Resnica je, da…

…ženske gledamo na moške kot na naše sovražnike. Ni potrebno pogledati daleč, verjetno smo bili vsi deležni prepirov med starši. In da se lahko res dobro skregaš, moraš na osebo na drugi strani gledati kot na sovražnika. Gre za dinamiko boja za moč, kjer se dve osebi bojujeta za prevlado. Tisti, ki ima moč, ima nadzor in kontrolo v odnosu. Znano?

Sama temu pogosto rečem ping-pong med partnerjema, kjer eden poda žogico na drugo stran in drugi odbije žogico nazaj. Če ti meni ne daš tega, potem ti jaz ne dam tega… Igra se lahko nadaljuje le dokler eden ne odneha. Paradigma odvisnosti v odnosu je tista, ki napaja, je gorivo sovražnosti v odnosu, kajti dokler si odvisen od partnerja in njegove moči, se igra moči nadaljuje.

In tudi, ko menimo, da smo samostojne in neodvisne in moških pravzaprav sploh ne potrebujemo, kjer sem se leta 2009 nahajala sama, smo v igri moči. Ženske, ki smo mnenja, da vse zmoremo same, pogosto testiramo svojega moškega ali se bo spomnil ali bo pozabil na najino obletnico, osebni praznik, rojstni dan,…

Kolikokrat sem sama testirala svojega moškega, če me posluša, če se bo spomnil?
Ne, nisem sodelovala, nisem mu namignila, kajti prepričana sem bila, da je njegova pozornost, dejstvo, da ni pozabil, njegov izraz ljubezni do mene. Danes obžalujem čisto vsako priložnost, ki sem jo našla, da sem ga obtoževala, kritizirala in kaznovala. Tolikokrat mi je rekel, da uničujem trenutke, ko bi nama bilo lahko lepo, pa nisem slišala.

Takrat še nisem vedela, da moški v svojem življenju potuje skozi štiri pomembne faze in nihče mi ni povedal, da je moj moški v fazi, ko je njegov čas izjemno dragocen. Ko mi je končno namenil čas, sem ga najprej izkoristila zato, da sem izrazila svojo prizadetost, užaljenost in ranjenost.

Tolikokrat sem stvari interpretirala skozi lastno prizmo ranjenosti in se počutila zapuščena. Tolikokrat sem ga hotela kaznovati, ker sama nisem čutila občutkov vrednosti. Jaz nisem bila zmožna videti svoje lastne vrednosti, svoje dragocenosti kot ženske in sem njega obtoževala, da ne vidi moje vrednosti kot ženske.

Res je, da nisem imela zgleda, kako bi lahko ravnala drugače, vendar to ne zmanjša dejstva, da sem velik del najinega odnosa pričakovala, da bom ranjena in nanj gledala kot na tistega, ki me rani… vedno znova in znova.

Moj prvi odnos z moškim se je končal na zelo boleč način… z resnico. Moj takratni fant, me je poklical po telefonu (to je bilo še pred mobilniki) in mi sporočil, da me zapušča, ker bi rad preizkusil še druga dekleta. Bil je moj prvi fant in jaz njegovo prvo dekle. Takrat nisem vedela, da fante v tej fazi zanimajo avanture in da se želijo zabavati. Pri svojih devetnajstih sem bila pripravljena na za-vedno-skupaj in bila sem globoko prizadeta, užaljena in besna, ko mi je povedal resnico. Danes razumem. Danes vem, da je bil z menoj popolnoma iskren, povedal mi je resnico – da ni pripravljen na resno zvezo in bilo je srce parajoče, da sem zgolj ena od njegovih avantur.

Ko sem kasneje vstopila v “resno” zvezo, mi nihče ni povedal, da je moški v naslednji fazi svojega razvoja zavezan temu, da izgradi svoje “kraljestvo” in da bo to v praksi pomenilo, da bo najin skupni čas skromno odmerjen. Če bi vedela, v kateri fazi se nahaja, bi najin skupni čas bolje porabila. Tako pa sem najin časovni proračun v glavnem porabljala za pritoževanje, ker si ne vzame več časa zame in nerganje, ko stvari niso bile po mojem okusu.

V stilu ženske, ki na svojega moškega gleda kot na poraščeno žensko, sem od njega pričakovala, da bo vedel, kaj si želim in mi to tudi omogočil. Nisem vedela, kako pomembno je, da s svojim moškim delim, kaj potrebujem od njega. Bila sem prepričana, da on bi pa že moral vedeti, kaj potrebujem, saj me vendar ljubi, ni res!?

Nihče mi ni povedal, da moram biti sama v stiku s svojo strastjo, s seboj in vedeti, kaj potrebujem, ter to jasno deliti s svojim moškim, če želim to tudi dobiti.

Resnica je, da brezmejno obžalujem vsa leta, ki so zletela mimo naju. Leta, ko sem ga kaznovala, se obnašala do njega, kot da je moj najhujši sovražnik in ne glede na to, da si štejem v veliko čast, da do njega nisem bila “pasja” kot bi lahko bila (včasih me srce boli, ko gledam ženske, kako pasje znajo biti do svojih moških in takrat sem globoko hvaležna, da sama nisem svojega gneva zlivala na svojega moškega), bolj ko spoznavam moško naravo in razlike med nami vidim, kje vse sem delala “neumnosti”. Vidim, kako sem ranila svojega moškega, kako ga nisem spoštovala in kako sem s tem vedno znova ranila samo sebe, kaznovala samo sebe in bila sovražna do sebe.

Ja, resnica pogosto boli. Boli kot pri norcih, vendar danes vem, da lahko stvari preobrazim le, če jih prepoznam, sprejmem in zavestno izberem drugače. Proces duhovne alkimije od nas zahteva, da najdemo svinec, ki ga želimo preobraziti v zlato. To je ena od treh pomembnih sestavin alkimije.

Resnica je, da si moški od vsega najbolj želi, da bi bila njegova ženska srečna. Resnica je, da je vedno boleče iskren, da govori resnico, le da ženske pogosto ne želimo slišati tega, kar nam govori, ker nam to kar slišimo preprosto ni všeč. Še vedno mi pogosto ni všeč kar slišim in učim se poslušati. Učim se spoštovati in učim se občudovati moške.

In ko svoja spoznanja delim z ženskami, pogosto slišim očitek, da zagovarjam moške. Ženske namreč obožujemo svojo vlogo žrtve. Da smo lahko v vlogi žrtve, potrebujemo na drugi strani sovražnika, mučitelja, nekoga, ki ga lahko obtužujemo, kaj nam dela in kako grdo dela z nami. In vsaka žrtev nujno potrebuje simpatizerja, nekoga, ki se z njo strinja in jo podpira v njeni igri žrtve, ki čaka na rešitelja. Ja zelo dobro poznam svojo žrtev in tudi mit o princu na belem konju mi je zelo znan. Zabavno je to, da ima zdaj zame čisto nov pomen, kajti moški je resnično princ, ki se mojstri, da postane kralj.

Vsaka ženska ima vedno na izbiro – lahko je žrtev okoliščin, žrtev odnosa, žrtev moškega ali pa prepozna svoje strasti, svoje želje in stopi za tem, kdo v resnici je… kraljica.

Dejstvo je, da če želiš v svojem življenju kralja, moraš najprej Ti postati kraljica. Kralji so namreč sila zanimiva vrsta – pokažejo se samo, če jih vidiš, spoštuješ in občuduješ. Ženska mora postati sprejemljiva, voljna, da se odpre in sprejme darilo s strani moškega, da dopusti, da jo to darilo neguje in da se preda svojemu kralju, kar od ženske zahteva številne veščine, ki jih sodobna ženska enostavno ne pozna. Šele,  ko je ženska voljna sprejeti, bo to razkrilo kralja v njenem moškemu.

Ja, res je, sama dolgo časa nisem imela pojma o teh stvareh. Potem pa sem v svojem življenju srečala… kralja. Moškega, ki je bral moje misli, moškega, ki me je obdaroval na najbolj nenavaden način in vsakič znova sem bila izzvana, da sem sprejela. Ta moški me je naučil, kaj pomeni biti kraljica, le da takrat nisem razumela, kaj mi kaže, česa me uči. Danes vem in danes z ženskami delim, kako postati kraljica.

Vprašanje je le ali si Ti voljna, da stopiš v svojo kraljico in zaživiš izpolnjeno življenje? Kakšna je tvoja izbira danes?

Bodi Sijajno!

Taja Albolena.

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si