Poklicala me je…

Preden odkriješ svoje mesto, svoj dušni namen, čutiš občutek izgubljenosti.
Ne veš kdo si. Ne veš zakaj si tukaj.

In vendar ima vsak svoje mesto.
Gaia ve kdo si in kje je tvoje mesto na mreži življenja.
Na vsakem od nas je, da ustvari prostor za potencial Duše, ki je vsakemu na voljo.

Če nimaš zavestnega zavedanja in poznavanja svoje Duše, ne poznaš moči prostora.
Na tebi je, da ustvariš prostor, da te to najde.

In da bi si to moč lahko prisvojila, moraš spoznati mesto, ki ga trenutno naseljuješ.
Mesto, kjer se trenutno nahajaš.

To, da naseliš svoj prostor ti bo omogočilo, da spoznaš balast življenja, privzete vloge in vrednote, ki ti ne služijo, da bi jih lahko alkimizirala v sebi in jih preobrazila.

Dokler ne spoznaš in naseliš mesta, kjer se trenutno nahajaš, se ta premik ne more zgoditi.

Potencial ti je vseskozi na voljo.
Na tebi pa je, da ustvariš prostor, da se ta potencial lahko usidra in se skozi tebe izrazi kot ti.

Marija Magdalena je tista, ki je za nas pustila zemljevid kako utelesiti svojo Dušo in jo v polnosti zaživeti.
Je navdih in svetilnik generacijam in generacijam, ki so bile na tem planetu pred za njo.

In ko sem se pripravljala na naše potovanje v Francijo sem zaslišala njeno povabilo…
Pridi. Pridi.

Klic je bil premočan, da bi ga ignorirala.
In vendar nikomur nisem povedala zanj.

Ko sva z moj hčerko prispeli prvi dan v Francijo sem mojemu dragemu povedala, da moram na jug. O norosti ženske ima svoje mnenje in včasih je to, da si malo čez les dober izgovor, da ti ni treba razlagati neopisljivega.

V resnici nisem vedela zakaj grem.
In tudi nisem razumela zakaj bi v enem dnevu prevozila toliko kilometrov.
Moj razum ni imel odgovorov.

Ker se poti Duše pogosto ne da opisati.

Zagotovo pa vem, da je modro slediti klicu, ki vznika iz globin. In zaupati je potrebno temu, da te vodi v pravo smer, kljub temu, da ne vidiš, ne veš in ne razumeš.

Briançon je slikovito mestece v francoskih Alpah, kjer sem začela svoje popotovanje na jug.
Tik pred mestom sem zavila v hrib.
Vedela sem samo, da moram do njene cerkvice, čeprav nisem razumela zakaj.

vhod

In na tej poti je bilo toliko enih trenutkov, ki so moj um spravljali ob pamet.
Sinhronosti, ki so bile kot šepet čudežev.
Blagoslovov, ki potrebovali pričo.

Marija Magdalena je v Franciji močno prisotna.
Mest, kjer jo še danes častijo, je ogromno.

Jug Francije pa ima z njo še prav posebno vez.

Deva Provanse mi je ves čas šepetala, ko sem meandrirala po ovinkih lokalnih cest,
Včasih so bile poti tako ozke, da se dva avta tudi slučajno ne bi mogla srečati.
In ves čas sem molila, da me spustijo mimo brez srečanj, ki bi terjala umikanje, vzvratno vožnjo ali kakšne druge manevre, ki jih na ozki cesti brez ograje zagotovo ne želiš.

Vozila sem mimo ledeniških jezer, plantaž sadja, prostranih polj in številnih suhih strug proti mestu Marseille na jugu.

V mestu St. Maximin la Sainte Baume je bazilika posvečena Mariji Magdaleni.
Ko sem bila pri Njej pred petimi leti smo šli v baziliko pogledati njeno lobanjo in ostale relikvije. Tokrat sem prej zavila proti masivu Plan d’Aups, kjer je sveta jama La Sainte Baume.

Obstajajo viri, ki pravijo, da so po križanju Jezusa in usmrtitvi svetega Jakoba v Jeruzalemu (apostol, ki je znan tudi kot Jakob, sin Zebedeja in Marije Salome ali sveti Jakob Veliki), ki ga je dal kralj Agrippa obglaviti, zaprli Marijo Magdaleno, njeno sestro Marto in brata Lazarusa.
Ker so se bali, da bi njihova usmrtitev povzročila srd množice, so jih vkrcali na ladjo brez jader ali vesel, brez hrane in vode in jih prepustili odprtemu morju.

Na ladji naj bi bili tudi Marija Jakob, Marija Salome, Mati Marija, Maximin, Cedonius, ki mu je Jezus povrnil vid, Marta in Sara.

Ladjo naj bi naplavilo na obali mesta Saintes-Maries-de-la-Mer, kjer še danes praznujejo dan svete Sare, ko naj bi svetnica, za katero pravijo, da naj bi bila hči Marije Magdalene in Jezusa, prišla v Francijo.
Iz tega mesta mi je hči, ko je bila na maturantskem izletu, prinesla zapestnico.
Takrat sem dobila sporočilo, da povabilo še pride.

Maximin po katerem se imenuje mesto, kjer je bazilika Marije Magdalen naj bi postal prvi škof Aix-a. Marija Magdalena naj bi sodeč po zapisih svoja znanja predajala v Marseillu.
Leta 47 pa naj bi se umaknila v jamo v masivu Plan d’Aups, ki je danes poznana kot La Sainte Baume. V njej je preživela 30 let svojega življenja v molitvi in kontemplaciji. Umrla naj bi v rokah Maximina in njeno telo so pokopali v marmornatem sarkofagu v kapeli mesta Villa Latta ali Tégulata, ki se je po smrti Maximina preimenovalo v St. Maximin.

V mojih očeh in čutenju je Marija Magdalena upornica, ki se je zoperstavila sistemu.

Njen upor, da bi se podredila Patriarhatu so poimenovali kot demone, ki so jih poskušali izgnati iz nje. Marija pa prav zanimivo v hebrejščini pomeni gospodarica.

Ko sem po štirih urah vožnje parkirala na parkirišču pod masivom je bilo peklensko vroče.
Spet sem v duhu mojega popotovanja po Franciji pripravila svoj nahrbtnik; veliko količino vode, prazne stekleničke za sveto vodo in seveda se s seboj vzela tudi kristale.

Izven vsake logike, pa sem v nahrbtnik zapakirala tudi toplo jopico, ker se mi je zdelo, da mi utegne prav priti v mrzli jami. Hrana se mi ni zdela pomembna. Kasneje se je izkazalo, da bi mi prav prišla.

Začela sem svoj vzpon skozi gozd proti 150 stopnicam, ki te popeljejo na ozko teraso pred vhodom v jamo.

Sonce je pripekalo na polno in ko sem po kakšni uri prispela na vrh, me je pozdravil hlad iz votline.

Imela sem srečo. Glasne Američanke so ravno zaključevale s svojim ogledom in ko sem se po stopnicah vzpela do vhoda v jamo sem križarila mimo njih in se izogibala temu, da bi bila del selfijev, ki so jih delale.

V jami pa me je pobožala tišina, kapljanje vode in mehka svetloba, ki skozi vitraže pada vanjo. Takoj sem ugotovila, da je bila jopica prava izbira. Takoj sem jo navlekla nase.

mm

Čez celo jamo sem šla najprej k vodi.
Počasi je curljala v steklenice, ki sem jih prinesla s seboj.
Umirjenost je bila otipljiva.

V jami sem bila praktično sama.
Zgolj trije ljudje so sedeli na klopeh v tišini.

Spustila sem se v spodnji del jame in ob vodi preždela celih pet ur.
Povezovala sem se z mamo Gaio in s Sofijo, s kozmično mamo in z izvornimi vodami.
Čutila sem, da sem na točno pravem mestu ob točno pravem času.
Vendar v resnici nisem znala ubesediti čemu.

Tam sem vedela.
Zgolj bila.
Obstajala.

In bolj kot karkoli drugega so me klicale vode dveh zbiralnikov vode, ki sta prisotna v jami.
V kontemplaciji in molitvi so ure minevale.

Potem so se začeli nabirati ljudje.
Bližal se je čas večerne maše.
Skupina deklet, ki so sedle pri vhodu tik pod vitraži je začela prepevati.
Akustika jame in pozicija kjer so sedele je ustvarilo čarobno resonanco, ki je božala ušesa in vse ostale čute.

Čutila sem blagoslov pesni in uglašenost celega masiva, cele pokrajine s svetostjo, ki je bila prisotna. Bilo je, kot bi se čas ustavil.

Čutila sem prebujanje nedolžnosti, svetosti in mehkobe, ki se je zlivala skozi moje telo.

Ko je vstopil še duhovnik, da bi začel z mašo, sem izstopila.
Religija mi ni blizu.
Poleg tega sem imela še eno željo, da poiščem nekaj, kar je skrito malo naprej od vhoda v jamo.

st.baume

Vendar te druge jame nisem našla.
Z le 10% baterije na telefonu sem ugotovila, da si z zemljevidi na spletu ne bom mogla pomagati. Parkrat sem se izgubila, zgrešila pot in se začela spuščati proti dolini.
Vzpela sem se nazaj in še parkrat zaokrožila pod strmo steno levo in desno dokler po dobri uri in pol iskanja mesta, ki je bilo pičlih 800m stran od prvotne lokacije, nisem obupala.

Popraskana, polna iglic in koščkov lubja, ker sem se plazila pod drevesi, ko sem že tretjič lezla po poti mimo iste skale sem si rekla, da je dovolj.
Vedela sem, da me bo lovila tema in da moram spustiti svojo trmasto plat, ki bi še kar vztrajala.

Z enim procentom baterije sem hotela priti do avta preden bi popolnoma mrknila.
Poleg tega nihče ni vedel kje hodim in ko sem že petič pazljivo hodila po robu skalne police pod katero je bil prepad, sem vedela, da je čas, da se obrnem.

Če me je prej žgala vročina, me je zdaj preganjala tema.
Spuščala sem se v tišini. Vsi, ki so bili na gori so že odšli.
Na parkirišču je stala samo še moja rdeča makina.

Ne bi je mogla zgrešiti.
Rdeča je kot Njeno rdeče ogrinjalo.

Sinhronosti in simbolika sta povsod, če imaš oči da jo vidiš in ušesa, da slišiš.

Njeno sporočilo pa je bilo tisti dan zelo jasno… Povsod sem s teboj.
In kljub temu, da sem imela sprva plan, da bi spala kar tam, pod goro ali pa da bi se zapeljala do bazilike v mestu in prenočila ter šla zjutraj še v cerkev, je bil klic drugačen.

Klicale so me morske deklice in morje.

Potrebovala sem topel tuš ali pa vodo v drugi obliki.
In odločila sem se za morje.

Poklical me je kraj, kjer sem že bila.
In take kraje imam rada.
Ker se poznamo.
Ker me deva kraja pozna in me vodi, usmerja in mi pomaga.

Več o blagoslovih, ki sem jih bila deležna pa delim v mojem zadnjem zapisu s tega popotovanja.

Taja Albolena