Sindrom makovih cvetov

Ko sem stopila na svojo pot in resnično zapičila zastavico v tla v smislu ok, tukaj sem in dajem od sebe samo najboljše, so takoj začela prihajati sporočila v smislu, da sem draga, da kopiram, da nisem avtentična in vsaka pripomba me je na začetku zadela direktno v srce. Potem mi je prijateljica rekla, ko sem se nekaj pritoževala, da če se mi to zdi grozno, naj grem za kakšen teden v kakšen reality show in potem spremljam kaj imajo ljudje za povedati o mojem delu. Zdaj mi je popolnoma jasno, zakaj se ženske skrivamo.

Sindrom makovih cvetov je nekaj, kar ni zraslo na mojem zelniku, vendar izjemno lepo opisuje tendenco ljudi, da tiste cvetove, ki pokukajo onkraj »povprečja« enostavno postrižejo. Za različne ljudi sindrom makovih cvetov pomeni različne stvari, za nekatere je to ljubosumje zaradi uspešnosti, ki so jo posamezniki dosegli. Če nekdo v Ameriki kupi športen avto so vsi navdušeni in komentirajo; Lep avto. Če v Sloveniji kupiš športni avto, si sigurno kradel, da si si ga lahko privoščil. In brez dvoma bi se našel kakšen posameznik, ki ga bo privoščljivo opraskal – zanalašč, ker pač lahko.

Za druge je sindrom makovih cvetov povezan z ignoranco. Pogosto namreč podpiramo in favoriziramo ljudi, ki so manj nadarjeni in pripravljeni garati za uspeh enostavno zato, da nekdo ne bi resnično uspel, ker bi lahko zasenčil druge. Kratkovidnost okolice povzroča to, kar je Mazzini v svoji zadnji kolumni tako slikovito opisal kot lonec brez pokrovke. Pravi, da je Slovenija kot lonec brez pokrovke v katerem kuhamo izjemne talente in uspešne ljudi, ki vedno znova pobegnejo v tujino, ker jih na domačih tleh enostavno ignoriramo, ne priznamo njihove uspešnosti in jim predvsem zaradi ignorance sploh ne damo priložnosti, da pokažejo to, kar znajo.

Tretji so mnenja, da to pomeni, da ne damo pozornosti temu, kar je resnično pomembno in uspeh vidimo kot veliko breme, ki nas teži in žuli in se ga zato raje enostavno znebimo.

In nedvomno drži, da, če se le da, že otrokom v šoli damo vedeti, da je z njimi nekaj hudo narobe, če štrlijo iz povprečja. Ker so naporni, ker hočejo vedeti več, ker hočejo videti več. Zaradi radovednosti in želje po znanju so pogosto nesprejeti, nerazumljeni, zavrnjeni vedno znova in znova, ker vedo preveč, ker so presegli svoje učitelje.

Vam je katerikoli od zgornjih načinov poznan?

Vsaj eden je zagotovo zakoreninjen globoko v vaši podzavesti in vsakič znova učinkovito poskrbi za to, da svoje rdeče glave ne stegujete previsoko.

In prav zanimivo mi je opazovati, kako sem s svojo rdečo glavo, ki jo spet stegujem nekam onkraj povprečja, ponovno dregnila v osja gnezda mnogih, ki bi vsekakor zelo radi videli, da bi se ponovno skrila. In kdo bi vedel, morda bom tudi jaz »pobegnila« v tujino, ko se bom naveličala vseh teh polen pod noge. Morda. Vendar vem nekaj, kar mnogi ne vedo, ko »pobegnejo« in to je naša moč kreacije, ki gre povsod z nami.

Dejstvo, ki ga ne moremo zanikati je, da kamorkoli gremo, sebe nesemo s seboj. In tako z nami potuje tudi tisti vzorec, program, tista notranja navada, zaradi katere takrat, ko nam gre predobro v življenju poskrbimo za to, da se vrnemo nazaj na staro mesto. Saj veste kako ljudje radi rečejo, da se moraš vrniti tja, kjer je tvoje mesto.

No, jaz se ne bom nikamor vračala, ker se zavedam, da dvigujem svoj najvišji limit vedno znova in znova, v višave. Na vso mojo srečo imam v rokah orodja, da se lahko soočim z vsem »sranjem«, ki ga uspeh vseh sort dviga v meni. In vse svoje vedenje že 15 let delim s tistimi, ki jim je mar in ki želijo v svojem življenju naprej.

Simdrom makovih cvetov je povezan z našimi ranjenostmi, ki jih nosimo v sebi in s katerimi se moramo pomiriti v sebi, če želimo v življenju resnično uspeti. Kajti, če stvari zanikamo v sebi, bomo ne glede na uspeh na enem področju, npr. v poslu vedno poskrbeli za razpad svojega življenja na drugem. Kar poglejte koliko uspešnih zvezdnikov ima težave v odnosih ali pa z odvisnostmi, ker enostavno morajo trpeti na določenih področjih, da bi lahko bili uspešni na področju, kjer so uspešni.

Moja namera je, da pokažem ženskam, kako biti uspešna v svojem življenju brez potrebe, da trpi tvoje zdravje ali odnos ker si pač uspešna na poslovnem področju. Kako biti uspešna na sijoče ženstven način! Izziv? Nedvomno. Kajti to kar uspeh zahteva od nas je iskrenost, avtentičnost in transparentnost.

Po 20 letih moje samostojne poti mi ljudje očitajo, da sem draga in preveč računam. Kaj res? Dvajset let investicij, potovanj, učenj, študija, da sem na svojem področju v špici in da kot pionirka vedno znova v Slovenijo prinašam nova in nova znanja se pa mora nekje poznati, a ne!? Moja interpretacija je taka, da sem končno začela resnično ceniti svojo vrednost. Še vedno se premalo cenim in to je moje delo v napredovanju. Vedno bolj rastem, vedno bolj objemam sebe. In vem, da je vse kar dajem od sebe vrhunsko. Zakaj vem? Ker sem sama svoja najzahtevnejša potrošnica. Ker, če ni vrhunsko tega enostavno ne delim z drugimi. Ker ni vredno tega, da to delim. Ker sem perfekcionist in totalno zahtevna do sebe in ker na to zdaj gledam kot na mojo vrhunsko lastnost in ne pomanjkljivost, saj se zavedam da samo zato, ker sem takšna kot sem, lahko ponudim ženskam, ki hodijo k meni preobrazbe, ki so jih deležne. Ker za vsem stojim sama, ker vse stvari uporabljam sama in ker vem, kam so me te iste stvari pripeljale in kaj so v moje življenje prinesle.

Zakaj to pišem?

Itak vem, da se bodo našli taki, ki me bodo spljuvali in poskušali odstriči mojo prelepo rdečo glavo. Vem pa tudi, da si tam zunaj Ti. Ja točno TI. Ki te vedno znova ponižajo in ki jim uspe, da s svojimi zlobnimi jeziki skrijejo tvojo prelepo rdečo glavo.

Veš, to pisanje je namenjeno tebi. Da dojameš, da ne glede na to, kako visoko bo segala tvoja rdeča roža, da se bo vedno našel kdo, ki te bo kritiziral in sodil. In takrat je najboljša stvar, ki jo lahko rečeš; Hvala.

Zakaj že hvala?

Hvala, ker mi s svojim kritiziranjem vedno znova pokažeš, kako dobra sem. Resnično bi mi bila ljubša prijaznost, vendar toliko poznam človeško naravo, da vem, da te v resnici razganja od ljubosumja. Hvala za tvojo potrditev, da sem na pravi poti. Če ne bi bila, se nihče ne bi trudil, da me spravi z nje. Hvala za to, da mi namenjaš pozornost. Rumeni tisk je močno usvojil enega najmogočnejših zakonov narave; Tja kamor usmeriš pozornost, tja teče energija. In za vsakim dobrim konjem se močno praši.

Zato draga moja Ženska. Vedi, da je vse v tvojih rokah. In ključno je, da na svoji poti usvojiš veščine Ženske umetnosti Kreacije, da si budna in spremljaš svoje »gremline«, da prepoznaš svoje programe, ki so del tvojega otroškega »udomačevanja« in zrasteš v Žensko za katero si se rodila, da postaneš.

Želim ti izjemno poletje.

Taja Albolena