Razodevanje Duše

Pred nekaj časa sem že pisala o tem, kako so naši medsebojni odnosi kot templji v katerih so pred nekaj tisoč leti iniciati stopali skozi iniciacijske procese. Naš partnerski odnos je področje, kjer duša izoblikuje svojo usodo. Dejstvo je, da je odnos alkimija. In kot alkimist opazuje naravne procese, da se nauči posegati vanje, se lahko v skrivnostni potek odnosa vključimo s pozornim opazovanjem njegove kemije.

Opažam, da smo ljudje v sodobnem tehnološko razvitem svetu močno usmerjeni k temu, da se osredotočamo na zunanje stvari v življenju, da iščemo mehanske vzroke in rešitve za težave. V skrivnosti duše želimo vstopiti z ostrino razuma in sojenjem, z narcističnim gledanjem kaj je prav in kaj narobe, ki se skoraj vedno konča na “meni”. Negovanje duše nekako ni med kvalitetami sodobnega človeka in morda se prav zaradi tega toliko ljudi v zadnjem času spopada z duhovno depresijo, ki nima kaj dosti skupnega s čustveno ali psihološko depresijo.

Ljudje se ne zavedamo, da s tem, ko se začnemo spraševati “Kaj je smisel mojega žiljenja? in Zakaj sem sploh tukaj na planetu?” odpiramo pot iniciaciji duše. In da so to duhovna vprašanja, ki jih včasih niso delili drug z drugim ob kavi, temveč je bil čas zanje skrbno izbran in posvečen. Kajti vedeli so, da so s tem vesolju sporočili, odstrani iluzijo, vzemi z mene to, kar ni avtentično za mojo dušo.

Se potem res sprašujemo zakaj doživljamo tak preporod, če se vsi povprek odločamo za to, da se naš star svet sesuje in se rodi nov? In vendar je toliko ljudi začutilo svoj klic, pa ne vedo, kaj naj z njim storijo. Poskušajo se utiriti v stare tirnice kariere in vendar jim to ne uspeva najbolje.

Kajti namen duše ni v tem, da je varna, skrita in v srečnem in udobnem partnerskem odnosu. Eno najbolj bolečih spoznanj moje duhovne rasti je v resnici, da duša zahteva rast.

In da je ta rast povezana z žrtvovanjem, z opuščanjem vsega starega in vsega, kar mi ne služi več. Znašla sem se na svetih tleh in vendar mi je trajalo še nekaj časa, da sem se zavedla, da moram na svetih tleh sezuti svoje čevlje in postati skromna.

V posvetnih obredih v vseh kulturah sveta je znano, da mora iniciat prestati neko obliko bolečine, da doseže nove ravni zavedanja. Da je bolečina kot tudi poraz pomemben aspekt poglabljanja in prečiščevanja duše. Nisem pa bila pripravljena na to, da vse to zahteva tudi odnos. Kajti odnos je pri sodobnem človeku tempelj v katerem opravi svojo iniciacijo. Bolečine in težave ne pomenijo, da je z odnosom kaj narobe, pogosto so le posvetitev v intimnost.

Beseda intimnost pomeni najbolj notranji. Naša intimna razmerja pa zajemajo najbolj notranje razsežnosti nas samih in drugih ljudi. Naša notranjost se razkriva skozi čustva in občutke zato ni nič nenavadnega, da so ljudje, ki so zaprti vase in poskušajo nadzorovati svet okoli sebe, ločeni od svoje notranjosti in imajo zato težave tudi v medsebojnih odnosih. Intimnost se namreč vedno začenja doma, pri nas samih.

Vse kar nas obdaja v sodobnem svetu od nas zahteva, da smo v svoji izraznosti tehnično popolni, hitri in informativni. Se zato čudimo, da tako težko navezujemo stik s svojo dušo, ki se razkazuje skozi domišljijo, poezijo in povezanost. Nič čudnega torej, če v dobi telekomunikacije, kar pomeni v dobesednem prevodu -povezava na daljavo- toliko ljudi trpi zaradi izgube duše. Obdani smo s pritiski, naj bomo raje učinkoviti, kot da smo usmerjeni vase.

Ob vsem tem zavedanju se je v meni prebudilo hrepenjenje po nečem drugačnem, po tem, kar je hrepenenje moje duše. Po spoštovanju srca, razkrivanju duše, kajti gre za mistiko, za skrivnosti, ki čakajo v nas, da bodo razkrite. Ne gre za rešljivo uganko ali navodila kako do cilja, slediti morate namigom in skrivnostnosti. Gre za čaščenje skrivnosti, ljubezni in odnosov.

Imejte se izjemno :)

Namarie

Taja Albolena