Še eden tistih AHA momentov…

Vedno znova me preseneti, ko doživim kakšno sinhronost v obliki teksta ali knjige, ki mi ponudi razumevanje točno tistega, kar že nekaj časa premlevam v sebi in nekako ne znam prav dobro ubesediti. In tako se mi je pripeljala pod nos zelo zanimiva razlaga o tem, kako ljudje duhovnost pogosto uporabljamo zato, da neudobje, ki se dogaja v našem življenju kao presežemo, v resnici pa samo naredimo obvoz in se izognemu temu, s čimer nas življenje želi soočiti.

Že dlje časa opazujem in tudi pišem o tem, kako nerazrešene ranjenosti iz otroštva vplivajo na naše odnose. Ste se kdaj vprašali, zakaj so ravno odnosi tisti, kjer se razkrivajo naše največje ranjenosti? Ker se ranjenosti naše psihe vedno ustvarijo v odnosih, v naših odnosih s starši. In ranjenost, ki je kot epidemija modernega sveta je občutek, da smo neljubljeni taki kot smo.

Nezadostna ljubezen ali nepovezanost je za otrokov živčni sistem velik šok, ki povzroči travme, pa naj se tega starši zavedajo ali ne. Pogosto travme povzročimo otrokom, ker imamo drugačen pogled na svet od njih in enostavno ne razumemo njihove potrebe po bližini in dušnemu stiku. Otroci so v stiku s svojo dušo, mnogi odrasli pa ne več in enostavno ne čutijo potreb, ki jih otroci imajo … in tukaj nisem nobena izjema. Ne glede na vse svoje znanje, sem o tem, kako ranimo druge spoznala prepozno, da bi bila na to lahko pozorna v tistih najnežnejših letih mojih otrok.

Dejstvo je, da ljudje ponotranjimo načine, kako smo bili vzgojeni, ponotranjimo odnos staršev do nas in s tem kapaciteto vrednotenja sebe, ki je osnova tega, kako vrednotimo in cenimo ljudi okoli sebe. In ker so tovrstne rane, ki jih nosimo v sebi boleče in vsekakor zelo neprijetne, pogosto v svoji odrasli dobi razvijemo duhovne obvoze.

Pogosto poslušam debate o tem, kako so ljudje, ki si dovolijo, da čutijo in izražajo jezo, žalost ali strah v “nizki vibraciji” ali v “težki energiji” in se jim je treba zato izogniti, ker če nisi 24/7 pozitivno razpoložen, potem s tabo nekaj ni čisto v redu.

Vedno znova slišim ljudi intelektualizirati o duhovnih modrostih in osebni rasti, o tem, kako visoko razviti so in da imajo vsi okoli njih težave, ker so oni tako duhovno razviti. Iz lastnih izkušenj vem, da je precej lažje biti nekje z glavo v oblakih, kot biti v telesu in čutiti to kar se ti dogaja. In to se v sodobni psihologiji imenuje duhovni obvoz, ko gredo ljudje direktno k duhu, v angelske sfere, kjer je vse ljubeče in nebeško in dobesedno zapustijo svoje telo.

Ko se premikaš v svojem življenju skozi preobrazbo, jo je potrebno utelesiti in izkusiti. potrebno si je dopustiti, da začutiš svojo bolečino in ranjenosti, brez izogibanja, brez boja, brez sojenja in kritiziranja ali potrebe po tem, da bi naredil obvoz direktno v nebeške višave. Vem, da je pobeg v duhovne sfere nekaj, s čimer se želimo zavarovati pred neudobjem in soočenjem s svojo bolečino, vendar nas izogibanje ranam drago stane. Vsakič, ko se izognemo svojim ranjenostim okrepimo svoje maske, ustvarjamo nove, krepimo ovire in zidove, ki jih gradimo znotraj samega sebe in zapustimo svojo človečnost.

In z leti smo vedno bolj vešči tega, kako bolečine namesto z alkoholom, zdravili, kofeinom ali mamili pravzaprav utišamo s knjigami za samozdravljenje, dietami, posebno prehrano, jogo, molitvami, angeli in drugimi duhovnimi orodji. In da se razumemo, vse to sem dolga leta za osebni duhovni obvoz uporabljala tudi sama in zato vem, kako odvisni lahko postanemo in kako priročno je svojo notranjo praznino polniti s temi “duhovnimi” zadevami.

Moj pristanek na Zemlji je bil dvakratno trd. S tem, da sem prvič uspešno naredila duhovni obvoz direktno v višave in se leta slepila, da “delam na sebi”, ko sem se v resnici bolj ali manj uspešno izogibala sami sebi. Drugič pa mi ni bilo dano, da bi se izognila sama sebi, kajti preveč je bilo na kocki in to kamor me je vodila duša, je bilo direktno v “pekel” na Zemlji, v mojo notranjost. V soočenje z vsemi mojimi nerazrešenimi bolečinami in ranjenostmi.

Duhovni obvoz je pravzaprav eden od naših mehanizmov obrambe. In čeprav je videti precej lepši od večine naših obrambnih mehanizmov je še vedno zgolj to, obrambni mehanizem. Duhovni obvoz nas ščiti pred resnico, povzroči otopelost, ločenost od naših občutkov in nam pomaga, da se izogibamo večji sliki. Biti moramo precej notranje budni, da zaznamo, kdaj pravzaprav pobegnemo iz svojega telesa v “višave”, namesto da bi začutili in prepoznali, kje se trenutno nahajamo in to sprejeli.

Duhovni obvoz lahko zaznamo kot hlastanje ali skoraj odvisnost od pozitivnega, namesto hvaležnosti za to, kar je. Prepoznamo jo lahko kot izogibanje namesto sprejemanja, kot občutek, da smo nekam prispeli ali da moramo nekam iti, namesto da samo smo. Ko smo v tej fazi izogibanja in duhovnega obvoza, uporabljamo duhovne prakse kot način zatiranja čustev in občutkov. In dejstvo je, da sploh ni poanta v duhovnih praksah, ki jih ljudje uporabljamo.

Za tiste, ki zanikajo svoje občutke in ranjenosti lahko meditacija pomeni način, kako ustvarijo razdaljo, ločenost in hlad v medsebojnih odnosih. Kajti pogosto je strašljivo, da stopiš v življenje z obema nogama in se soočiš sam s seboj. Ljudje pogosto govorijo o tem, kar mislijo da čutijo, o podobah in konceptih in si v resnici ne dopustijo, da bi se preprosto spustili v telo in začutili, kaj čutijo.

In pogosto je boleče opazovati ljudi, ki se izogibajo ljubečim stikom, ker bi to v njih utegnilo prebuditi čustva in bolečino ranjenosti, kako se ločujejo sami od sebe in hkrati hrepenijo po povezanosti in stiku. To, kar sem morala narediti v svojem življenju in kamor vodim tiste, ki pridejo k meni je v prvi vrsti, da pogledaš, kje se nahajaš. Vsi si želimo celostnosti, povezanosti in dušnega stika z drugimi. In vse se začne s tabo in tem kje se trenutno nahajaš.

Najprej si moraš priznati kje si, da bi lahko svoj kompas naravnal tja, kamor želiš iti. Vsi vemo, kako se obnaša GPS naprava, ko nima signala, ker smo v predoru … ni signala, ponovno izračunavam, ni signala. In dokler si v predoru svojega življenja, se ne moreš naravnati tja, kamor bi želel iti, ker enostavno nimaš signala.

Izziv mnogih je v tem, da enostavno ne znajo ustvariti svetega prostora, tiste alkemične posode, v kateri bi se počutili dovolj varno, da bi se spogledali s tem, kar je videti tako strašljivo. In to je nujno potrebno, da lahko v sebi sprejmeš in objameš vse tisto, kar čutiš kot boleče in neudobno.

Štirje ključni koraki v soočenju s seboj so prisotnost in prepoznavanje kje se nahajam, sprejemljivost in priznavanje tega kar čutim, negovanje sebe in prijaznost do sebe ter povezanost s sabo v vseh aspektih svoje biti in zavestno izbiranje kam naravnavamo svoj kompas, kaj je točka B na tem našem notranjem popotovanju. In duša vedno ve.

Pred nami je še ena polna luna, ki nas pošteno gunca. Naj bo nežna z vami.

Taja Albolena