Saj je samo navada!

To pogosto slišim; Saj je samo navada. In pogosto zelo podcenjevalno gledamo na razvade, češ, saj jo lahko takoj spremenim, če hočem. Izziv je v tem, da v resnici nočemo spreminjati “utečenih” navad. In v tem je težava pri preobrazbi za večino ljudi. Ko delamo na spreminjanju prepričanj, če ne spremenimo svojih navad, nismo naredili ničesar. Sama sem dolgo časa delala s tehnikami za spreminjanje prepričanj in po nekaj letih ugotovila, da se grem mentalno masturbacijo na svojih možganih, moji tokokrogi pa so mirno ustvarjali znane odzive. Hmmmm. Resnica je, da nam niti pozitivno razmišljanje niti programi za ustvarjanje pozitivnih prepričanj ne pomagajo kaj dosti, kajti možgani so organ, ki se uči in je narejen tako, da se spremeni le skozi izkušanje.To mi je dalo misliti. In tako sem se od blizu spoznala s svojimi možgani. In njihovimi tokokrogi.

Ljudje imamo v svojih možganih utečene tokokroge. Pravzaprav je vsako čustvo, misel in dejanje tokokrog. Tokokrog je povezava v našem živčnem sistemu, ki podpira določen vzorec ali strategijo, ki jo imamo v svojem življenju. Možgani se do 7 leta naučijo, kako vse kar se nam v življenju dogaja povežejo oziroma asociirajo s strategijami in tokokrogi iz preteklosti. Ko se določena struna sproži, možgani poiščejo podobno izkušnjo, ki se je že zgodila in dvigne se stara strategija (v prejšnjem prispevku sem govorila o strategijah našega notranjega otroka), vaša navada, kako “odreagirate” na dražljaj. Možgani se odzovejo s svetlobno hitrostjo, gre za električne in kemične poti v možganih, ki oblikujejo vaše življenje. Če želimo spremembe v svojem življenju, moramo spremeniti svoja notranja stikala. Izziv je v tem, da ko razmišljamo o težavah in analiziramo stvari, ki se nam dogajamo, ko iščemo vzorce, v resnici ne spreminjamo tokokrogov, pogosto jih še krepimo.

Če pogledamo, kaj je pravzaprav tokokrog, nam bo hitro jasno kje tiči težava. Tokokrog je živčno vlakno, ki nosi informacijo kako se odzivamo na določen stresor. Gre za kemični in električni tok, ki določa ali se pomikamo skozi stres ali se v njemu zataknemo. In ta tokokrog vključuje čustveni proces, ki se zgodi najprej v obliki primerjave v možganih s preteklimi izkušnjami, šele v drugi fazi pride informacija do neokorteksa, našega miselnega dela možganov, kjer se poveže z mislimi in šele v drugi fazi lahko razmišljamo o tem kaj čutimo in kaj potrebujemo in temu sledi poravnava oziroma uskladitev.

Kadarkoli se nam v življenju zgodijo situacije, ki so za nas stresne, se vklopi tokokrog stresa, ki nas vodi v svojo črno luknjo. Kajti, ko se vključi tokokrog za stres, ustvari slabo razpoloženje, ki je kot odmev v čustvenih možganih lahko dneve ali tedna, celo leta. Težava z navadami je v tem, da sploh pri tistih navadah ali strategijah, ki nam povzročajo stres npr. občutek zapuščenosti, izdanosti, sproži v nas odziv najstarejšega dela možganov, plazilskega dela, ki pozna štiri odzive; beži, bori se, zmrzni ali da enostavno omedlimo.

In večina ljudi danes, ki so ujeti v stresu pomanjkanja na katerem koli področju, je glavo vtaknila v pesek kot noj in so v odzivu zmrznenosti. Nočejo vedeti, se delajo da težave ni in čakajo, da bo vse skupaj minilo. Slaba novica je, da stvari ne bodo minile same od sebe. Nevroni, ki se sprožajo skupaj, se vežejo skupaj, kar pomeni, da je pomembno, da zavestno preoblikujemo svoj živčni tokokrog. In izzivi, ki nam v zadnjih letih prihajajo v ospredje so del učenja, ki ga moramo usvojiti. Skozi izkušnje prepoznavam, da je potrebno stvari ozavestiti, jih razumeti, jih začutiti in izkusiti, da bi jih resnično lahko preobrazili. Velika večina ljudi pa se posveča zavedanju in razumevanju, izogiba pa se čutenja in izkušanja stvari. In tako ker se neuroni, ki se skupaj sprožajo vedno skupaj povežejo, ostajamo v negativnih izkušnjah, v tistih izkušnjah, ki nam ne služijo več tudi po tem, ko je jasno, ko smo ozavestili in razumemo, da nam to ne služi več. Vsakič, ko gremo še en krog in še en krog, se brazda v možganih poglobi in vedno več naše energije je ujete v tem tokokrogu, kar zahteva vedno več naše pozornosti. In zato je navada kot železna srajca, ki jo težko slečemo, če se je ne lotimo čez vse štiri nivoje Biti.

Vesolje nas sili, da stopimo na svojo pot, da začnemo deliti svoje darove in svoje talente z ljudmi in svetom. Začne s šepetom, ko nam potiho prišepetava in nas usmerja s sinhronimi dogodki, da slišimo pravo informacijo, v roke vzamemo pravo knjigo, preberemo točno pravo stvar (saj ne verjamete, da gre pri tem, da tole berete za na-ključ-je, kaj?). In če trmasto vztrajamo v svojih znanih odzivih in starih tokokrogih, nam začne pošiljati bolj konkretna sporočila glede tega, kaj bi bilo modro narediti, kako bi bilo modro stopiti na svojo pot. In če ne prisluhnemo sporočilom, začnemo dobivati lekcije. Še vedno gre za ista sporočila Univerzuma, pravzaprav tistega dela nas samih, ki ve bolje od nižjega, majhnega jaza, le da so ta sporočila zdaj glasnejša in vedno bolj neprijetna. Vsi poznamo lekcije, ki nam jih servira življenje in če se igramo noja in glavo trmasto tiščimo v pesek, začnemo ustvarjati kaos in kaos je tisti, ki vodi v razpad vsega znanega in krizo.

Nihče nas ne “zajebava”, le sami sebe nočemo poslušati in zato se nam zgodijo osebne krize, ko nočemo spustiti starih strategij in ustvariti nove navade. Kriza nastopi, ko nas življenje na polno sooči s tem, čemur smo se poskušali izogniti. Kot bi nas na polno povozil vlak ali tank. Prej ali slej v življenju spoznamo, pogosto na zelo trd način, da Univerzum vedno doseže svoje. In izziv je v sprejemanju, v sprejemljivosti, v tem, da se odpremo za to, kar nam Življenje sporoča.

Zato se spoglej s svojimi navadami in ustvari takšne, ki te podpirajo.

Namarie,

Taja Albolena