Ko si sama sebi največja ovira, na poti k sebi…

»Vsak trenutek, ko ne delaš tistega, kar veš, da bi moral, kradeš svojemu prihodnjemu jazu.« Rory Vaden

Eno najbolj presenetljivih spoznanj je brez dvoma ugotovitev, da si sama sebi največja ovira na poti k sebi. Velika večina žensk s katerimi prihajam v stik mi reče: »Taja, vse to bi že naredila, če bi samo vedela, kako!?«
Vendar to ni resnica. Resnica je, da vsi vemo kako in kaj.

Ključno vprašanje je torej, zakaj tega ne naredimo, zakaj ne sledimo svojim srčnim željam?

Resnica je, da ne gre za pomanjkanje informacij, vsi imamo informacije na voljo. Sploh dandanes ne moremo reči, da ne vemo, Stric Google nam je vedno na dosegu roke.
Resnica je, da nas ne ovirajo drugi ljudje. Pa tudi težavnost izziva ali okoliščine nas v resnici ne ustavijo na poti k sebi.

Če se ne poglobimo v to, kar se nam dogaja, se pogosto zdi, da nam stvari enostavno niso namenjene ali da čas še ni dozorel za to, da bi resnično zaživele svoje želje. Pogosto ženske stvari interpretirajo kot nesrečen splet okoliščin, ali da imamo res smolo, da enostavno nimamo sreče. V resnici pa same sebe sabotiramo.

Kako pogosto si zastaviš nove načrte in na koncu sama sebi stojiš na poti in zaradi strahov spodkopavaš svoje optimistične načrte? Ali pa začneš nov odnos in ga uničiš, ker si začneš zamišljati boleč izid? Ali pa začneš poslovno sodelovanje z nekom in se znajdeš v igri moči, ki bi jo lahko mirno rešila, vendar se znajdeš v istem destruktivnem vzorcu, ker te je strah osebe na drugi strani?

Pogosto zganjamo teror nad lastnim življenjem, si mečemo polena pod noge ali pa hočemo stvari doseči na silo, tako da dobesedno posiljujemo same sebe in se sploh ne zavedamo, kaj si počnemo.

In da je mera polna, se stvari ne bodo spremenile, dokler ne bomo voljne, da se soočimo same s seboj.

Najpogosteje se s saboterjem srečujemo v situacijah, ko se naše življenje obrne na bolje, ko nam stvari začnejo uspevati in se kar naenkrat znajdemo v notranji stiski, ker nas je strah, da bi se nam zdaj zgodilo nekaj slabega, ker nam tako dobro gre. Vendar namen notranjega arhetipa saboterja ni, da te sabotira, temveč, da te poduči kako prepoznati načine, kako se spodkopavaš in zavračaš priložnosti.

Pri večini ljudi se samosabotaža kaže v odlašanju in zavračanju priložnosti.
Največkrat točno vemo, kaj bi bilo potrebno narediti, pa tega enostavno ne naredimo. Odlašanje je simptom samosabotaže. In eden od presenetljivih načinov, kako pogosto sabotiramo sebe, da se ne premaknemo tja, kamor si želimo je to, da zbolimo. Vse prepogosto ustvarimo fizične simptome kot način, da ustavimo sebe na poti in s tem zavrnemo priložnost, ki nam je ponujena. Enostavno nam na pot pride »nepričakovana« ovira, ki nas odvrne od tega, kar si želimo narediti. Poznano?

V resnici ne gre za »nesrečne« okoliščine, kot jih rade opišemo, temveč za samosabotažo. Če globoko v sebi verjameš, da, če boš naredila to, kar veš, da moraš narediti, da boš nekaj izgubila, potem se v skladu s svojimi podzavestnimi mehanizmi odločiš zato, da ne bi izgubila tega, kar ti je ljubo.

Skozi otroštvo smo vzgajani skozi nagrajevanje in kaznovanje, to je mehanizem, ki nas udomači v procese odzivanja, ki so nam domači, poznani in udobni. Zato pogosto raje izbiramo v skladu s poznanim, kot da bi se podajali v neznano. In ravno v tem procesu nam saboter vedno prav pride, saj sabotiramo nepoznano in ostajamo v udobju znanega, tudi, če ni optimalno.

Ravno zaradi tega, ker te v procesu prehoda iz princese v kraljico ne motivira strah, ker je udobno tam kjer si, se pogosto ne premakneš, dokler bolečina okoliščin v katerih si ne preseže bolečine udobja v katerem si.
Šele takrat narediš premik.

In ženske gredo v samosabotaži včasih do največjih možnih ekstremov, tudi do tega, da dopustijo zlorabo, da same sebe poškodujejo, maltretirajo leta in leta, če ne desetletja, si vzamejo srečo, ne spijo in zatirajo svojo kreativnost.

Strah pred neznanim, strah pred tem, kdo bi bila, če bi se zavezala temu kdo jaz sem žensko pogosto drži ujeto na mestu. V sebi vemo, kaj bi bilo modro narediti, pa enostavno sabotiramo priložnosti, ki v naše življenje vstopajo s tem namenom, da se premaknemo. In vse to usmerjajo psihološki procesi v tvoji notranjosti.

Tako upamo, da se bo nekaj zgodilo in nas osvobodilo, da se bomo končno rešile službe, situacije ali osebe, ki nas duši in maltretira, ob tem pa pozabljamo, da je zunanji svet vedno zgolj odsev notranjega in da v praksi pravzaprav sabotiramo sebe in priložnosti za napredek.

Zakaj se ne premaknemo?
Največji izziv brez dvoma leži v globokih čustvenih ranah iz našega otroštva. Ko te je nekdo zavrnil in si imela občutek izdaje, zavrnitve, zlorabe, zapuščenosti, ločenosti, si doživela travmatično izkušnjo ali ranjenost. Posledica tega je bila globoka notranja rana, za katero se morda zdi, da nima nobene zveze s tvojim sedanjim življenjem. Vendar je resnica drugačna.

Morda se ti zdi, da je preteklost za tabo in da nima čisto nobene povezave s tvojo sedanjostjo, vendar je vsaka rana, ki ni bila pozdravljena še vedno del tvoje notranjosti. Morda se zdi, da je zakrpana, v resnici pa si čez njo samo nalepila obliž v upanju, da se bo vse pozdravilo samo od sebe. Taka rana se je morda stran od tvojega pogleda, skrita pod vsem, kar si naložila čez njo, zagnojila.
Dokler ne odpreš svoje rane in očistiš vse smrdeče gnojnice življenja, boš svoje srčne želje zelo težko dosegla.

Verjemi, da sem poskušala v svojem življenju z voljo in z disciplino doseči zastavljene cilje, vendar na koncu enostavno nisem znala praznovati in uživati v tem, kar sem dosegla. Gnojnica podzavestne bolečine me je desetletja ovirala pri tem, da bi živela srečno življenje. In Caroline Myss je bila tista, ki me je leta 2009 vodila v mojo gnojnico življenja, kjer sem se soočila z vsemi ranami, ki sem jih pustila v svoji notranjosti vse od pubertete naprej gniti. Štirje preživetveni arhetipi, s katerimi me je seznanila so me vodili v moje lastne globine in tako sem zelo intimno spoznala tudi svojega saboterja.

Pogosto mi ženske rečejo zakaj se je treba soočiti z vsem tem?
Zato ker je tvoje. Ker je del tebe. Ljudje se sabotiramo na ključnih področjih našega življenja. Nekateri ostajajo v partnerstvu, kjer so zavrnjeni ali zlorabljeni – vedno znova in znova, ob vedno enakem partnerju, ne glede na to koliko zvez zamenjajo. Ali pa imajo vedno znova težave z zdravjem. Se pozdravijo in jih kmalu pesti podobna težava. Spet drugi nikoli ne napredujejo v karieri, čeprav imajo za to izpolnjene čisto vse pogoje. Potem imamo take, ki nikoli ne splavajo na »zeleno« vejo in upravljajo s svojimi financami, ne glede na to, koliko zaslužijo.

Dejstvo je, da če sabotiraš sebe na kateremkoli področju svojega življenja skozi odlašanje ali izgovarjanje, ne dosegaš tega, kar si želiš. In ena tistih stvari, ki je pri saboterju bistvenega pomena je iskrenost. Iskrena moraš biti sama s seboj, si povedati resnico, da vidiš, ali si že nekaj časa nekaj želiš, pa kar odlašaš s tem in tega ne realiziraš. Pogosto za to krivimo druge, vendar, če zmoremo resnično globoko pogledati vase, lahko vidimo, da v ključnih trenutkih zbolimo, najdemo izgovor, morda zboli kdo od bližnjih, ali se stvari kar naenkrat spremenijo in imamo občutek, da enostavno ne moremo biti tako »sebične«, da bi v takih okoliščinah poskrbele zase. Vse to je le nekaj simptomov, da sabotiramo sebe.

Konec koncev je edini način, da spremeniš svoje zunanje okoliščine to, da spremeniš svojo notranjost. In za to je potrebno nenehno soočanje s seboj. Vse, kar si želiš, je dosegljivo, vprašanje je le, ali dopustiš, da te tvoje notranje ovire, ki jih preslikavaš v zunanji svet ustavijo, ali se znaš ustaviti, pogledati v svojo notranjost in prepoznati, da si največja ovira pravzaprav sama sebi.

To, kar je pomagalo meni, je bilo soočenje z mojim saboterjem, kajti saboter je varuh tvoje izbire. Saboter je ogledalo, ki odseva tvoje strahove pred tem, da bi prevzela odgovornost zase in za tisto, kar ustvarjaš!

To kar je učenje saboterja je samozaupanje.
Če pa si pripravljena, da se soočiš s svojimi ovirami na poti, te vabim na 12 tedensko druženje.Več o spletnem druženju najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si