Prijetna punca, ki zmore vse…

Je to prva misel s katero se zjutraj zbudiš in z njo zvečer zaspiš?
Morala bi….

Morala bi narediti. Morala bi biti. Morala bi imeti.
Leta sem hitela.
Delala vedno več in imela na svojem neskončnem seznamu vedno več obveznosti.

Ob tem sem mislila, da je temu tako, ker bi morala biti popolna mama, skrbna žena, ki ima pospravljen dom, urejene finance in je v vseh pogledih tipi top.
Ne vem od kje sem prevzela ta ideal, ki sem ga posvojila. Vzela sem ga za svojega kot štafeto, ki sem jo vzela in tekla z njo.

Dokler se moje življenje, ki je temeljilo na maski prijetne punce, ki zmore vse, ni sesulo.

Vedno znova poslušam ženske, ki pravijo, da je prijaznost povezana z razdajanjem sebe. Ob tem vidim, da velika večina prijaznost zamenjuje s tem, da si prijetna, uglajena in narejena.

Prijaznost interpretiramo kot ugajanje, prilagajanje in ustrežljivost, kjer se prilagodiš, da bi bila sprejeta.

Prijetna punca je tista, ki se odziva na »morala bi«. Prepričana je, da bi do sedaj pa že morala biti bolj samostojna, urejena, uspešna. Vedno znova poudarja svoje neuspehe, se primerja z drugimi in se utaplja v samoponiževanju.

Samo poniževanje je posledica neizpolnjevanja standardov, ki si jih je postavila. Kaznuje se zaradi pomanjkanja discipline, neodzivnosti, ker je prepočasna, ni dovolj dobra, ni dovolj lepa, skratka je nepopolna.

Zasramovanje je tista izvorna rana, ki povzroči, da zanikaš to kdo v resnici si.
Zanikaš svojo dragocenost.
Ne moreš razviti lastne vrednosti.
Vedno znova potrditev svoje vrednosti iščeš tam zunaj, pri drugih.

In tisto, kar te na tvoji poti ustavlja bolj kot karkoli drugega, je strah, da boš ponižana.
Strah, da se boš počutila osramočeno, ponižano, da se ti bodo posmehovali je tisto, kar te ustavi. Vsakič znova.

Povzroči, da se vdaš.
Da ustaviš samo sebe.
Se potegneš nazaj.
Ugasneš sama sebe.

Občutek sramu je tisti, ki so ga ženske skozi tisočletja uporabljale, da so nadzorovale, kontrolirale druga drugo. Da ne bi preveč zasijala. Da ne bi preveč izstopala.
In vsaka ženska s katero se o tem pogovarjam ima svojo zgodbo zaradi katere je šla v prijetno punco, ki zmore vse.

Zasramovanje te ujame. Iz te izkušnje izbiraš svojo kariero, svoje prijatelje, svoje partnerje. Vse delaš ven iz tega. Ven iz te želje, da se ti to nikoli več ne bi ponovilo. Da bi se izognila tej pekoči bolečini v sebi, da je nekaj hudo narobe s tabo.

Ko se počutiš osramočeno, bi se najraje vdrla v tla, izginila … vodi te v izničenje.
In to je rana s katero se moraš soočiti v sebi, če se hočeš zares pokazati, biti vidna.
Zasijati na polno.

Zasramovanje ubije tvoje dostojanstvo. Ubije voljo do življenja.
In če tega ne prepoznaš in pozdraviš v sebi, iz te izkušnje kreiraš svoje življenje.
In zato je tako zelo pomembno, da te dinamike v sebi ozavestiš in jih razpustiš, jih pozdraviš v sebi.

Kajti iz strahu pred osramočenostjo skušaš biti okolju po volji in da se izogibaš napakam in porazom. Ob tem tudi zunanji uspehi nimajo nobene moči nad notranjim glasom, ki te ponižuje in pobija vsak vzgib vere vase.

In ta glas si ponotranjila v otroštvu, ko je bila za majhno punčko izkušnja osramočenosti preveč boleča, da bi se z njo lahko soočila. Zato boš naredila vse, kar je v tvoji moči, da bi se izbrisala, izničila in se s tem rešila.

Postaneš prijetna, pridna punčka, ki ugaja, ustreže in se prilagaja, ker se je naselila v ponižanosti. Pristajanje na osramočenost ti nudi varnost in dom. Če bi se uprla sramotenju bi to pomenilo, da si odklonila starše oziroma to, kar so oni imenovali ljubezen. Ponižujoč dom je kljub vsemu dom. Bolje ponižana kot zapuščena.

Ironično je prijaznost tista, ki v sebi nosi moč, da te osvobodi.
Prijaznost pomeni, da si najprej prijazna s seboj, da ne napadaš in kaznuješ v prvi vrsti sebe. Bistvo prijaznosti, če vprašaš mene je v tem, da si v stiku s seboj in držiš svoj prostor, kar pomeni, da ne preplavljaš s svojo energijo in čustvi ljudi okoli sebe.
Iskreno poveš, kaj čutiš na prijazen način in z veliko mero ranljivosti in iskrenosti.

Pomembna je razsodnost. Da prepoznaš, kje deluješ iz vzgiba »moram« in kaj je tisto, kjer čutiš pristen notranji vzgib, srčno željo.
Tukaj boj niti beg, pa tudi zanikanje, zamrznitev ali ignoranca ne pomagajo.
Dokler si v preživetju in životarjenju si tam, kjer te hočejo imeti, da si tiho.
Sram uspeva v tišini in v samoti.

Osvoboditev je nujna, da si lahko zares prisvojiš svojo izvorno esenco in to, kar je edinstveno in samo tvoje. Tega pa ne moreš odkriti, če si v samoti. Tam je vse super. Vse te dinamike v sebi odkriješ, ko si v odnosih. Ker ti odnosi odslikajo tiste stvari, ki so v tebi. In temu ne moreš pobegniti. Lahko se preseliš na drug konec sveta, pa sebe povsod neseš s seboj.

Kar v praksi pomeni, da je upravljanje s svojo energijo bistvena veščina ženske, ki prevzema polno odgovornost zase in za svoj svet

Ena stvar ima v tvojem življenju moč, da izničiš sebe, da uničiš to kar si najbolj želiš, je zasramovanje sebe. Zato je ključnega pomena, da se spoznaš s svojo pridno, prijetno punco v sebi in z njenimi maskami ustrežljivosti in ugajanja.

Ker iz prve roke poznam mehanizme, ki povzročijo, da se potegneš nazaj, se skriješ in ugasneš, sem v januarju ponudila individualno seanso Preobrazba Osramočenosti v Moč, ker zate želim, da novo desetletje kreiraš iz opolnomočenosti in to, da svojo moč vzameš nazaj, da zaupaš Vase, se zaneseš Nase in zasiješ kot Ženska, za katero si se rodila, da si.

To je enkratna priložnost za individualno delo z menoj, ki je na voljo zgolj v januarju 2020.