Praznovati…

, 1 Comment

Pogosto slišim komentar v stilu… ko bom… potem pa bom…
Ko bom dokončala tale projekt, potem bom praznovala.
Ko bom v penziji, potem bom imela čas za uživanje.
Ko bodo otroci odrasli, takrat si bom privoščila stvari zase.

Življenje premikamo nekam v neznano prihodnost, medtem pa življenje drvi mimo.

Življenje je sestavljeno iz trenutkov.
Tale in tale. In tale.
Da bi jih ujela in iz njih nanizala svojo oglico biserov spominov, se je potrebno upočasniti, zazreti vase in sedeti s tem, kar se je zgodilo do sedaj.

Praznovanje življenja je povezano s tem, da ugledaš trenutek, da ga zagrabiš in v polnosti izkusiš.

In če želiš praznovati življenje, moraš znati praznovati sebe.

Ljubeča naklonjenost do sebe je osnova praznovanja sebe. Dokler ne zmoreš ugledati Sebe, prepoznati svojo edinstvenost, je ne moreš praznovati.

Desetletja sem skozi življenje dobesedno drvela. Glavni motiv je bil narediti čimveč. Po možnosti narediti vse na svojem neskončnem seznamu. Gnala sem se za dosežki, uspehi, rezultati. Nikoli ni bilo dovolj. Nikoli dovolj dobro, dovolj lepo, dovolj xyz. Vedno, ko sem dosegla nekaj, pa ni bilo prepoznano, opaženo, sem se gnala še bolj.

Moja notranja perfekcionistka mi vedno znova ni dala dihati. Iskala sem potrditev svojega obstoja v zunanjem svetu. Upala sem, da bom, če bom dovolj pridna, končno ugledana.

»Samo še tole«, je bila moja mantra. Upala sem, da ko bom naredila samo še to eno stvar, bom začutila v sebi izpolnjenost. Pa ni nikoli zares prišla. Jaz pa sem bil vedno bolj prazna.

Moje življenje je bilo vedno bolj prazno, nepomembno in ob tem sem se počutila vedno bolj nevidno. Jezna sem bila na vse tiste guruje tam zunaj, ki so govorili o tem, kako smo prišli na ta planet kot kreatorji svojega življenja. Ker jaz pa tako ušivega življenja res ne bi ustvarila.

Največja tragedija ob vsem skupaj je bila v tem, da če sem si upala komu potožiti, kako se počutim, da so me gledali, kot bi padla z drugega planeta. »Ob vsem, kar imaš, se pa res ne smeš pritoževati,« sem poslušala. In res, v zunanjem svetu sem imela vse.

Zakaj sem potem čutila tako močno nezadovoljstvo in pomanjkanje v sebi?
»Kaj je narobe z mano?« sem se pogosto spraševala.
In se tolažila, da se res ne smem pritoževati, ker mi res dobro gre.
Vedno znova sem se primerjala z drugimi, kajti roko na srce, šlo mi je dobro v primerjavi s sosedo, ki se je pravkar ločevala. Ali v primerjavi s sestrično moje najboljše prijateljice, ki so ji pravkar odstranili maternico. Ob vsem tem pa sem bila še vedno nevidna.

Nevidna sama zase. Ne glede na vse dosežke in vse nazive, uspehe, sama sebe nisem videla.
In bila sem utrujena od življenja.

Ob tem nisem znala praznovati svojega obstoja, dejstva, da sem se rodila kot ženska

Dojela sem, kako sem se vedno znova skrila, izbirala svojo majhnost in nevidnost. V tem je bila moja varnost. Če sem bila majhna, sem preživela. Sama sem zanikala svojo božanskost.

Tako sem se srečala s svojim notranjim nevidnim otrokom. Dojela sem, kako močno hrepeni po potrditvi, da obstaja in kako nevidno se počuti. Dojela sem, kako mogočna kreatorka sem, da sama sebi onemogočam, da bi moja veličastnost zasijala skozi mene.

Sama sebi sem postavljala limite in ovire na pot. Dojela sem, da je čas, da presežem to, kar mi je pomagalo preživeti. Da je čas, da zasijem. Da dopustim sama sebi, da sem vidna. In da praznujem zgolj dejstvo, da obstajam.

Spoznala sem, da te nihče drug ne more potrditi, kot le ti sama. Nihče drug te ne more ugledati, kot le ti sama. Ne glede na to, kaj naredijo ljudi okoli tebe, dokler ti ne postaneš starš sama sebi, dokler ne prevzameš odgovornosti zase, ne boš opazila pohvale ljudi v tvojem svetu. Ti moraš znati pohvaliti sama sebe za vse ure, tedne in mesece »nevidnega« dela.

Objeti sebe je hkrati izziv in nekaj, kar je potrebno narediti, da bi lahko praznovala Sebe.

Praznovati moraš. Praznovati Sebe. Praznovati druge ženske, ki opravljajo isto »nevidno« delo kot ti. Prepoznati moraš, kako pomembno je, da se ne zadovoljiš z majhnostjo, izčrpanostjo, nevidnostjo in zmedenostjo.
Pomembno je, da ugledaš samo sebe. Da stopiš v polno moč svoje Ženske duše. Praznuješ svojo veličastnost!

Ko praznuješ sebe, ko vidiš sebe, s tem ustvarjaš prostor, družbo, kjer nevidno postaja vidno.

Si pripravljena praznovati Zdaj?

Praznovati Sebe pomeni, poznati svoj Jaz, pomeni, da poznaš svoj notranji svet. Poznati in sprejeti je potrebno vse dele Sebe, vse kar čutiš. Notranjemu svetu se ne moreš izogniti in ob tem najti srečo v življenju. Bolj, ko poznaš Sebe in to, kaj potrebuješ, da si v odnosu s svojim notranjim svetom, globlje so tvoje življenjske izkušnje in bolj izpolnjujoče postane tvoje življenje.

Vabim Te na spletno druženje Objemi Sebe, ki vodi v izpolnjujoč odnos s Sabo. Vodi Te skozi tvojo notranjo čustveno pokrajino in ti nudi jasne usmeritve, kako se naučiti ljubiti Sebe in praznovati Sebe. V tem notranjem svetu vznika tvoja edinstvenost. In to, kar je namen druženja je, da svoj notranji svet prineseš iz teme na svetlo.

Da bi resnično zaživela življenje v svojem polnem potencialu kot Ženska, moraš spoznati svoje notranje zaveznike, ki jih pogosto vidimo kot svoje mučitelje; svojega otroka, žrtev, saboterja in prostitutko. Objeti jih je potrebno, da bi resnično lahko zaživela življenje samozavedanja, samozaupanja, samospoštovanja in samovrednotenja. 13.6.2016 začnemo s spletnimi druženji. Več najdeš na spletni povezavi tukaj..

Hvala, da si!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki ve, da srečna ženska sije. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si