Namen življenja je, da se prebudite!

Trenutno je večina žensk na svetu kot Trnuljčica v svojem globokem spanju.
Ženske hibernirajo in čakajo na rešitelja, princa na belem konju.
Ženske namreč rade čakamo na popolnega moškega, ki nas bo razumel in nam bo dal točno to, kar v tem trenutku potrebujemo, čeprav še same ne vemo, kaj to je. Ampak, če je on »pravi«, če je moja duša dvojčica, potem bo vedel, kaj mu je narediti.

Mit romantične ljubezni je iluzija.

Je čustveno programiranje, ki nam preda to iluzijo rešitelja, ki nas bo rešil.
Vedno, ko iščemo nekoga, ki nas bo rešil, odgovornost za svoje življenje predamo v roke nekomu drugemu. In s tem avtomatsko zanikamo sebe, verjamemo, da smo žrtev okoliščin, ljudi ali stvari.

Če od blizu pogledate zgodbe, ki imajo v središču mit romantične ljubezni, je povsod zgodba oblikovana okoli moškega, ki reši glavno junakinjo. Resnica je, da smo naučeni, kakšna čustva naj pričakujemo in jih poskušamo v svojem življenju poustvariti.
In ker ženske pogosto same ne vemo, kaj bi pravzaprav rade, svojo moč predajamo ljudem in okoliščinam zunaj sebe in čakamo.

In ob tem celotno Vesolje čaka na navodila.
Vse stoji.
Kot bi na daljincu pritisnile tipko Pavza.
Čakamo.

Skozi svoje delo z ženskami sem prepoznala, da ženske med 28. in 33. letom doživimo čustveno prebujenje, ki pa ga pogosto uspešno spregledamo.
Čakamo, da se bo zgodil nek čudež in nas bo nekdo odrešil.
Čeprav nas v praksi vse počaka in nam duša nato vsakih nekaj let potrka na naša notranja vrata.

Če ne prej je med 40. in 42. letom tisti čas, ko se je treba spogledati s tem, kar smo pri 33. spregledale.

Čustveno prebujenje se zgodi na izjemno zanimiv način, kajti ženske se v tem času dobesedno prebudimo iz iluzije. In ženske mi pogosto povedo, da se to zgodi nekako takole; Neko jutro sem se zbudila in tudi približno mi ni bilo jasno kdo je oseba v postelji z menoj in kdo so vsi ti majhni ljudje v sosednjem prostoru. Kot bi velik in pomemben del svojega življenja prespala. In v resnici ga prespiš, s tem, ko odgovornost in svojo moč daješ v roke ljudem okoli sebe.

Namen vsega mojega dela z ženskami je, da ustvarim varen prostor v katerem se ženska lahko prebudi iz svojih zgodb, pravljic in mitov. Prebudi iz svojega čakanja, da se bodo stvari zgodile same od sebe, iz čakanja na nekoga, ki jo bo odrešil.

Da bi začutila izpolnjenost v življenju, mora ženska izkusiti izpolnjenost sebe kot ženske.

Dejstvo je, da ženska enostavno ne more doseči izpolnjenosti v svojem življenju, če ne začuti izpolnjenosti svoje ženstvenosti oziroma pri moških svoje moškosti.
Odnos do svoje ženstvenosti je potrebno pozdraviti, da bi se lahko premaknila v svojo polno izpolnjenost.

Ko sem v zadnjih letih raziskovala več na to temo, sem dojela, kako pomembno se je pomiriti v sebi s svojim nasprotnim polom. Ženska se mora pomiriti s svojim moškim delom v sebi in moški se mora pomiriti s svojim ženskim delom.
In zato je Bog izumil odnose. Šalo na stran. Brez dvoma drži dejstvo, da so odnosi izjemno pomemben del našega življenja. Vesolje si prizadeva za to, da stvari združi v celoto.

Ne glede na to, kako močno hrepenimo po združenosti in celoti v sebi, drži tudi dejstvo, da se enako močno upiramo in pravzaprav bežimo iz čustvene povezanosti, ki jo od nas zahteva partnerstvo. Povezanost je naša sposobnost, da ustvarimo avtentična in vredna osebna partnerstva. Povezanost je pravzaprav esenca človeške izkušnje, pa naj gre za povezanost s seboj ali z drugimi ljudmi.

In če želimo resnično spoznati pomen povezanosti v svojih partnerstvih, moramo biti pripravljene na ranljivost, na sposobnost, da se odpremo življenju. Pomembno je, da razumemo empatijo, svojo ranljivost, občutke krivde in sramu, če želimo resnično ustvariti pristno povezanost v osebnih odnosih.

Odprtost je ključna lastnost ženske esence, ki se vedno odpira v razcvetu. Ranljivost je odprtost. Odprtost je naša sposobnost, da delimo celega sebe, tako lepe kot tudi tiste manj lepe dele sebe. In zato je empatija ključnega pomena, da zmoreš sprejeti in se pomiriti tako z lepimi deli sebe, kot tudi s tistimi deli, ki se jih sramuješ, za katere imaš občutek, da te smešijo, da so neumni in pravzaprav čisto nemogoči. Če poskušamo te dele sebe skriti ustvarjamo ločenost od delov sebe in s tem avtomatsko tudi v svojih osebnih odnosih.

Pozabile smo, da je povezanost tista, ki daje pomen našemu življenju.
In v prvi fazi se je potrebno povezati s seboj. Potrebno je prebuditi to življenjsko silo, ki je že v tebi, ki te vodi skozi življenje. Moč, da narediš vse potrebne korake, je že v tebi.
Vse kar je potrebno je, da izbereš, se odločiš in narediš korak.

To kar je izjemno pomembno, ko govorimo o tem, da živimo svoje sanje je, da moramo postati ta oseba, ki že živi svoje sanje. Oseba, ki je že v vibracijskem ujemanju s tem, kar si želiš izkusiti v svojem življenju. Rada rečem, da moraš postati kraljica, če želiš na drugi strani v svojem življenju imeti kralja. Prebuditi se moraš v to osebo, ki ti si. Biti moraš ta oseba, da v svoje življenje pritegneš okoliščine, dogodke, ki ti to potrdijo. Dokler si žrtev okoliščin, kreiraš to kar si.

In ta premik iz žrtve, ki čaka na svojega rešitelja, v osebo, ki živi svoje sanje običajno ni udoben. Tudi približno ni udoben, tudi od daleč ne. Preobrazba je vedno neudobna. Konec koncev se mora gosenica, da se preobrazi v metulja v vmesni fazi spremeniti v kozmično juho. In ob tem ena oblika življenja umre, da bi se lahko rodila druga oblika življenja. In v resnici umiramo, ko presegamo svoje stare dele, da naredimo prostor za to, da se lahko premaknemo v nove dele sebe. In tega se bojimo. Bojimo se te spremembe, zato se pogosto ne odločimo zanjo.

Vendar se spremembe izogibamo zaradi tega, ker se ne zavedamo, da smo v resnici spremenjeni zdaj. Zdaj smo ven iz resnice, ven iz integritete, ven iz avtentičnosti, svoje pristnosti tega kdo v resnici smo. Zaradi udomačenosti v vloge, ki smo jih v otroštvu prevzeli, smo kot školjke z nešteto plastmi biserovine, ki se je leta nalagala v naš notranjosti in otrdela našo školjko.

Pozabile smo svojo resnično, izvorno naravo in če želimo v svojem življenju izkusiti izpolnjenost, to celoto po kateri hrepenimo, bomo morale odložiti svoje lupine.

Ko se prebudimo, se zavemo, da smo čustvena bitja.
Zavemo se svojih potreb in svojih želja. Nekje globoko v sebi začutimo živost in željo po tem, da bi sledili svojim sanjam. Vedno imamo na izbiro, da se vrnemo v otopelost, da se zavlečemo nazaj v svojo školjko v upanju, da nas bo varovala pred nevihtami življenja. Vendar je dejstvo, da ta školjka nisi Ti.

Da bi školjko lahko odložila, jo je potrebno razgraditi, jo prepoznati, se soočiti z naloženimi plastmi. Ne moreš je zanikati ali enostavno zapustiti in upati, da se boš lahko na tak način vrnila v celoto svoje Biti. Življenje te sooči s tem, da je potrebno školjko v prvi fazi prepoznati, si priznati, da jo imaš in da je tvoja, da bi jo lahko skozi negovanje sebe in sprejemanje sebe, skozi spoštovanje, samozavedanje, cenjenje sebe in samozaupanje preobrazila skozi duhovno alkimijo, kjer se svinec osebnosti preobraža v zlato duše.

In tega običajno ne zmoremo sami. Preveč neudobno je. Preveč nevarno je. In zato iščemo mentorje, zato iščemo zavetje ženskih krogov, kjer imamo na drugi strani ženske, ki nas vidijo, slišijo in čutijo, take kot smo. Ki nas spodbujajo, da odlagamo in preobražamo te svoje plasti biserovine v svoji notranjosti. Kajti, če si tega ne damo, nas okolica zelo hitro potegne v stare zgodbe.

To je kot pri zdravljenem alkoholiku, ki mora ustvariti novo okolje, ko se vrne z odvajanja. Ključno je kdo ga obdaja, s kom se druži, kakšno je okolje v katerega se vrne. Če ni dovolj ojačan v sebi, če še ne zaupa dovolj sebi, potem ga bo vrnitev k svojim »pivskim« prijateljem stala njegove treznosti, kajti okolica ga bo potegnila nazaj v stare tirnice.

Pomembno je imeti v svojem življenju ljudi, skupino, ki te podpira, ki te spodbuja, da ojačaš svoje samozavedanje, samospoštovanje, samovrednotenje in samozaupanje. Kajti le tako, ko si vedno bolj to kdor ti si v resnici, s tem, ko se vrneš v svoje staro okolje in srečaš svoje »pivske« prijatelje Ti postaneš navdih njim, da spremenijo svoje življenje. Ti postaneš njihov svetilnik in s tem pomagaš drugim, da se vrnejo nazaj k sebi.

Zato je čas, da se prebudiš – zdaj!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena