Pazi, kaj si želiš…
….ker utegneš točno to tudi dobiti.
Poznano? Ali pa tisto o zarečenem kruhu…
Vedno znova, ko si dopustim, da izrazim svoje srčno hrepenenje, bi se kasneje najraje ugriznila v jezik, ker je pogosto soočanje z vsem “sranjem”, ki mi leži na poti tako zelo naporno, da bi se kar dol ulegla in ne več vstala. In seveda je namera izrečena v ojačanem polju še toliko močnejša.
Zato se sploh ne čudim sosledju dogodkov, ki so me po našem Razcvetu in Pomladnem prebujanju vodili do tega mesta, kjer se trenutno nahajam. Globoko diham…
Velika večina žensk, ki pridejo k meni, pove, da delajo na sebi že dlje časa, da so poizkusile številne tehnike in so še vedno zataknjene v mehanizmu Odprem se – Zaprem se.
In ta mehanizem poznam zelo, zelo od blizu.
Vedno, ko pokažem kdo sem, ko se razkrijem in zasijem, se mi začne dogajati serija dogodkov, ki me je v preteklosti vodila v to, da sem se kot mala siva miš skrila v svojo luknjo in čakala, da vihar mine. Seveda sem si ga vedno znova poustvarjala, dokler nisem lepega dne dojela, da je tovrstno odpiranje-zapiranje eden od mojih mehanizmov preživetja.
Ko si končno upaš, da se pokažeš, da zasiješ, da razkriješ svoje potenciale in želiš to v polnosti živeti, se tisto pravo “delo” čisto zares šele začne in to le stežka dopovem ženskam, ki začenjajo odpirati svoj popek v cvet.
Ko ženska zasije, je zelo običajno, da naleti na neodobravanje ljudi, za katere bi si najbolj želela, da jo podprejo.
Vedno znova poslušam zgodbe žensk, ki so se zavezale temu, da bodo poskrbele zase, ljubile sebe, si podarile čas, namenile točno tisto, kar si želijo že leta in ko se dobro počutijo, ko se jim zdi, da so na konju začnejo doživljati neodobravanje s strani partnerja, prijateljic, staršev, otrok,… Spisek je neskončen.
Ravno, ko jim v življenju dobro gre, se najde nekdo, ki jih “izda”.
Tovrstna izdaja zaupanja je pogosto tako boleča, da se ženske potegnejo nazaj vase, da nehajo obiskovati aktivnosti, ki so jim pravzaprav pomagale prebuditi njeno ženstvenost, njen sijaj, ki ji pomagajo v širjenju, odpiranju, v razcvetanju.
Nihče ni rekel, da je razcvet prijeten proces, običajno ni. Običajno je prvi del prebujanja ženstvenosti, ko prihajaš v stik s seboj, najlažji, ohranjanje te odprtosti pa je mesto, kjer se pravo “delo” šele začen.
Delo v narekovajih, kajti v resnici gre za negovanje sebe. Običajno je izziv številnih žensk, ki pridejo do mene, v neodobravanju okolice, nezaželeni pozornosti, ki prihaja iz okolice pogosto v obliki posmehovanja (Kakšna pa si?) ali zasmehovanja ter poniževanja, ki si ga velika večina žensk sploh ne more zamisliti.
Ko sem sama začenjala svoje popotovanje v sijanje in ko sem si končno dopustila, da moja ženstvenost pride v ospredje, sem bila deležna posmeha s strani prijateljic, ki sem jim sveto zaupala, nato poniževanja s strani partnerja v stilu razvajene pičke, ki me je sesulo v prafaktorje, vendar sem zelo kmalu dojela, da so vse to le preizkušnje na poti, ali bom ostala zvesta sebi in temu kdo jaz sem.
Ob tovrstnih reakcijah ljudi okoli mene v stilu; Kdo pa misliš, da si… ali pa; A zdaj si pa kar strokovnjakinja za vse živo… sem se večkrat, kot bi si želela, potegnila nazaj v svojo luknjo in se spremenila v sivo miško. Pogosto sem mesece ždela v tej svoji temni luknji in čakala, da vse skupaj mine.
Upala sem, da me bodo ljudje pustili pri miru, če ne bom nikogar drezala in se bom držala ob strani. Resnica je vse prej kot to, kajti bolj, ko siješ, bolj si moteča, bolj vzburkaš svet s svojo prisotnostjo in bolj se “spravljajo” nate, če ne zmoreš držati svoje posode, svojega prostora.
In to je bila ena najbolj bolečih lekcij rasti, razcveta… držati sebe takrat, ko imaš občutek, da je ves svet proti tebi. In takrat, ko imaš občutek, da si na pravi poti, se vedno najde kdo, ki te “preizkusi” ali boš držala sebe, ali boš ostala zvesta sama sebi.
In tako se ženske, ki so na poti Razcveta pogosto znajdejo v situaciji, kjer jih nadira in zasmehuje mož, kjer jih prijateljice opravljajo, kjer jih sodelavke tožarijo in starši kar naenkrat nočejo več govoriti z njimi.
Takrat, ko bi si najbolj od vsega želela, da te vsi pustijo na miru, bo brez dvoma vzniknila nova “bojna” fronta, s katero se bo potrebno soočiti. Ja, res bi si želela, da bi bilo vedno lažje, vendar bi lagala, če bi to rekla. Bolj, ko siješ, večje izzive imaš, ker vedno bolj bodeš v oči in edina stvar, ki jo lahko rečem je, da se moraš naučiti držati svojo posodo.
Pogosto me obupane ženske sprašujejo kaj naj naredijo, ko se nahajajo v tovrstnem viharju, pritožujejo se nad tem, da so mislile, da jih bo do ljudje zdaj pustili pri miru, ker so ja neškodljive, vendar so ravno zdaj postale še bolj moteče. Verjemi, da ščitenje pred xyz ne pomaga, nobena vrsta zapiranja ali oklepov ne pomaga. Bistvo je, da zmoreš biti to kar si, držati samo sebe in stati v viharju, tudi takrat, ko imaš občutek, da si sama in da so vsi proti tebi.
Večina žensk se ne zaveda, da s tem, ko zasijejo, postanejo svetilniki, ki osvetlijo suho, neplodno pokrajino moškega sistema in vznemirijo puščavo. Tako kot dež vznemiri puščavo in se kapljice odbijajo od suhe zemlje, sočno žensko svet pogosto zavrne in ključnega pomena je, da zmore ostati zvesta sama sebi in svoji ženstvenosti.
Ženske smo se naučile živeti v puščavi moškega sveta – linearnem, fokusiranem svetu, ki je usmerjen na rezultate, dosežke, službo 8-5 in številna opravila, ki jih imamo.
Brez dvoma se velika večina žensk ne zaveda kako ogromno ceno plačujemo za to, da delujemo v tem svetu.
Izsušile smo svojo sočnost, zastrle svoj sijaj, ukrotile svojo divjost, zanikale svoje srčne želje, udomačile smo se, zato da ustrezamo pravilom patriarhata, ki vodi ta svet. Sodobna ženska se pogosto počuti ujetnica svojega lastnega življenja in ko želi pobegniti rutini, vedno znova izkuša občutke krivde, ker si je privoščila xyz.
Moja osebna izkušnja je, da ne glede na to, kako uspešno in kam pobegneš, nikoli ne moreš ubežati temu, da te okolica ne bi poskušala potegniti nazaj v povprečje, ko si enkrat drzneš, da pokukaš iz povprečja.
Od vsake ženske je odvisno, kako uspešno zmore držati samo sebe in se soočati z vsemi ovirami, ki jih pravzaprav sama sebi postavlja na pot, da bi se preizkusila ali je resnično zavezana sebi in temu, da živi svoje sanje. In sama sem se pogosto razburjala, da je vse, kar si res želim, da me vsi pustijo pri miru, vendar me je moj navdih, želja, da delim stvari, želja po tem, da sem ta ženska, ki mi je namenjeno postati vodilo v to, da sem drezala v osja gnezda in bila tarča številnih napadov, posmeha, kritike. Življenje me je naučilo, da je umetnost življenja ravno v držanju svoje posode, v tem, da vse puščice, ki letijo proti tebi uporabiš v svojo korist. In to je del mojega učenja, znanja, ki ga delim z ženskami, ki si želijo resnično zasijati v svojem polnem potencialu in postati ta ženska, ki Ti je namenjeno postati.
Ja, strinjam se, biti moraš drzna. Pomembno je, da poznaš svojo dragocenost in se zavedaš, kakšno vrednost nosiš v sebi. Ključno je, da spoznaš svoje Darilo in si dopustiš, da svoj unikatni edinstveni Dragulj deliš z ljudmi in s svetom. Si drzneš pokukati vase? Si upaš objeti svojo dragocenost? Utelesiti svoj Sijaj? Na voljo je individualni mentorski program, kjer spoznaš kako držati sebe, se soočiti z izzivi na poti in se razcvetati v Žensko, ki ti je namenjeno postati.
Kaj je z zarečenim kruhom iz začetka tega zapisa? Moja namera na našem druženju Pomladno prebujanje je bila orgazmičnost. Nisem je izbrala zavestno, zletela mi je z jezika, ko smo izražale svojo namero za druženje. In oh my, če bi vedela, s čim me bo soočala in kaj vse bo potrebno pogledati zelo od blizu, bi si morda celo premislila.
Moja velika sreča je v tem, da zmorem držati samo sebe in da imam take izjemne sestre, ki mi vsake toliko rečejo: “Taja, zmoreš, pojdi direktno noter!”
In grem … drzno – dragoceno – kot čisto prava diva.
Bodi Sijajno!
Taja Albolena