Odšla je…
Srečali sva se, ko je z menoj delila zgodbo, ki se me je globoko dotaknila.
“Veš, danes mi je prijateljica povedala, da se je njena sestra zaročila in se seli na Nizozemsko. Strah jo je, da bo sestra pozabila nanjo in je ful žalostna, ker ob tem čuti izjemno izgubo.”
“Ampak veš, tega ne upa nikomur povedati, ker so vsi tako srečni za sestro in ji čestitajo. Noče izpasti čudna ali poslušati kritik, da je ljubosumna ali sebična, da ne privošči svoji sestri sreče.”
Kdaj smo postali družba, kjer žalost ni dovoljena? Kjer moraš biti srečen in navdušen, kjer se pričakuje, da si v “ljubezni in svetlobi”, ker drugače je nekaj hudo narobe s teboj. Še posebej, če se giblješ v duhovnih krogih. Tam si takoj, ko si resničen in poveš, da imaš fu*king slab dan, označen za negativnega. In duhovni ljudje se ne valjajo v blatu negativnega razmišljanja.
Jaz se. In če je to, da sem resnična cena tega, da sem označena za neduhovno, potem podpišem, da nisem duhovna.
Ker želim biti človeška.
Izbiram, da sem človeška.
Ker želim čutiti vse dele sebe in ne samo tiste lepe, svetle, “ljubezen in svetloba” varianta.
To je zame tak “fake”. In ja, vem, sem dala skozi svojih 5 minut, ko sem zagovarjala, da je vse “ljubezen in svetloba”, dokler me življenje ni soočilo z dejstvom, da vsak dan ljudje, ki so mi blizu umirajo, da vsake toliko izgubim meni koga ali kaj resnično ljubega, da ni vsak dan sonce in da so ljudje, ki so vseskozi pozitivni v resnici zelo plitki.
Dojela sem, da se ločiš od polovice življenja. Tiste polovice, ki predstavlja občutke, ki niso zaželeni, kot je bolečina, žalost, strah, jeza. S tem se ločiš od delov sebe, ki nikamor ne izginejo. Ostanejo v tebi, potlačeni, skriti, zatrti v tvoji notranjosti. In ob naslednji priliki te preplavijo na polno, ker si želijo biti sprejeti. Želijo si biti del tvoje Celote.
Zato učim svoje otroke in svoje najdražje, da je ok, če si žalosten, prizadet, jezen, da pa je bistvenega pomena, da prevzameš odgovornost za to, kar čutiš v sebi.
“Veš kaj razmišljam?
Kaj pa, če ji napišem pismo in uporabim srčno komunikacijo, ki si jo podelila z menoj?”
Sedeli sva v tišini.
“Kaj, če z njo podelim svojo izkušnjo, kako me je bolelo, ko je prijateljica Maja odšla v tujino in sem mislila, da je nikoli več ne bom videla?
Veš kako sem bila žalostna, ko je povedala, da odhaja v Peru? Sem mislila, da ne bom preživela.”
Zmanjkalo ji je glasu. In trenutek kasneje sva jokali obe.
“Odšla je. In pogrešam jo,” je nadaljevala “Veš kako jo pogrešam.”
Potem sva obe jokali kot dež.
“Ampak veš, ko je lani poleti prišla na obisk in sem jo po treh letih ponovno videla, sem bila pomirjena. Sprejela sem, da je ponovno odšla in mi ni bilo tako boleče, kot prvič.”
Nisem vedela, da ji je bilo tako hudo. Ko je Maja odšla, ni pokazala svojih čustev. In hudo mi je bilo, ker nisem vedela, kako trpi v sebi. Ker je skrila to, kar je čutila v sebi in ni povedala, da jo tako zelo boli.
V trendu pozitivizma smo začeli skrivati to, kar čutimo v sebi.
Ker, če nisi pozitiven, si čuden.
Ampak kot pravi moja prijateljica Andrejka, sem raje čudna, kot, da me ni.
“Veš,” sem začela, “meni se zdi pa to krasna ideja, da podeliš svojo zgodbo, ker zgodba, ki jo podeliš iz svoje človeškosti, iz svoje ranljivosti, je zdravilna.
Vem, da ji bo dragocena in da ji boš s tem dala izjemno darilo. Napiši ji pismo.
In veš, v mojih očeh si izjemno pogumna. Hvala ti, da si tole podelila z menoj.”
Včasih pozabimo, da smo ljudje.
Z vsem, kar pride zraven v paketu.
V resnici nikoli ne vemo, kaj se dogaja ljudem okoli nas. Pogosto ugibamo. Vendar v resnici nikoli ne vemo zagotovo, dokler se nam ne odprejo in podelijo z nami, kaj čutijo.
Resnično nikoli ne veš, kdaj se s svojo zgodbo dotakneš nekoga, ki potrebuje točno to, kar imaš ti, da podeliš z njim.
Nikoli ne veš, kaj se dogaja v notranjosti osebe, ki ti je ljuba.
Jaz nisem vedela, da jo je ta dogodek tako zelo zaznamoval, jo ranil, jo užalostil.
In bila sem presrečna, da je svojo izkušnjo podelila z menoj.
Vsak dan imamo izbiro ali smo prisotni z nekom, ki nam je blizu ali ga vzamemo za samo-po-sebi umevnega in preslišimo sporočilo, ki nam ga preda. Vse prepogosto ubijemo sla, ki nam prinaša sporočilo, ker nam sporočilo ni všeč.
Ob tem pa vedno znova slišim, kako ljudje obžalujejo, da niso več časa preživljali z nekom, ki jim je blizu, po tem, ko ga ni več. Pa ni treba, da umre. Lahko se preseli, tako kot se je Maja.
Zato se danes ustavi.
Ustavi se.
Podari si čas in napiši pismo nekomu, ki ga imaš rada.
Pokliči osebo, ki ti je ljuba in ji povej, kaj je tisto, kar čutiš v njeni bližini.
Objemi otroka, partnerja, mamo, sestro.
Povej, kaj čutiš.
Dovoli si, da se zjokaš.
Bodi pogumna, bodi srčna.
Jaz bom svojo zgodbo podelila s teboj v nedeljo zvečer.
Zakaj v nedeljo zvečer?
Ker mi je bila v mojih otroških letih to ena tistih oddaj, ki smo jo poslušali vsi.
V nedeljo zvečer je bil naš večer.
Oče je prižgal radio in vsi smo prisluhnili žametnemu glasu Marjana Kralja, ki je dolga leta z glasbo in prijazno besedo navduševal mlade in starejše ter tolažil nesrečne.
V spomin na povezanost, iskrenost, sočutje in domačnost bom v nedeljo zvečer s teboj v brezplačnem klicu podelila, kako sem začela delati to, kar me danes najbolj navdihuje in izpolnjuje.
Prijaviš se lahko na spletni povezavi tukaj >>>
Bodi Ti.
Bodi resnična.
Bodi človeška.
Bodi sijajno!
Taja Albolena
S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da Ti s svojim sijajem puščaš sled!