Neumna…

Ne, nisi neumna.
Pa tudi glupa nisi.

V resnici je s teboj vse čisto v redu.

Takrat, ko se znajdeš v situaciji, ko ti spodleti, ko si neuspešna, ko padeš, zmrzneš nisi zguba.

Visoka pričakovanja ustvarjajo stres.
Stres vpliva na tvoj organizem.

In ja, lahko se počutiš kot Dori iz risanke “Finding Nemo”.
Imaš spomin kot zlata ribica.

Zmrzneš in pozabiš vse kar veš in znaš.

Zaradi tega ni nič narobe s teboj.
Zaradi tega nisi polomljena.
In nisi zabita, neumna ali glupa.

Vem, kako grozljiv je občutek, ko ti ne uspe.
In vem, kako zelo kritična znaš biti.

Sebe sodiš bolj kot kogarkoli drugega.
Do sebe si sovražna bolj kot do kogarkoli drugega.

In kaznuješ se bolj ostro kot bi kogarkoli drugega.

Tolikokrat sem se že srečala s temi občutki…
Nezadostnosti.
Nesposobnosti.
Neumnosti.

Iskanje potrditve zunaj sebe se vedno znova zaključi s tem občutkom, da nisi dovolj.
Nikoli dovolj dobra, lepa, pametna, všečna, nikoli dovolj vredna.

Zase vem, da sem vedno, ko sem skušala ugajati in biti všečna pristala v istem občutku, da sem glupa kot noč.

Ne spomnim se, kdo mi je to rekel prvi, vendar se je vtisnilo v mojo dušo kot vroč žig.

Danes vem, da sem vseskozi hrepenela po vključenosti, po povezanosti.
Po celostnosti in celovitosti.

In danes vem tudi to, da je bilo ravno to moje hrepenenje kot kažipot nazaj Domov.
Domov v prostranost moje ženske duše.

Tako kot mnogi tudi sama nisem prepoznavala tega klica kot povabilo k vrnitvi nazaj k Sebi.
Namesto tega sem se s tem bolj ali manj uspešno borila, od tega bežala in se delala, da to ne obstaja.
Prizadevala sem si, da bi bila sprejeta.
Da bi pokazala in dokazala, da zmorem, znam sem naredila vse v svoji moči.
Učila sem se, bila pridna in nabirala znanje.

Saj veš, vse ti enkrat prav pride.

Izziv je bil v tem, da bolj, ko sem si prizadevala in iskala zunaj sebe, bolj neumno in čudno sem se počutila.

Borila sem se, da bi dokazala, da zmorem in bolj, ko sem bila v dokazovanju, bolj nesrečna sem bila sama v sebi.

Bila sem kot tisti osel, ki ima korenček privezan, da mu binglja pred očmi in bolj ko si prizadeva, da bi ga dosegel, bolj ko se trudi, bolj vneto se korenček odmika.

Dokler se mi ni zgodilo, da enostavno nisem mogla več.
Dovolj mi je bilo dokazovanja, da zmorem.
Dovolj dela na sebi.
Dovolj čiščenja in iskanja.
Dovolj zanikanja same sebe.

Srečali sva se iz oči v oči.
In ni mi bila všeč.

Vendar sem jo prvič povabila v ospredje.
Da mi pove svojo zgodbo.
Da z menoj podeli svojo bolečino, svoja razočaranja, svojo globoko osamljenost.

Dojela sem, kako zelo sem ranila sama sebe s tem, ko sem zanikala njen obstoj in njeno darilo, ki ga je imela zame.

To, da jo vključim v svoj tim se je zdelo kot najbolj neumna ideja na svetu.
In hkrati najbolj smiselna, naravna stvar na svetu.

Vodila me k temu, da sem prepoznala njeno globoko srčno potrebo in da sem zmogla raztopiti frustracije, jezo, zamere in žalost, ki je visela nekje v zraku.

Jaz sem bila tista, ki jo je potisnila stran od sebe.
Jaz sem se počutila izdana in zapuščena.
Jaz sem se ločila od nje, ker je bilo preveč boleče, da bi jo vključila.
In jaz sem jo toliko desetletij kasneje ponovno povabila v ospredje.

Danes vem, da je vse del tebe.
Vse je v tebi.

Lahko se s tem boriš, od tega bežiš, to ignoriraš ali pa sprejmeš in postajaš vedno bolj Celota vsega, kar je.
Kajti vse je Eno in Eno je v vsem.
Vedno.

Kako lahko objameš celo sebe ti pokažem v spletnem programu Osebna Mandala arhetipov.
Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Sebi!
Taja Albolena