Spust v globino

Ravnokar sem prišla z našega ženkega kroga, ki je vedno tak “gušt”, resnično je to radost za mojo dušo. In beseda je tekla tudi o tem, kako se ženske še vedno razdajamo, ugajamo, želimo ustreči drugim, želimo biti prijazne, ljubeče in ob tem pogosto zanikamo sebe in svoje potrebe. Še vedno se ne znamo odpreti, sprejeti, ker se bojimo, da bomo videti egocentrične. Veliko raje dajemo in upamo, da nas bo nekdo pohvalil, da bo nekdo drug videl vrednost tega, kar imamo, da delimo z drugimi.

Upamo, da nas bo nekdo odkril ali nas rešil. Ženske čakamo na rešitelje. Upamo, da če bomo dovolj pridne, dobre, ustrežljive, da se nas bo nekdo usmilil in nas odrešil vsega bremena, vseh ranjenosti, bolečin, ki jih nosimo v sebi. Še vedno ne znamo držati svoje posode, svoje alkemične posode, v kateri se lahko odvije magija alkimije, magija samoozdravljenja.

In to, da držiš svojo posodo je povezano s tvojo sposobnostjo, da se odpreš in si soočena z največjim sranjem in kljub vsemu držiš svojo posodo zase, je ne zapustiš. Ključno za žensko je, da je v sprejemanju in sprejemanje je izjemno velik izziv za številne ženske. Pomembno je, da se ženske začnemo zavedati, da ne gre za dajanje, ali za razdajanje sebe.

Bistveno za žensko, ki želi deliti sebe je, da je v sprejemanju.

Kajti samo, ko si v sprejemanju, lahko deliš sebe in čutiš polnost, čutiš izpolnjenost, namesto izpraznjenosti. Ne gre drugače. Danes številne ženske vozijo s prazno posodo in dajejo, dajejo, dajejo, vendar ob tem ne čutijo polnosti v sebi, temveč vedno večjo praznino v notranjosti. In tukaj je izjemno pomembno, da si iskrena sama s seboj. Kajti lahko se slepiš, da je neka stvar, ki jo počneš super in da ti je fenomenalna, na koncu dneva ti telo pove ali si izpraznjena ali si polna. In tukaj se ne moreš slepiti, goljufati sebe, kajti globoko v sebi veš ali si razprodala samo sebe ali si se ponovno izdala, ker si nisi prisluhnila.

Goljufaj sebe, dokler si ne boš verjela ali “fake it till you make it” je koncept, s katerim imamo ženske veliko težav. Zakaj? Ker čutimo v sebi, da ni res in sama sebe ne moreš vleči za nos. Na koncu se moraš vedno soočiti s seboj, z resnico. In zame osebno je največja bolečina, s katero sem se morala v sebi soočiti, posledica izdaje same sebe.

Ko se ti zavežeš sama sebi, in ko slišiš svojo dušo, ki te opomni na to, da je neka izkušnja potrebna za tvojo rast, se še vedno pregovorimo ven iz tega, da bi šle za tem klicem svoje duše. Čisto vse, ampak res, čisto vsaka ima več kot dovolj tehtne razloge in izgovore, zakaj nečesa ne moremo narediti. Vendar je izziv, ki se ga ob tem ne zavedamo, da vedno, ko ne sledimo klicu svoje duše, izdamo same sebe. Izdaš sebe. In to boli.

In ker je bolečina izdaje res močna, si to zanikaš in potem moraš opravičiti svojo izbiro in običajno okrivimo nekaj ali nekoga zunaj sebe, se ob tem ne zavedamo, da smo zapustile samo sebe in točno ta del sebe, ki smo ga sodile zunaj sebe, zaradi tega se moramo ločiti od sebe, od tega dele in gremo v otopelost. In to drage moje, delate vsak dan. Vsak dan znova dele sebe potiskate v svojo notranjo temo, v nezavedno, v upanju, da bodo evaporirali, izginili, da se ti s tem ne bo treba več ukvarjati. Kako vem? Ker sem leta, desetletja počela isto.

In zato velika večina žensk, s katerimi prihajam v stik hoče hitre rešitve, hoče aspirine, nekaj, kar jim bo olajšalo bolečino, ki jo čutijo. Niso pa se voljne spustiti v svoje globine, razen, ko jim voda teče v grlo.

Še vedno se dnevno srečujem z ženskami, ki mi rečejo, saj bom poskusila to rešiti sama. Ko jim povem določene stvari, ko jim pokažem, kje so težave, mi rečejo: “Hvala Taja, zdaj bom pa to rešila sama.” In potem se slišimo čez leto, včasih dve in mi razlagajo o istih težavah, o katerih smo se že pogovarjale. Zakaj?

Rast, razcvet, to, da postajaš vedno bolj to, kar si, je povezano s tem, da moraš v sebi spoznati in se pomiriti s tem, kje si izdala sebe, kje zavajaš samo sebe, kje zanikaš dele sebe, kje projiciraš to na druge, ker je tako bolj udobno, kje zapuščaš sebe in kje se ločuješ sama od sebe. In ja, vem, soočanje z vsem tem zahteva pogum, zahteva iskrenost do sebe. In vendar drage moje, to je rast, to je razcvet.

In tega pogosto ne zmoremo same. Zakaj? Ker tako prekleto boli, ker je tako zelo neudobno, ker je tako grozljivo, ko si je potrebno povedati resnico.

Če se želiš v svojem življenju resnično premakniti naprej, če želiš resnično zasijati in biti to kar si, moraš držati samo sebe. To v prvi vrsti pomeni, da moraš biti iskrena s seboj. In da se nehaš izdajati. Ti moraš postati ta ženska, ki si ne laže, ki se ne izdaja, ki ne rani same sebe, ki ne zapušča same sebe. Ti moraš biti ta ženska.

In ja, to ni enostavno, vem. Hodim po tej poti. Vsak dan znova sem izzvana na svoji poti in vsak dan znova imam priložnosti za svojo rast, za svojo evolucijo. In naveličala sem se praskanja po površini, naveličala sem se praznih obljub in nekaj aspirinov, ki naj bi mi razsvetlili dan.

Danes vem, kaj pomeni Razcvet Ženske, ker ga dnevno živim. In ja, še vedno me preseneča kako malo je žensk, ki so resnično voljne, da se zavežejo same sebi. Da se spustijo vase, da se zavežejo sebi in resnično držijo sebe, svojo posodo za evolucijo, za alkimijo, ki se odvija v njih samih.

Kajti to, da greš na druženje, za katerega čutiš, da ti tvoja duša zapoje, ko pomisliš, da boš na njem, te odpre. To, da izbereš zase stvari, ki te resnično napolnijo je investicija vate. To je zaveza, ki jo skleneš ti sama s seboj, da boš potovala v svoje globine, da boš spoznala samo sebe.

In če rečeš, da boš šla na neko druženje, pa te potem pol ure pred dogodkom stisne strah ali pa sabotiraš to, čemur si se zavezala, to povzroči v tebi bolečino, ker si zopet izdala samo sebe, svojo dušno izbiro. Nikoli ne gre za to, da ti plačaš nekomu drugemu zaradi njega, ti vedno investiraš vase. In zase vem, da sem največjo bolečino občutila, ko sem se odrekla nečemu (ni bilo časa, energije ali denarja), za kar sem vedela, da me hrani in neguje, da je to nekaj, kar moja duša rabi.
Zakaj? Ker sem čutila, da sem izdala samo sebe. In to je bilo tisto, kar sem potem morala nekako ublažiti in veliko žensk to ublaži s hrano, s čokolado, z alkoholom, s substancami, zdravili, romantičnimi romani, telenovelami ali pa z odvisnostjo od pozitivnega razmišljanja, afirmacij ali knjig za samopomoč. Konec dneva si vedno sama s seboj in s svojo iskrenostjo. Si lažem ali si govorim resnico?

In izbira je vedno samo in zgolj tvoja. Seveda lahko tako živiš do konca svojih dni. Lahko pa izbereš, da boš iskrena s seboj, da boš sledila sebi, da boš šla za svojo resnico, kar nikoli, nikoli ni preprosta ali udobna izbira. Vedno zahteva to, da se malo stegneš. In ne morem povedati kolikokrat sem s strani žensk, ki so vplačale v moje programe, ki so se zavezale temu, da pridejo k meni slišala isto izjavo; Strah me je, zbolela sem, ne morem priti, ker…

Moja pot je hoja po robu. Ženske vodim v globine, ker tam cvetim, ker je to moj genij. Uživam v globinah in ranljivost je moja zaveznica. Življenje me je naučilo, da če hočeš narediti pozitivno razliko v življenju ljudi, da to ni udobno in to ne ustvarja priljubljenosti. In ja, iskreno lahko povem, da to kar počnem ni priljubljeno, ker zahteva iskrenost, pristnost, soočanje z bolečino, ker zahteva, da se spustiš vase in ker to, da resnično si ta ženska, za katero si se rodila, da si od tebe zahteva, da si zvesta sebi, da zaupaš sebi, da slediš sebi, da se spuščaš v svoje globine.

In tukaj ti lahko pomagam, lahko te vodim, lahko te držim za roko, ti posvetim na pot, vendar ničesar ne morem narediti namesto tebe.

Ne, ne sejem rožic in delam si utvar, na tej poti bo bolelo in marsikaj bo razpadlo, ja na trenutke bo grozljivo, vendar sem vedno zraven, ker vem, da je na koncu tunela luč.

Ženske, s katerimi hodim, držim s svojo posodo. Zaupam vate, vidim tebe in vendar ne rešujem, ne ujčkam in ne pomilujem. Vsaka hodi po svoji poti in vsaka se mora soočiti s svojo bolečino, s svojimi ranami, s svojimi izdajami. Ne zavijam dreka v celofan, ker je drek na koncu dneva samo to kar je, ne glede na ves parfum, rožice, bleščice ali pentlje, ki jih daš gor, da ne bi videla tega, kar je resnica.

Vedno lahko pobegneš ven. In ko se na to popotovanje podaš sama, pogosto pobegneš ven. Ker je nevzdržno, ker tako grozljivo boli. in predvsem ker se prestrašiš tega, kako ti zunanji svet odslika to, kar se dogaja v tvoji notranjosti. Vse je samo stvar perspektive. Tako kot 50 odtenkov sive, vsak vidi svoj odtenek, vsak v tem vidi svojo zgodbo.

Spust v globino je izziv. Spust v globino vodi v ekstazo, radost, milino, nežnost, mehkobo in sočnost. Spust v globino te vodi v tvojo strast, v tvojo božanskost. Spust v globino razkriva resnično lepoto, ki se skriva v tebi.

Vprašanje konec dneva pa je vedno ali si dovolj zaupaš, da se spustiš v svoje globine?

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki čutijo, da niso dovolj. Ženskam asistira, da vzljubijo sebe, začutijo zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si