Strah pred intimnostjo…

Tvoje srce in duša hrepenita po intimnosti, vendar jo, če se je bojiš, vedno znova potiskaš stran od sebe. Ženske pogosto delijo z menoj, kako se trudijo ustvariti izpolnjujoč partnerski odnos, vendar se vedno, ko je preveč lepo stvari zalomijo. Vedno znova se znajdejo zataknjene v igri pridi bližje-pojdi stran, ko zaradi strahu pred globoko povezanostjo, ki jo intimnost predstavlja, pakirajo kovčke in grozijo z odhodom.

Že leta razlagam, da je delo z notranjim otrokom ključnega pomena, če si v odnosih z ljudmi. Če želiš živeti v izolaciji na vrhu gore, ne boš imela težav s povezanostjo s seboj. V odnosu z drugo osebo, pa boš imela težave, če ne boš prepoznala mehanizma, kako do strahu pred intimnostjo sploh pride.

Strah pred intimnostjo izhaja iz strahu pred zapuščenostjo, izdajo, zavrnitvijo ali zlorabo. Ti strahovi pa izhajajo iz našega zgodnjega otroštva, ko smo izkušali čustveno izdajo, zavrnitev ali zapuščenost s strani svojih staršev, ki so bili ravno tako ranjeni. Ranjeni smo bili v svojih prvih odnosih z ljudmi.

Kot otrok si majhno, nedolžno bitje, ki je popolnoma odvisno od ranjenih ljudi, ki niso ljubili sebe in so bili zato nesposobni ljubiti na zdrav način.

Resnica je, da način, kako so starši ravnali s teboj nima čisto nobene veze s tem, kdo ti si. V resnici te starši niso videli. Niso videli tvoje edinstvenosti in enkratnosti. Njihova perspektiva tebe je bila filtrirana skozi prizmo sramu in ranjenosti v njihovi notranjosti. Nate so projicirali svoje upe, sanje, pa tudi strahove in negotovosti. V tebi so videli rešitev za svoje občutke nevrednosti, podaljšek sebe, ki bo naredil vse, kar njim ni uspelo. Ali pa na drugi strani kot oviro, da oni niso mogli doseči tega, kar so si želeli. Za mnoge pa so bili starši tako ujeti v lastne odvisnosti in dramo preživetja, da nikoli niso bili ugledani.

In to je boleče. Vse to globoko zareže v dušo otroka, ki si želi biti ugledan, ljubljen in sprejet točno tak, kot je.
Zato ni čisto nič čudnega, če smo se, kot majhni otroci raje družili z živalmi in preživljali čas v naravi. Kajti narava je varna, ne sodi te. Domače živali te ne zapustijo, ker je s teboj nekaj narobe. Narava te ne bo zasramovala. Ljudje te.

Intimnost v svoji osnovi je občutek globoke povezanosti z drugo osebo, ko dopustiš, da je druga oseba vidi, ko sebe deliš z osebo na drugi strani.

In deliti sebe je problem, če imaš v samem jedru občutek, da si nihče, da je nekaj hudo narobe s teboj in da si zaradi tega nevredna in te je nemogoče ljubiti. Enostavno nočemo, da bi nas oseba na drugi strani resnično ugledala, saj bi to pomenilo, da bi se razkrila sramotna skrivnost, ki jo nosimo v sebi. Strah pred intimnostjo temelji na prepričanju, ki si ga oblikovala kot majhna punčka, na katerem temelji tvoj odnos do sebe.

Tvoja majhna punčka vse do 7 leta, ko se vklopi razumski del tvojih možganov, svet doživlja skozi občutke in zato nas tako močno prizadene kritika in kaznovanje.

Rada rečem, da smo bili udomačeni skozi kaznovanje in nagrajevanje za naše obnašanje. Postanemo odvisni od mnenja ljudi okoli nas in v skladu s tem izgradimo svojo osebnost. Otrok nima kapacitete, da bi rekel, da se tega ne gre. Otrok ne zmore predelati bolečih čustev v sebi in tako se ločimo od sebe. Skrijemo dele sebe in se prilagodimo. Tekmujemo za odobravanje in naredimo vse, kar je v naši moči, da bi bili sprejeti in nagrajeni.

Soodvisnost je del našega mehanizma za preživetje. Temelji na občutku sramu, da je z nami nekaj hudo narobe.
Mehanizem preživetja nas poskuša zaščititi pred tem, da bi bile izdane, zavrnjene ali zapuščene, ker je z nami nekaj hudo narobe, ker smo nevredne in nas ni mogoče ljubiti.

Strah pred intimnostjo je v samem jedru strah pred izgubo – sebe. V svoji notranjosti vemo, da se moramo za povezanost z nekom odreči delu sebe. In to je zelo boleče.
Strah pred intimnostjo vznika iz teh naših ranjenosti. In kot odrasli, če nismo pozdravili tega dela v sebi, se še vedno odzivamo iz teh istih mehanizmov.

In moj je bil leta, kaj leta, desetletja, da sem napaka in da je z menoj nekaj hudo narobe. Ker če bi bila ok, potem bi me ljudje imeli radi in bi me nagradili. Tako pa sem bila vedno znova kaznovana.

Strah me je bilo pokazati sebe, to kdo v resnici sem, ker se mi je zdelo, da bom kar umrla, če bodo ljudje resnično videli mene, moj zasramovani jaz. Ko sem že delala s svojim notranjim otrokom, sem na trenutke, ko sem uspela predreti skozi svoje samoobtoževanje, v trenutkih jasnosti spoznala, da če bom dovolila drugim, da me resnično vidijo, da bodo v grozi pobegnili pred deformiranim, sramu vrednim bitjem, ki sem jaz. In za mano je dolga pot, ko sem delček po delček spoznavala in objemala sebe.

Ne, to ni projekt, ki ga zaključiš v x mesecih. Gre za proces alkimiziranja svojega svinca v zlato. In da si upaš podati na to pot, moraš biti srčna, predana sebi in predvsem drzna, da se spustiš na to popotovanje vase, v lastne globine.

Kajti ne moreš se naučiti, da ljubiš sebe brezpogojno, brez da spoštuješ svoj bes.
Ne moreš biti resnično globoko povezana s seboj ali z drugimi brez da si prisvojiš svojo žalost.
Ne moreš se povezati s svetlobo v sebi dokler nisi voljna prepoznati in sprejeti svoje lastne teme.
In brez, da resnično začutiš celo paleto strahu v sebi ne moreš zaživeti radostno življenje, ki si ga želiš.

Potrebno je čustveno zdravljenje, zdravljenje svojih ranjenosti, da bi lahko izkusila celoto Sebe. Povezana z božanskim v sebi si lahko samo, ko si povezana s tistimi deli v sebi, za katere meniš, da niso božanski. Kajti vse je Eno in Eno je v vsem.

Če te zanima več, te vabim, da se mi pridružiš in Objameš Sebe.
Več najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si