Superženska zmore vse sama … in cena?

Večina žensk, ki so stare manj kot 50 je zraslo v duhu revolucije v 60 letih in podučili so nas, da je srečna ženska izobražena, zaposlena, samozadostna, finančno neodvisna, priročna mati in ubogljiva hči, lojalna prijateljica, strastna ljubica, skratka superženska, ki zmore vse in je vsakomur v uteho in jo imajo vsi radi zaradi tega.

Ženske si desetletja prizadevamo doseči ta ideal.
In ko ženska doseže vse, kar je menila, da si želi (pogosto so to želje, v katere smo bile udomačene in sploh nismo v stiku s svojimi srčnimi željami in hrepenenji), tiste redke, ki jim uspe doseči obljubljeno deželo, kajti to naj bi prineslo srečo, ugotovijo, da to ni to in se sesujejo. Nastopi sesutje iluzije in s tem pogosto celotnega življenja ženske, vsaj taka je moja osebna izkušnja, ko se je vse podiralo kot domine.

Po desetletjih stresa, samožrtvovanja in zanikanja sebe, ženske pogosto v obupu ugotavljamo, da je bilo vse, za čemer smo se gnale, ker smo bile tako vzgojene, zgolj iluzija, privid.

Delo, prizadevanje, zbiranje titul, rezultatov in dosežkov, vse kar smo dosegle, kar naj bi nam prineslo srečo je v resnici prineslo izjemno izčrpanost. Ravno danes sem govorila s prijateljico, ki mi je rekla; Taja, po tem, ko sem dosegla vse kar se je dalo, poročena sem, z dvema otrokoma, zaključujem magisterij ampak jaz sem tako nesrečna in depresivna, vse to je popolnoma brez vrednosti. Kajti v večini primerov nekaj še vedno manjka, pa pojma nimajo kaj.

Hkrati s tem pa se večina začne zavedati tudi tega, kako so se mučile in koliko so vložile v to, da so dosegle kar so in če zdaj odnehajo, to pomeni, da bodo plačale izjemno visoko ceno, če bi zapustile to mašinerijo katere sužnje so postale.

Pot iz te dileme nas pogosto vodi skozi krizo, kjer ugotovimo, da nas je družba, ki nas je potegnila za nos v prepričanje, da bomo srečne, če bomo postale superženske pravzaprav prevarala.

Ženske tako ostajajo same, ranjene, prizadete, obupane in pogosto otopele, ter izberejo umik od življenja, obveznosti in se zatečejo v tolažbo s hrano, romantičnimi novelami (David Deida pravi da so romantične novele ženska pornografija.), televizije, antidepresivov ali še slabše alkohola in drog.

Sodobna ženska je odrezana od naravnega toka življenja in svoje Biti, svoje lastne ženstvenosti. Brez ženskih moči sočutja, prijaznosti in izobilja, ki jim vlada srce, ženske zanikamo sebe, ranimo sebe in zlorabljamo same sebe.

Tukaj nedvomno velja kot pribito izrek Mahatme Gandija – »Nihče me ne more raniti brez mojega privoljenja.«
Kajti, ko ti sebe zlorabljaš in se trpinčiš, s tem daješ dovoljenje ljudem zunaj tebe, da ti odslikajo v zunanjem svetu, kar sama sebi delaš v notranjem svetu.

In kot nomadi tavajoči v puščavi tekmovalnosti, nezadovoljstva in pomanjkanja, ženske najdemo uteho v moških principih uporabe sile, agresije, dominance in nadzora.

Delamo več in še bolj trdo, manipuliramo in kritiziramo. Skrivamo se za kratkimi lasmi in moškimi oblačili ali pa na drugi strani zlorabljamo svojo seksualnost, ter dajemo energijo in moč izkoriščevalskim in nemočnim aspektom ženskih stereotipov.

Dejstvo je, da rože ne uspevajo v slani vodi in tako se tudi večina žensk ne razcveti v vsej svoji veličastni ženstvenosti.

To, česar ne prepoznavamo je, da trpljenje ženske nima vpliva le na njen svet in ljudi, ki so ji blizu. Če ženska ne najde izhoda iz svoje krize identitete v kateri je, to vpliva na celoten svet. Trpljenje, nezadovoljstvo in depresija številnih žensk po vsem svetu se kaže tudi v krizi, ki jo doživljamo.

In če ženske ne bomo našle poti ven iz te krize, ne skozi moški način delovanja, temveč skozi ženski način Biti, se bo trend destrukcije nadaljeval. In tukaj ni recepta, tukaj ne pomagajo tehnike, tukaj ničesar ne moreš narediti, da bi to »rešila«. Ključ je v tem, da postaneš, da si najsrečnejša ženska in skozi to svojo Bit vplivaš na svet. Obnoviti je potrebno žensko esenco, če hočemo rešiti svet. Kot je rekel Dalaj Lama – »Svet bo rešila zahodna ženska.«

Zakaj ženska? Moški jo poskušajo reševati na svoj način, na način, ki smo ga usvojile tudi ženske v zadnjih 60 letih; skozi delovanje, reševanje, skozi akcijo.

Vendar to ni stvar delovanja, tehnik, dela na sebi. S krizo se ne moreš boriti, niti z njo razumsko rokovati. Ne moreš se usesti in se pogovoriti z njo in potem narediti korake a, b, c, in d in je stvar rešena.

Moja osebna kriza je potrebovala 4 leta aktivnega negovanja, posvečanja sebi, notranjih vpogledov, dnevnih duhovnih praks, da zdaj prepoznavam, da sem na poti ven. Stvar ni enostavna in ne zgodi se čez noč. Od nas zahteva prisotnost, pozornost, pričanje. To so duhovne prakse prebujenega stanja Biti.

Ni ga angela, ki bi te lahko rešil, kajti angel si ti. Angeli so aspekti, so deli tebe, tvoje izvorne biti. Ni je meditacije, ki bi te rešila, nič od zunaj ne pomaga. To kar kriza zahteva od nas je spust vase, v svojo notranjost. Notranje smo pozorne na principe življenja, na nenapisane zakone kreacije in vse se začne s prvim, ki pravi, da je vse eno in da je eno v vsem. V zunanjem svetu, pa se odslikavajo ti principi v vsakodnevnem življenju, skozi našo naravnanost in način, kako živimo življenje.

In ker vem, da obliži pomagajo le za kratek čas. In tudi, da je življenje ena sama duhovna praksa, da energijski svet ni ločen od fizičnega, da se nima smisla zatekati nekam v duhovne sfere samo zato, da lažje preživljaš čas v fizičnem svetu, priporočam ženske duhovne prakse.

Ženske duhovne prakse so praznovanje, ples, petje, druženje v ženskih krogih. Kajti iz izkušenj vem, da so stalne duhovne prakse v vsakodnevnem življenju, v konkretnih situacijah nujne. To ni več luksuz posameznikov, to je nuja celotne družbe, če hočemo ven iz krize.

Edina pot ven iz krize, pa naj bo to kriza srednjih let ali globalna kriza, vodi navznoter.
Vprašanji sta dve; Ali si drzneš? In kaj izbiraš ZaSe?

Bodi Sijajno!

Taja Albolena