Če ugasnemo, ugasne vse okoli nas…

Morske deklice so moje vodnice. To mi je iz leta v leto bolj jasno.
Štiri sem našla v Milanu.

Ena pa me je našla v Franciji.
V mestu Antibes na francoski rivieri stoji kip Ama.

In Ama je tista, ki me navdihuje že odkar sem bila pred 12 leti na Tenerifi.
Ama je bila na Japonskem ženska, ki se je potapljala na dah in nabirala bisere.
Ama je nabiralka biserov.

Amaryllis, ki je ustvarila kip morske deklice v Port Gallice je o kipu zapisala….
»Zapustila je podvodni svet, da bi se povezala s človeštvom in nas opozorila, da uničujemo njeno okolje. Želi spomniti, da je voda zibelka življenja, ključnega pomena je za obstoj človeštva. S tem, ko se vrača na obale, verjamem, da njen glas postaja vedno glasnejši in nam bo pomagala razumeti kako pomembno je, da spoštujemo njen dom.«

Uničevanje je tisto, ki je vodilo sveta v katerem živimo.
Družba v kateri živimo sloni na izkoriščanju in dominanci.

Žensko od malega učijo, da je v podrejeni vlogi in da nima moči.
Sistem žensko utiša.
Poniža jo.
Ugasne njen sijaj.

Izziv je v tem, da če ženska ugasne, ugasne vse okoli nje.

Ko je ženska preveč v stresu, da bi opravljala svojo vlogo nosilke svetlobe v odnosu, smo vsi izgubljeni.

Sijaj ženske je tisti, ki poganja ta svet.
In to kar opažam v zadnjih letih, letos pa še posebej je, kako ženske ugašajo.

Ko se preveč trudiš, siliš in potiskaš stvari, počasi ugašaš.
Pripelješ se na rob izgorelosti.

Sistemu služi, da svojo moč in sijaj razdaš.
Da ga daš v roke drugim in ugasneš.
Odpoveš se svojemu mestu na tem svetu.
Pozabiš na to, kakšna moč se skriva v tvojem glasu in v tvojem sijaju.

To je sporočilo morskih deklic.
Spomnijo te na darila, ki jih kot ženska nosiš v sebi.

In zavesten stik z njimi, še posebej, ko si v njihovem okolju, ob morju, je nekaj, kar te poživi in okrepi.

Tudi zato sem se na svojem potovanju odpravila proti jugu, na njeno obalo.

Prispela sem pozno zvečer, ko je bila riviera polna sprehajalcev.
Nihče se ni kopal.

Jaz pa sem se z brisačo in kopalkami pod roko sprehodila mimo vseh lepo oblečenih sprehajalcev direktno na plažo.

Zvok valov, ki so nežno poljubljali obalo je bil kot balzam za moje telo in dušo.
Utrujena sem bila od vsega, kar sem tisti dan že doživela.

Potrebovala sem, da me objame morje in da me morske deklice s svojo nežno energijo očistijo vsega, kar sem navlekla nase.

Tema mi je ponudila zavetje, da sem zdrsnila med valove in si pustila, da me topla voda nežno ziba.

Nočno kopanje ima res svoj čar.
In nanj sem popolnoma pozabila.

Včasih potrebuješ opomnik, ki prebuja.
To je bila taka noč zame.
Spomnila me je…. ponovno… na to, kako zelo pomembno je negovanje tvoje ženske duše.

Spet sem doživela to, kako prenovljena se počutiš, ko se zavestno predaš vodi, toku, življenju.

Umetnost izžarevanja je veščina, ki je vsaki ženski na voljo.
Izbira vsake je, če to umetnost ozavesti in jo uporabi.
In mnoge ženske je ne.

Ugasnejo svoj žar. Ta ogenj v svoji notranjosti.
In ko ugasne ženska, ugasne vse okoli nje.

Zato bodi svetilnik.
Bodi zgled.

Zasij kot TI!
Taja Albolena