Objemi otroka v Sebi
Vsi ljudje v sebi nosimo notranjega otroka. Pogosto se ne zavedamo, kako močno je ta del v nas živ, ko odrastemo in v kolikšni meri oblikuje naše izbire in obnašanje v našem življenju. Vsi ljudje nosimo v sebi vse otroške arhetipe, kajti razvili smo jih skozi proces vzgoje, ki mu sama pravim “udomačevanje”, kajti skozi kaznovanje in nagrajevanje izoblikujemo strategije, po katerih v življenju običajno delujemo vse do smrti.
Še vedno me preseneča kako malo je zavedanja o tem, kako močno smo pogojeni s strani avtoritete v našem življenju in kako pogosto, kot sama rada rečem, pristanemo v kleti, ker smo nekoga v svojem življenju dali na piedestal.
Kot otroci smo bili vsi prizadeti, na tak ali drugačen način. Počutili smo se nevidne, čutili smo strah pred odraščanjem, verjeli smo v fantazije, bili smo zapuščeni in pogosto smo se počutili, kot da ne spadamo v družbo ali v družino. In vendar so naše ranjenosti močnejše v odnosu do vzorcev, ki so prišli po liniji očeta in po liniji naše mame. To je tisto, kar nas oblikuje in zaznamuje. In pogosto se v življenju bojujemo z vzorci, ki nas preganjajo in lovijo, vsake toliko pridejo naokrog in gremo z njimi še en krog.
Delo z arhetipi notranjega otroka nas osvobaja in nam omogoči, da v resnici odrastemo, kar sam čas in starost kot taka ne zagotavljata.
Nekateri ljudje v resnici nikoli ne odrastejo, da bi prevzeli polno odgovornost zase, ker je njihov notranji otrok še vedno neozaveščen in v reakciji na zunanje dogajanje. Seveda obstaja več načinov, kako lahko odrastemo in ni nujno, da preobražamo arhetip otroka direktno skozi delo s svojimi osebnimi arhetipi, da bi odrasli. Vendar je potrebno čustveno zorenje, proces preseganja samega sebe, rast, da bi to lahko naredili. Razumevanje arhetipov nam kljub vsemu omogoči, da skozi jezik simbolike pridobimo globlje razumevanje procesa in globlji vpogled vase.
Arhetipe notranjega otroka vedno preigravamo v svojih intimnih odnosih.
Če svojih stvari ne razrešimo, vse kar nam ni uspelo predelati v življenju, predamo naslednji generaciji. Že dolgo časa na svojih seminarjih razlagam o tem, kako s smrtjo starša brez dvoma prevzamemo vso nepredelano družinsko “kramo” in smo mi tisti, ki se moramo zdaj s tem spoprijeti, ker če nam ne bo uspelo, bomo paket predali svojim otrokom. Primeri nepredelanega arhetipa otroka so naši strahovi do avtoritet, npr. da se bojimo šefa, naš perfekcionizem, nezaupanje vase, iskanje pohvale v zunanjem svetu, kritika, preobremenjenost z delom, ker ne znamo reči ne.
Zase vem, da sem dolgo časa ob sporu s partnerjem doživljala močno stisko, ker sem se bala, da me bo zapustil, da bom ostala sama. In ko sem spoznala, da je zapuščeni otrok zelo močan arhetip v moji notranjosti, so se mi na mesto začele postavljati mnoge situacije iz mojega otroštva. Ali pa moj občutek, da sem nevidna in gnanje za perfekcionizmom, ker stvari nikoli niso bile dovolj dobre, ki se je kasneje izkazal, da izvira iz mojega nevidnega otroka.
Moje popotovanje življenja me je vodilo skozi številne preizkušnje, v katerih sem se vedno znova soočala z istimi ranjenostmi, dokler nisem dojela, da gre za vzorce.
In ko sem šla za svojimi otroškimi spomini, sem se v sebi soočila s svojo majhno punčko … Naio. Spoznala sem njen strah, potrebo po tem, da mora biti pridna, ubogljiva, lepo vzgojena, prijazna, spoštljiva do odraslih. Punčko, ki je vse kar je čutila, vedno zatrla v sebi. Spoznala sem, kako sem se borila v sebi, da nisem bila jezna, pa žalostna, da sem zatrla strahove v sebi in skrivala svojo bolečino.
In vse to je ostalo v meni. Nikamor ni šlo, ko sem odrasla.
Spoznala sem, kako močno sem ostala ujeta v svojih otroških strategijah in ko sem bila noseča s prvo hčerko sem zelo jasno spoznala, da moram z vsem tem v sebi nekaj narediti, drugače bom svoje “sranje” samo predala naprej. In tako se je začelo »kidanje dreka«, kot temu pravim sama.
Spoznala sem, da sem se samo bolj ali manj uspešno naučila, kako potrebe in želje svojega notranjega otroka preslišati in da se s tem delom v sebi nisem v resnici pomirila. Borila sem se s stvarmi v sebi, se vedno znova sodila, kritizirala, trpinčila, mrcvarila in se, kot temu rada rečem, zelo uspešno “pribijala na križ”.
Danes ta deklica še vedno obstaja. Še vedno je stara pet let in govori, kriči vedno kadar preslišim njene neizpolnje potrebe in želje. Nikamor ni šla, še vedno je del mene. Edina razlika je v tem, da sem v intenzivnem spoznavanju same sebe začela negovati ta del v sebi in da sem zavestno izbrala, da postanem starš svojemu notranjemu otroku, namesto, da starša vedno znova iščem v zunanjem svetu.
Zanimivo je to, kako si s partnerji podajamo vroč kostanj. Kako se ta arhetip otroka, v ženski, prebudi vedno, ko je v situacijah, ki so nabite s čustvi. Ko je v vezi s partnerjem, ki ga ni nikoli doma, in se počuti osamljeno in zapuščeno, tako kot je bila v otroštvu priča očetu, ki ga ni bilo nikoli doma. In zato se ob vsakem konfliktu s partnerjem boji, da bo ostala sama, da jo bo partner zapustil, kot nekoč, ko so ji starši dejali, da je ne bodo imeli radi, če ne bo pridna, če ne bo nehala nagajati, če ne bo vsega pojedla ali hitro zaspala.
Ali pa da ima občutek, da je nevidna, ko mož najde čas za pijačo s prijatelji, kot ni bila vidna takrat, ko se je rodila mlajša sestrica, ko je navdušena želela s starši deliti svoje dogodke, pa niso imeli časa zanjo.
Glas tega ranjenega otroka pa se oglasi tudi v službi, ko je jezna nase, ker se ne zna postaviti zase, in ima občutek da je nepomembna in nesprejeta. Ker je kot otrok morala čutiti strahospoštovanje do staršev, vzgojiteljev, učiteljev in vseh drugih avtoritet. Tudi zato se ta deklica danes ne zna jeziti, postaviti zase, in je namesto tega pretirano ustrežljiva, vsa prestrašena in trepetajoča pred šefom.
Arhetipsko gledano imamo v sebi majhno deklico ali fantka, ki še vedno išče nadomestnega starša, ki nas spomni na naše temeljne potrebe po ljubezni, sprejetosti, varnosti, zaščitenosti. Vsakič, ko se sproži določena ranjenost v nas, ki je bila povzročena v našem otroštvu, se rane ob stresu, ki ga doživljamo ponovno odprejo in čutiti je, kot bi nanje ponovno nasuli sol.
Bolečina iz otroštva, iz naše otroške rane se vedno znova in znova preigrava v našem odraslem življenju, dokler travme ali rane ne pozdravimo v sebi.
Samo takrat, ko se soočimo s svojimi bolečinami v sebi, lahko prevzamemo odgovornost zase in naš notranji otrok odraste. V vseh letih, kar intenzivno delam z arhetipi, sem spoznala, kako pomembno je, da se tem delom sebe nehamo izogibati, da se nehamo boriti z njimi ali bežati pred njimi in si prizadevati za to, da bi te dele skrili sami pred seboj. Vse, kar boste skrili pred seboj, bodo vaši otroci okrepili v svojih živčnih tokokrogih.
Najbolj fascinantno je, kako se v novorojenčku v prvih 3 letih intenzivno in nato do njegovega 7 leta dogaja ta proces, v katerem njegov živčni sistem dobesedno prekopira živčne tokokroge svojih staršev, kako se vzorci iz staršev prenesejo na otroke. In zato je ključnega pomena, da znate negovati sebe in si dati to, kar si vaš notranji otrok želi, da znate postaviti meje svojemu notranjemu otroku in mu dati občutek varnosti, kajti le tako lahko vse to daste tudi svojemu zunanjemu otroku.
Največja dragocenost, ki jo starši lahko dajo svojemu otroku je, da so srečni in da so njihove rane zaceljene.
Kajti tudi če poskušate tovrstne stvari skriti, je narava poskrbela za to, da se vse prekopira, da se vse uravnovesi in harmonizira.
Če tega ne uspe ena generacija, vse počaka naslednjo.
In čas je, res je čas, da kolektivno prevzamemo odgovornost zase in za vse kar kreiramo. Da prenehamo z zamerami in s tem predajanjem vročega kostanja iz generacije v generacijo. Če vprašate mene, je »indigo« generacija o kateri se toliko govori, pravzaprav generacija tistih duš, ki smo izbrale, da prekinemo ta tok predajanja preteklosti naprej. Da smo izbrali, da to pozdravimo v sebi in enostavno nehamo predajati naprej to, kar je naše, da se s tem pomirimo in soočimo v sebi.
In to iz ljubezni do sebe, iz negovanja sebe iz sočutja sebe. Brez želje po nagradi ali strahu pred kaznijo, enostavno zato, ker si izbral. Ker lahko in ker zmoreš.
Kajti soočenje s svojim notranjim otrokom in zdravljenje sebe je naša izbira, je naša odgovornost.
Iz te moje globoke želje, da asistiram in vodim druge na tej poti, ki ni lahka, ki je boleča in včasih naporna je vzniknilo srečanje Objemi Sebe. Spletno druženje, ki nam pomaga, da se soočimo s tem, kar naša največja bolečina. Iz tega vznika ljubezen do odraslega sebe, in zavedanje, da je tvoja odločitev, da živiš srečno in izpolnjeno življenje zdaj.
Bodi Sijajno!
Taja Albolena