Sistemu služi, da splav skrivaš…
Včeraj sem gledala film Žena (The Wife) z Glenn Close v glavni ženski vlogi.
No v resnici sem ga gledala samo z enim učem, ker sem vstavljala fotografije v okvirje in se pripravljala za razstavo v Radencih, ki jo otvorimo jutri 27.9.2022.
Vendar sem vseeno ujela dovolj, da me je v živo zadela realnost mnogih žensk, ki ostanejo v senci svojega moža.
Glenn Close igra Joan, ženo pisatelja, ki dobi Nobelovo nagrado za književnost in njeno vlogo v njegovem delu.
Film res priporočam v ogled (sama si ga bom zagotovo ogledala še enkrat).
Tisti del, ki se me je še posebej dotaknil je, ko jo švedski kralj na podelitvi Nobelove nagrade vpraša kaj je njen poklic in odgovori; I am a king maker —- ustvarjam kralje.
Ženske smo ustvarjalke, kreativke, rojenice, varuhinje življenja.
Toliko stvari porajamo skozi sebe v ta svet.
In hkrati tega ne prepoznamo, ne cenimo in ne spoštujemo.
Posledično je delo ženske in njena vloga nekaj, kar ni prepoznano, cenjeno ali spoštovano v družbi.
Vendar družba smo ljudje.
Odrasli in zreli posamezniki sestavljajo zrelo družbo.
Globoko verjamem, da mora najprej ženska ugledati svojo dragocenost, preden jo zares ceni in ugleda zunanji svet.
Kar je vse prej kot enostavno. In razlog največkrat ni stvar ženske, temveč družbe v kateri živimo.
Vendar se preobrazba začne od znotraj navzven.
Zato me sploh ne preseneča več, ko pridem v stik z žensko, ki ima vsega dovolj.
Ki je sita vloge, ki jo je oblikovala, da bi preživela in ki zvesto sledi avtoriteti.
V filmu Žena tako lepo pokaže to, kako nadarjena pisateljica nima nobene možnosti, da bi svoje delo lahko delila s publiko, ker je nihče ne bi bral in ne bi mogla prodati svojih knjig. Zgolj zato, ker je ženska. Film sicer pokaže razmere v letu 1958.
Vendar tudi primer J.K.Rowling ki je uspela pod psevdonimom in so založniki sprva menili, da je moški, jasno pokaže na to, da to še zdaleč ni zgodba le žensk prejšnjega tisočletja.
Družba, ki jo poganja Patriarhat ohranja šibkost ženske tudi s tem, da kaznuje tiste, ki si drznejo, da se postavijo zase.
V nobenem primeru ne moreš zmagati, ker je igra prirejena.
Ampak vsaka ženska v svojem življenju pride do točke, ko enostavno ne zmore več prenašati poniževanja, nepravičnosti in skrivanja.
V filmu Žena, Joan pride do točke, ko si prizna, da tako kot živi, enostavno ne more več.
In iz prve roke vem, kako se počuti ženska, ko ugotovi, da je prerasla življenje, ki ga je živela za druge.
Enostavno veš, da tako ne moreš več.
In hkrati pojma nimaš kako naprej.
Ko se življenje kot si ga poznala poruši do temeljev, so zanikanje, ignoranca ali otopelost zgolj rešitve kratke sape.
Vedno znova prideš v situacije, kjer se razkriva trhlost in puhlost življenja, ki si ga ustvarila, da bi preživela.
In nobena oblika dela na sebi ti ne pomaga, da bi bolečino, ki narašča lahko omilila ali jo odmeditirala stran.
To, da si splavila svoje darove, svoj potencial, svoje sanje je preveč boleče, da bi si to lahko skrivala.
Pri svojem delu sem vedno znova priča temu, kako ženska splavi svoje sanje, abortira svoje darove zavoljo drugih.
To, da splaviš svoje sanje in se podrediš je nekaj, kar v družbi, ki profitira, če se ženska počuti šibka in nemočna, nekaj vsakdanjega in splošno sprejetega.
Eni pravijo, da se pač žrtvuješ za druge, si v razdajanju za druge, v uganjanju, ustrezanju, v prilagajanju.
In to, česar velika večina žensk ne ve je, da sistemu služi, da splav skrivaš.
Da te je sram, da si kjer si.
Da čutiš nemoč in kriviš samo sebe za izbiro.
Ni res, da ne veš kaj so tvoje sanje.
Ni res, da ne veš kaj si želiš.
Le da si se temu odpovedala.
In to je izbira, ki je pogosto boleča.
In vem tudi, da takrat, ko ugotoviš kaj se je zgodilo, kar je za mnoge ženske tam krepko po petdesetem, ne moreš na silo izsiliti svoje poti skozi vse skupaj.
Splav ni nekaj, kar lahko kar pozabiš.
Splav ni nekaj, česar bi se morala sramovati.
V mojih očeh je splav največkrat potrebno dejanje, ki ženski pomaga, da preživi.
Občutki, misli in osebne okoliščine ženske, ki se zanj odloči, so običajno ignorirani.
Kar pa ne pomeni, da kar izgine, zbledi ali da se rana, ki jo ustvari, sama od sebe zaceli.
Ženska potrebuje pogovor, da stvari sprocesira.
Da se premakne skozi čustva, ki vznikajo v njeni notranjosti.
Vendar velika večina molči.
Zakaj molčijo?
V patriarhalnem svetu je šala, ki jo pogosto slišimo na račun ženske ta, da je ženska pretirano čustvena in mentalno nestabilna. Da ji logika dela težave in da je vsaj nekaj dni v mesecu relativno neprištevna.
Ta nalepka krepi idejo, da je ženska, ki je čustvena in navdušena nad nečim neracionalna in je zato ni za jemati resno.
Ko je ženska predstavljena kot pretirano čustvena, neracionalna in nestabilna, je njene klice na pomoč zelo enostavno ignorirati.
Čustva pa ostajajo ujeta v telesu ženske.
Ko se ženska premakne skozi čustvo, na drugi strani pride ven iz tunela na svetlobo.
Če ostane ujeta v čustvu, jo to vodi v čustveno izčrpanost.
Čustvena izčrpanost pa je eden od glavnih vzrokov za izgorelost.
Včasih ostaneš ujeta, ker ne zmoreš sama najti poti skozi čustvo kot je sram, krivda, bes, žalost, obupanost, nemoč.
Ko se izgubiš v tunelu potrebuješ pomoč nekoga drugega, ljubečo prisotnost, ki ti pomaga, da se premakneš skozi tunel na svetlo na drugi strani.
V septembru sem ponudila energijsko čiščenje maternice, proces skozi katerega ženski pomagam, da pride v stik s svojim centrom, s svojim središčem, s svojo maternico in neizogibno tudi z vsem, kar je tja »pospravila«.
In v treh primerih od štirih prideva do splava… otroka, projekta, odnosa, darov, priložnosti ali sanj, ki žensko teži še desetletja po tem, ko se je zgodil.
Žensko telo je večna fontana življenja.
Je posoda.
Posoda, ki se z uporabo stara in s časom postaja utrujena, zdelana.
Ko to posodo zanemarjaš, z njo slabo ravnaš ali ji zameriš zaradi izzivov s katerimi te sooča, ta poškodba vpliva na vsa področja tvojega življenja.
Ker je vse v življenju med seboj povezano.
Ker celotno življenje temelji na odnosih.
In odnos s tvojim ženskim telesom je res pomemben.
Če čutiš, da si se v svojem življenju zataknila in potrebuješ pomoč je v oktobru na voljo omejeno število terminov za osebno srečanje, kjer te vodim skozi proces energijskega čiščenja maternice.
Ker je nega ženske energije v teh časih ključnega pomena, če želiš resnično živeti moč ljubezni in blaginje v svojem vsakodnevnem življenju.
Stik s tvojo maternico je tisti, ki ti omogoči negovanje takrat, ko si v največjih izzivih svojega življenja, ko potrebuješ podporo in negovanje.
V praksi vidim, da je resnično pomembno, da se znaš usidrati v svojem centru in da čutiš stabilnost v sebi.
Čutenje svojega telesa in zavesten stik s svojim ženskim telesom je najbolj pomembna praksa v tem norem svetu in času.
Tisto, kar globoko verjamem je, da ženska, ki je povezana s svojo maternico in živi svoje življenje iz tega notranjega centra, s svojo mehko, nežno svetlobo preobraža in zdravi svet.
Maternica je veliko več kot le mesto, kjer se začne fizično življenje.
Je mesto negovanja in mesto rojevanja.
Vendar ni le človeško bitje tisto, ki se rojeva iz maternice ženske.
V maternici rastejo in se iz nje rojevajo vse tvoje sanje in srčne želje.
Maternica je mesto kreacije in negovanja tvojih sanj.
Tvoje sanje so kot jajčece ali seme, ki potrebuje varno okolje za svojo rast.
Potrebujejo odprtost, sprejemljivost, prepoznavanje in izbiro, da jih utelesiš in porodiš skozi sebe v ta svet.
Zato je zavesten stik s svojo maternico in čistost tega svetega prostora zelo pomembna.
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena