša pomembna, kajti s tem, ko potrjuje zavest otroka, se vzorci zaklenejo v živčni sistem in s tem oblikujejo matriko po kateri oseba deluje tudi kasneje v odrasli dobi.
Seveda zakoni življenja ne delujejo osamljeno in v družbi tega zakona ujemanja je drug zakon življenja, ki se imenuje zakon rasti in širjenja. Čeprav drži, da se ljudje zadržujemo v skupnostih ujemajoče vibracije, se širjenje, evolucija in sprememba odvijajo brez prestanka. Vse je v nenehnem spreminjanju in vedno smo v premikanju. Vse se spreminja, včasih hitro, včasih počasi, vendar je vse v gibanju. In tako lahko ljudje izberemo, da ostanemo z ljudmi, ki smo jih izbrali ali odidemo. Karkoli je najboljše za evolucijo zavesti se zgodi. Vedno imamo priložnost, da presežemo sami sebe in se premaknemo onkraj tega, kjer trenutno smo, tudi če smo na najbolj izjemnem mestu se lahko premaknemo onkraj tega na še bolj izjemno mesto. Kajti živimo v brezmejnem vesolju, ki je polno brezmejnih priložnosti.
Izziv v povezavi s tem zakonom je ta, da pogosto pobegnemo iz okoliščin, ki smo jih ustvarili in bežimo »sami pred seboj«. Ob tem pozabimo, da si ne moremo ubežati in da nas to, kar izbiramo vedno zasleduje. Edini način, da se premaknemo onkraj tega kjer se nahajamo je direktno soočenje s tem in preseganje samega sebe in trenutnih izbir. Kajti lahko zamenjate vse ljudi v svojem življenju, se preselite v novo državo in kmalu ugotovite, da niste spremenili ničesar, kajti ne glede na to, da vas obkrožajo drugi ljudje, so energijsko še vedno v ujemanju z vami. Sama pravim, da ljudje pogosto spremenijo ljudi in okoliščine, težave pa jih spremljajo kot senca, kajti energijska matrika je nekaj, kar povsod nesemo s seboj in si ustvarimo kopijo tega, kar najbolj ustreza naši zavesti kjerkoli smo.
In tukaj pridemo do še enega paradoksa. Na eni strani izbiramo svojo biološko/izvorno družino kot popoln odsev našega trenutnega nivoja zavesti, hkrati pa smo z njimi zaradi lastne rasti in evolucije, zatorej lahko ostanemo ali gremo, kot nas usmerja naša usoda.
V to življenje vstopamo z določenimi idejami, predsodki in prepričanji. Izbrane situacije nam omogočijo odsev trenutne zavesti, soočajo nas z notranjimi resnicami, ki se udejanjajo. Prepričanja in oboževane osebne resnice oblikujejo našo zemeljsko realnost. Ko prepoznamo in sprejmemo odgovornost za svojo realnost, nam to omogoči spremembo.
Ko si potrdimo prepričanja in se zapečatijo v našo notranjo živčno strukturo, skoznje interpretiramo svoje življenje in naša svetlobna telesa, naša matrika se prilagodi, da bi lahko odslikala to, kar smo izbrali. Mnogi od nas smo na duhovni poti že nekaj časa in smo desetletja posvetili delu na izzivih z drugimi ljudmi, na prepoznavanju destruktivnih vzorcev naših bolečih interakcij z drugimi in težavah, ki nam onemogočajo zdrav razvoj. Ja seveda na poti doživljamo uvide in kratka obdobja olajšanja, ki pa niso trajala. Dejstvo je, da moč preobrazbe leži v nas. In pomembno je, da svojo pozornost prestavimo nase. Soočiti se je potrebno s seboj, namesto da poskušamo spreminjati druge.
Eden od zakonov življenja pravi, da ti nihče ne more dati več, kot si ti voljan, da daš samemu sebi. In zato je edini odnos s katerim se je potrebno resnično soočiti odnos s samim seboj. In edina oseba, ki jo lahko spremeniš si ti sam. Vendar se sprememba ne odvija od zunaj navznoter, temveč od znotraj navzven. V resnici ne moreš ničesar spremeniti, lahko pa sprejmeš. In ne moreš povzročiti, da se spremenijo drugi, negovati moraš sebe. Ključ ni v delu na sebi, temveč v negovanju samega sebe.
Da bi lahko negovali sebe in se v polnosti sprejeli je ključno, da se soočimo s svojimi najglobljimi ranjenostmi, ki jih nosimo v sebi. Kot otroci smo bili deležni zapuščenosti, zavrnitve, ki ni nujno, da se je odvila zaradi tega, ker so bili starši »zlobni«. Otrok enako dojema nerazpoložljivost starša, ker je recimo zaposlen z drugim otrokom in mora poskrbeti za njegovo varnost, kot zavrnitev, kot če mu starš reče: »Sovražim te pojdi stran.« Otrok ne razloči zakaj starš ni na voljo in v obeh primerih doživi njegov sistem šok, ki ga interpretira kot zavrnitev. Ali pa odsotnost starša, ki mora na delo, ki ga otrok čuti kot šok in ga interpretira kot da je zapuščen, četudi bo starš čez nekaj ur prišel nazaj. Otrok ne razume in ne moreš mu razložiti zakaj se stvari odvijajo kot se. Njegova izkušnja je tista, ki pusti trajne posledice v energijski matriki, ki lahko še desetletja kasneje odhod partnerja zazna kot šok in izkusi zapuščenost ali pa zavrnitev. To so ranjenosti, ki jih nosimo zapisane v svojem živčnem sistemu in pomembno je, da jih prepoznamo in sprejmemo v sebi, če želimo sami sebe preseči.
Samosprejemanje je duhovna praksa brezpogojne ljubezni do sebe, ki jo bomo pobližje pogledali v vikend druženju Kdo sem Jaz? Ko zasije tvoj notranji Diamant. Samosprejemanje je notranja izbira, da v polnosti sprejmemo vse dele sebe. Je ključ do osvoboditve, do tega da presežemo sami sebe in je hkrati najtežja stvar v praksi. Pogosto potrebujemo vodnika skozi te procese, ker smo tako »utirjeni« v stare rane, da vedno znova padamo nazaj vanje. In ko z voljo poskušamo na silo spreminjati stvari pogosto še bolj ranimo svojo notranjost, se izdamo, zanikamo, se zlorabimo, zapustimo ali zavrnemo. Ključ je v negovanju. Negovanje sebe je tisto po čemer hrepenimo, še posebej ženske. In zato negovanje pogosto iščemo zunaj sebe. Čas je, da se spomnimo, kako negovati sebe in to vsakodnevno izbirati v svojem življenju.
Želim vam izjemen teden.
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena