Samo še tole…

Samo še tole naredim in potem si bom res vzela čas zase.

Ti je to kaj znano?

Številne ženske danes poročajo o tem, da so fizično utrujene, čustveno izpraznjene in mentalno izčrpane. Vendar ne glede na to, še vedno same sebi rečejo; Samo še tole, potem pa…

Ko sem poleti dobila navdih, da ženske pogosto vozimo s prazno posodo ali pa na hlape, je to pripeljalo do zanimive prispodobe, preko katere se ženske, ki so del SiStar skupnosti vedno znova opominjamo, da je potrebno napolniti svojo notranjo posodo z oksitocinom.To da, ko avtu zmanjka bencina, obstoji na mestu, nam je jasno. Hkrati pa v svojem življenju vedno znova pričakujemo od sebe, da bomo bolj uspešne, bolj hitre, bolj dobre, če bomo vozile kar s praznim rezervoarjem za gorivo.

A ni to zanimivo!?

In tako kot tvoj avtomobil vsakič znova zahteva, da ustaviš na bencinski črpalki, da napolniš svoj notranji rezervoar, to potrebuje tudi tvoje telo. Če voziš na dolge razdalje in si zelo zposlena v svojem življenju moraš redno tankati. Če si zelo obremenjena, to pomeni tankanje večkrat na dan.

Žal verjetno tak mačehovski odnos do telesa izhaja tudi iz tega, da nam nihče ni povedal, kako pomemben je oksitocin za žensko telo in za to, da smo ženstvene. Rada rečem, da si lahko možača na nadomestkih in substancah kot je sladkor, gluten, kafein. Da bi bila ženstvena pa potrebuješ vitalnost, potrebuješ življenjsko energijo, potrebuješ strast in vse se začne pri odnosu s sabo.

Oksitocin ne boš aktivirala na silo, s tem, da narediš to in to in to. Je povezan s procesom, ti ga moraš graditi v sebi, vedno znova polniti to svojo posodo in to ti potem omogoči tudi to, da nisi vzkipljiva, tako mentalno izčrpana, fizično utrujena, čustveno izpraznjena in da lahko siješ.

Ker oksitocin je tisti, ki ženski naredi zvezdice v očeh in zaradi katerega sije, mehko in toplo.

Ko sem na svoji DivineFemme strani delila članek Odvisna od stresa, sem v odgovor dobila pismo, ki ga objavljam v nadaljevanju, ker me je globoko ganilo. Članek si lahko prebereš tukaj…

Draga Taja,

Kakšna resnica. Kako častno je biti odvisnik. Tudi takrat, ko ponoči ne spiš več, ko komaj premikaš telo, ko svetijo že vsi alarmi….popiješ kavo, Red Bull in si tam. Ko telo odpove, ležiš v postelji z računalnikom na kolenih in telefonom v roki in si pripravljena…

In sem v svetu, ko je povsem normalno tako. Ravno v teh dneh se sprašujem do kam. Pa ne samo sebe. Tudi kolegice. Ena kašlja kot dolgotrajni kadilec, ima vročino in se premika samo zaradi analgetikov. Kje je meja?
Druga je zelena kot stena, v službi od jutra do večera že cel mesec. Nič vikendov. Pa ji je šef rekel, da do petka mora končati projekt, ker izgubljamo denar. Spet ne bo vikenda, spet bo spala le nekaj ur, obroki hrane spotoma,…

Pa se mi prav nič ne smilijo. Sprašujem se, kaj se mora vse zgoditi? Do kod smo pripravljene hoditi po sebi za preživetje? Koliko se imamo v resnici rade?

Moja izkušnja z odvisnostjo je podobna tvoji. Tudi jaz sem se filala z glasno glasbo, plesala v avtu. Tudi jaz sem mislila, da je to ok. Sicer sem bila neskončno utrujena, a sem se prepričala, da sem samo lena in da je normalno, da sem na ful. V službi, doma, med prijatelji, še na otroškem igrišču…

In moje zadnje službeno potovanje je bilo pika na I. Sestanki od jutra do večera, potem skupne večerje pozno v noč. Totalna preiskušnja. Res sem dojela, da je VSE moja izbira. Da izbiram vsak trenutek. Ker se sploh ne zavedam kako mi je domače biti na adrenalinu in sem tam takoj. Trenutek in si not. Vlekla sem se ven s kremplji, dihala, naredila vse, kar mi je svetovala Hetaira. Ta občutek je tako domač, da brez kakršne koli težave zlezeš not. Priti ven pa je precej bolj zahtevno.

Zanimivo je, kako hitro preklopimo v avtomatizem. Tudi, ko že mislimo, da poznamo vse. Rituali, ki jih delam, se res potrudim, a takoj ko sem bila bolj utrujena, so prešli v avtomatizem.
Vem, Budnost. Budnost. Budnost. In ponižnost. Ponižnost. Ponižnost. Vsak trenutek.

Moja izkušna je takšna, da ko se neguješ in si priskrbiš potrebno dozo oksitocina, ni več prostora za adrenalin. Odpade. Nočem več. Preveč sem pogrešala svoje hobije, dejavnosti, ki me hranijo.

Sistemi delujejo tako, da te utišajo. Utišajo naše hrepenenje, našo bit. Zato, da manipulirajo. Da si ovca, ki nimaš časa, da bi razmiljal o sebi, o željah. Tako te naredijo odvisne, da narediš vse. In zdaj vem, kaj pomeni prodati dušo. Točno to naredimo, ker mislimo, da brez njih ne moremo. Ne zavedamo se koliko v resnici prodamo za “ugodje”. Za lepe obleke, za počitnice v dragih destinacijah, za boljši avto, za pohištvo po meri….prodamo srce.

In za vse se odločimo sami.

Objem,
D.B.

Srčno hvaležna sem za pvratne informacije in aha momente, ki jih delite z menoj. In hvala, draga Ženska, da si mi dovolila, da tole objavim.

Res je nenehno smo v pogonu in na koncu ostanemo prazne z občutkom, da smo prodale svojo Žensko Dušo. In potrebna je dnevna praksa negovanja, doslednost, stik s svojo Žensko Dušo, da začutimo Sebe, stik s sabo in polnost, po kateri tako globoko hrepenimo.

Neguj Žensko v sebi!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Taja ženski, ki je izgubila stik z žensko v sebi, ki čuti, da ni dovolj, pomaga, da vzljubi sebe, da začuti zaupanja vase kot žensko ter sledi sebi. Vodi jo, da utelesi polno moč svoje Ženske Duše, zasije ter zaživi radostno in izpolnjeno življenje. Več najdeš na www.divine.si