Strah me je…

Priznam. Strah me je. Zelo.
Strah me je, da se bo svet v katerem živim, svet, ki mi kot ženski nudi enakopravnost, svobodo izražanja, drastično spremenil.

Strah me je »testosteronskih« mladcev, ki prihajajo v Evropo na višku svoje moči. Ja, bojim se, kaj to prinaša evropskim ženskam danes, jutri, v prihodnosti. Ko berem, poslušam o beguncih, o tem, kako se ustvarjajo polarnosti znotraj družbe, družine; kako so eni za, in drugi proti, me fascinira kako hitro lahko v družbi ustvariš kaos in neenotnost. Kako hitro znamo ljudje stopiti na eno ali drugo stran, ki je edina pravilna in spljuvati tiste na drugi strani.

Česa me je strah? Kamenjanja žensk, bičanja, posiljevanja zaradi tega, ker si dovolijo biti ženstvene. Ne, ni logično. Razum pravi, da je tem ljudem treba pomagati. Telo je v paniki. V svojem telesu čutim strah. Strah, ki je star stoletja, tisočletja, strah, da bo spet tako kot je bilo. Strah, da bo ženska spet samo telo, objekt v katerega se moški izprazni, stroj za rojevanje otrok. Celični spomin, ki prihaja nekje iz globin, se prebuja v meni. Sem nora?

Od vseh temnih čustev je strah najbolj zasramovan in obsojan. Strah povezujemo s šibkostjo, strahopetnostjo in nespametnostjo. Strah vidimo kot oviro do ljubezni, kreativnosti, poguma in moči.
Vendar je neustrašnost h kateri mnogi stremimo pravzaprav znamenje otopelosti. Otopelost ali ločevanje, ki ga pogosto v sebi ustvarimo, ko želimo ignorirati, ko zanikamo stvari, ki so del realnosti nas ovira, da bi resnično začutili ljubezen v sebi. Izogibanje strahu in čustvena otopelost sta značilna načina kako se soočamo s strahom v sodobni družbi. Ko postanemo otopele za strah, ko ne čutimo, smo nesrečne in to je sindrom sodobne družbe. Vse je kul, vse je ok, nič ne čutim.

Živimo v dobi zaskrbljenosti. In zaskrbljenost enačimo s strahom. Vendar gre za različni čustvi skrb in strah sta različna. Strah je del našega preživetvenega instinkta, je čustveni alarmni sistem, ki nam pove, da nekaj potrebuje našo takojšnjo pozornost. Namen strahu je, da premakne naš sistem v akcijo, da gremo v boj ali v beg. Strah je del tvojega življenja z namenom, da zaščiti življenje. Strah pravi; ustavi se, nevarnost je pred teboj pripravi se na boj ali beg. Strah sam po sebi ni problem. Problem nastopi, ko se poskušaš strahu izogniti.

Zato se mi v teh negotovih časih zdi izjemno pomembno, da zmoreš ostajati v stiku s seboj in čutiti to, kar čutiš. Da se ne zapreš, da ne greš v ignoranco. Ni si modro zatiskati oči pred tem, kar se dogaja. Vendar je hkrati izjemno pomembno, da ostajaš budna, da prisluhneš svoji notranjosti, da opazuješ, kaj to povzroči v tebi.

Pomembno je, da se soočiš s tem, kar je v tebi, da to prepoznaš in si to priznaš. Če čutiš strah, jezo, žalost, je pomembno, da se s tem soočiš v sebi, da tega ne poskušaš zanikati. Ignoranca nas vedno drago stane. Če si kot noj, z glavo v pesku in se delaš, da je vse ok, te utegnejo stvari presenetiti.

Nahajamo se v času med dvema mrkoma. V času, ki je izjemen, kajti iz naše notranjosti bo potegnil tako zlato, kot tudi sence. To je čas, da stopiš v stik s svojimi skritimi darovi, talenti in sposobnostmi. Hkrati pa se bo potrebno soočiti z vsem, kar ti ovira, da je to zakopano v senčnem delu v tebi. Vse, kar je zakopano v tvoji podzavesti se bo v teh dneh razkrivalo, kar utegne biti izjemno naporno. Vendar, tako kot sem se morala sama soočiti s svojim strahom pred posilstvi in dekadenco ženskih vrednot, vrednost družbe, katere del sem, se boš verjetno s svojimi demoni srečala v svoji notranjosti.

Umetnost je v tem, kako navigiraš svoje globoke notranje vode podzavesti. Umetnost je v tem, da ne preplavljaš svojega življenja s tem, kar se dogaja v tvoji notranjosti. Strah ima izjemno moč. V globinah dviga dvom vase, nezaupanje, zakrči ne le tvoje srce, celotno telo se skrči v poskusu, da bi se zaščitila. Ko te je strah, zapreš vrata ljubezni. Ustvariš zidove okoli sebe, oklepe okoli svojega srca in ščite, da bi zaščitila svoje Bitje. Izziv časa, ki je pred nami je brez dvoma v tem, da zmoreš ostajati odprta in sprejemljiva, kar je roko na srce, v tem času, precejšen izziv.

Eden od načinov, kako lahko navigiraš je s svojo namero. In namero lahko uporabiš v procesu preobrazbe, opuščanja vsega, kar ti ne služi več. Lahko je reči, da je potrebno opustiti vsa prepričanja in okoliščine, ki te omejujejo, vendar moraš najprej vedeti kaj je tisto, kar te omejuje v tebi. S strahom se moraš soočiti, da sploh veš, kaj je tisto, kar te plaši, da spoznaš mehanizme, ki so spodaj in predvsem, kaj je potreba, ki jo ta čustva skrivajo pod seboj, kajti to je edini način, da si to lahko zavestno podariš.

Strah lahko pod seboj skriva potrebo po varnosti in v tem primeru je ključno, da si ta občutek varnosti znaš nuditi v sebi, da ne poskušaš najti nadomestkov v zunanjem svetu. Dejstvo je, da lahko že jutri ne boš imela več stvari, ki ti danes nudijo varnost v zunanjem svetu; odnosa, službe, doma, vendar to ne pomeni, da varnosti v resnici ni. Varnost je kvaliteta, ki si jo lahko podariš v sebi. In to je ena tistih veščin, ki so v tem negotovem svetu nujno potrebne.

V tem času izzivov, ko se iz globin podzavesti dvigajo stari strahovi, ki niso nujno tvoji, lahko so na kolektivni ravni (ne pozabi, smo v obdobju med dvema mrkoma), je izjemno pomembno, da se zavedaš kje so tvoje meje. Da se ne skrčiš, da se ne pomanjšaš, da se ne skriješ, ker so stvari strašljive, ker je neprijetno ali neudobno to, kar se dogaja. In na drugi strani, da znaš upravljati s svojo energijo, da ne preplavljaš drugih s svojo energijo, s svojimi strahovi, s svojimi nepredelanimi stvarmi.

Pomembno je, da držiš svoj energijski prostor, o čemer sem pisala v zadnji številki Namarie, brez potrebe po oklepih, ščitih in zidovih. Bodi to, kar si, kajti v tem času kaosa v zunanjem svetu lahko najbolje služiš ljudem in svetu, če si to, kar si. Pomembno je, da stojiš v svoji energiji, držiš sebe in čutiš, da si ljubezen, da si življenje, da zaupaš sebi, da podpiraš najprej sebe.

Draga Ženska, če kdaj, potem je zdaj tvoja svetloba resnično potrebna. Potrebna si svetu s svojo vero, s svojim zaupanjem v svetost življenja. Pomembno je, da si točno to, kar si.
To je čas preizkušenj. Ali boš opravila ta izpit življenja ali padla na njemu je tvoja izbira.

Kot je lepo rekla ena mojih ljubih prijateljic, svečenica, na našem druženju čez vikend; Univerzum te ljubi skozi vse ovire, težave, probleme, ki jih izkušaš. Vse to ti je dano ker ve, da zmoreš. Zato je ključnega pomena, da prevzameš polno odgovornost zase, zato kar čutiš in doživljaš v sebi in se s tem pomiriš.

5 stvari, ki ti med mrkoma lahko pomagajo:

1. Globoko dihaj. Dihaj s trebuhom. Bodi v stiku s svojim centrom. Ko čutiš stres, preplavljenost, zakrčenost – DIHAJ!
2. Poskrbi zase. Dovolj spanja. Dovolj vode. Pravočasni obroki. Poskrbi, da si ti v dobri formi. Uporabi ženske duhovne prakse plesa, petja, praznovanja, da se napolniš od znotraj.
3. Ostani v stiku s svojimi srčnimi željami. Uporabi namero, da se uglasiš na to, kar si želiš, da je del tvojega življenja.
4. Hvaležnost. Ojačaj energijo hvaležnosti v svojem življenju. Poišči stvari, za katere si lahko hvaležna vsak dan.
5. Blagoslavljaj. Ne zatiskaj si oči pred tem, kar se dogaja. Prenehaj s sojenjem in razsojanjem kdo je kriv in kdo ne. Izjemno se me je dotaknila praksa, ki jo je podelil Gregg Braden; blagoslovi ljudi, ki so v stiski in trpijo. Blagoslovi tiste, ki jim to trpljenje povzročajo in blagoslovi sebe kot opazovalko.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena