Moški so pohotni, perverzni, pokvarjeni prasci.

Ti je vzelo sapo?
Meni tudi.
Ko je ta misel vzniknila iz moje notranjosti, sem bila osupla.

Moje vprašanje navznoter se je glasilo… kaj si mislim o moških?

Pojma nisem imela od kod se je to vzelo.
Potem sem dojela, da je to popotnica, ki sem jo dobila s strani mojih prednic.
Vgravirana je v mojo DNK.

In ko je splavala na površje v mojem zavedanju, sem bila v isti sapi osupla, hkrati pa sem si oddahnila.
Čutila sem kot bi tone teže odpadle z mojih ramen.
Teža, za katero nisem vedela, da jo nosim s seboj.
Teža zlorab, posmeha, poniževanja in gledanja navzdol.
Toliko mojih prednic je izkušalo to realnost, da so nevredne, ničvredne, zgolj blago.
Zgolj objekt.

Verjetno sem tudi zaradi tega postala strastna raziskovalka ženstvenosti.
In verjetno sem tudi zaradi tega prepoznala, kako grde znamo biti ženske do moških.

Okolica mi je zelo dobro pokazala, kako se moškim vzame moč, če so preveč drzni, z mečem (beri odkrito kritiko), visokimi petkami (beri preplavljanjem s svojo energijo skozi zapeljevanje in telesnost, zaradi katere pride do objektivizacije z njihove strani) ali pa z lasnimi iglami (beri obračanjem oči, ko povedo kaj humornega ali globokimi vzdihljaji, ki izražajo neodobravanje).

Ja, v zadnjih 60 letih smo se ženske naučile, da moškemu vzamemo moč.
In to zelo učinkovito uporabljamo.
Dnevno.

Spomnim se kot bi bilo včeraj.
Njenega sijanja. Njene lepote.
Bila sem ljubosumna, priznam.

Bila je mlada. Mlajša od mene.
In njeni ženski atributi so bili v presežku.
Znala je ugrabiti pozornost vseh moških v prostoru.
In bila je moja prijateljica.

V njeni družbi sem se počutila nevidna. Majhna siva miška.
Z njo sem bila v dinamiki nevidnosti, ki sem se jo naučila v odnosu z mojo mamo.
Na nek perverzen način je bilo varno biti nevidna.

Vedno sem izbirala prijateljice, ki so me zasenčile.
In to je bilo moje učenje. Moje mojstrenje.
Ki pa je bilo vse prej kot prijetno.
Bilo je boleče. Peklensko.

In najbolj boleče je bilo, ko smo bili skupaj z mojim moškim.
In je bila vsa njegova prisotnost pri njej.
Mene ni bilo. Takrat nisem obstajala.
Počutila sem se nemočno. Nevidno. Kot da me ni.

Sovražila sem vse svoje pomanjkljivosti, ki so bile v njeni družbi še bolj očitne.
V oči je bodlo, da se nisem znala urediti in poudariti svoje ženskosti.
Ob njej sem se počutila kot moškinja.
Vedno je imela vso pozornost v prostoru.

In takrat sem se spraševala zakaj je moj moški sploh z menoj.
Spomnim se, kako sem prezirala moške, ki so se slinili na njej.
In ja, danes lahko vidim, da sem takrat verjela v to, da so moški pohotni, perverzni in pokvarjeni prasci.
Ok ne vsi, ampak veliko njih.

In po enem od mnogih dogodkov, kjer sem se počutila res spregledano in nemočno sem se odločila, da neham prijateljevati z njo.
Takrat sem sklenila, da žensk ne bom več vabila k sebi domov.
Takrat sem se odločila, da ni varno imeti prijateljic.
Ker ti speljejo fanta.

In potrebovala sem desetletja, da sem spoznala uroke, ki sem jih naredila sama sebi.
Ja, veliko sem se naučila v teh desetletjih, ki so šla ne vem kam v tem vmesnem obdobju.
Vse kar danes vem in delim o sijanju, o ženstvenosti, o lepoti sem dala skozi.
Učila sem se o teh stvareh zaradi sebe.
Ker sem jaz iskala odgovore na svoja notranja vprašanja.

Vem koliko bolečine se skriva v ženski.
Poznam skrivnosti, ki jih nosi v sebi.

In vem tudi kako težko jih je skrivati.
Koliko energije ti vzame, ko poskušaš nekaj, kar ni tvoje držati pod pokrovko, da se ne bi pokazalo, da te ne bi poškodovalo.

Leto 2018 je leto razkrivanja, leto soočanja, leto, ko bodo sence silile na svetlo.
In vedno težje jih bo skrivati sama pred seboj.

Tale senca, ki sem jo držala v sebi več kot dve desetletji prihaja na površje pod okriljem polne lune v Levu, ki je kot nalašč za soočenje s svojo lepoto, veličastnostjo, sijanjem in ženstvnostjo.
Glede na napovednik si mislim, da bo naporno.
In super hvaležna sem za orodja, ki jih imam na voljo, da se lahko s kar največ miline in nežnosti premikam skozi stvari, ki so tako surove, ko bi se kdo dotikal živca brez mielinske ovojnice.

Radikalna iskrenost je zakon!

In končno se lahko opravičim in se pomirim s svojim notranjim moškim, s katerim sem bila ves čas na boljni nogi ravno zaradi tega, ker sem v enem delu svojo sodbo o tem kakšen je, projicirala nanj.
Ker je bil on pohoten, perverzen in pokvarjen prasec.

Danes vem, da me ni mogel zaščititi in v polnosti poskrbeti zame, ker mu nisem dovolila.
Ker sem se vseskozi branila in ga napadala… v sebi.
S kritiko. S preplavljanjem. Z zavijanjem z očmi.

Vse je eno in eno je v vsem.
Danes vem, da je vse, kar gledam tam zunaj, tukaj v meni.
In tisto, kar me najbolj moti in je najbolj boleče je na prvem mestu, da se s tem spogledam, to sprejmem in objamem v sebi.

In iskreno mi dol visi, kaj si misliš ti.
Ker vem, da imaš v sebi svoje zgodbe in bolečine, s katerimi se moraš pomiriti.
In vse, kar sodiš in na kar s prstom kažeš pri meni, je v resnici v tebi.

Vsi imamo vsak svoje izzive in težave.

Ja teh 40+ let kar tlačim to Zemljo je pustilo svoj pečat.
In razkrilo svojo modrost.

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

P.S. Februarja bo v SiStar templju v ospredju ljubimka. Ljubiš sebe brezpogojno? Če imaš s tem področjem težave, vabljena v našo družbo. Več najdeš >>>tukaj<<<