Taka si, kot tvoj oče…
… mi je rekel.
Zagotovo si že kdaj slišala kakšno primerjavo v tem stilu in veš, kaj to sproži v tvoji notranjosti.
»Samo delaš. Družina pri tebi ni na prvem mestu, ampak ti je posel bolj pomemben,« je nadaljeval.
Zabolelo me je, kot bi mi potisnil v srce ne le en nož, ampak toliko njih, da so dosegli čisto vsak kotiček srca.
Saj veš, kako se ti pred očmi zavrti film; skrbnost, kuhanje, oblačenje, pospravljanje, vožnja. Enostavno ni dovolj. Ne glede na to, kaj narediš nikoli ni dovolj.
In potem me je zadelo kot strela z jasnega, da itak nisem dobra mama.
Ker, če bi bila, potem …
Potem kaj!?
Nisem več slišala tega, kar je govoril. V moji notranjosti je vodstvo prevzel tisti notranji glas moje Perfekcionistke, ki mi je zrecitiral vse tiste dogodke, kjer nisem bila prisotna, ker sem imela stranko, seminar, ker sem delala.
In nihče ni tako glasen kot ona.
In nihče ne ve tako dobro, kam usmeriti kazalec, da mi pokaže, kako nepopolna sem.
Ubije me. V trenutku sem mrtva.
Barve v mojem življenju v trenutku izginejo in vitalnost odteče iz mojega telesa.
Ostane le še lupina, ko se po licih začnejo kotaliti krokodilje solze.
Vedno umrem. Pri živem telesu umrem.
Sivino napolni otopelost in tista obupna praznina. Ne obstajam.
Nimam dovoljenja, da obstajam, ker nisem dovolj dobra.
In temu sledi tisti notranji impulz boja. Ne bom se predala, ne bom kar otrpnila, nekaj moram narediti v zvezi s tem. Nekaj. Karkoli.
In eden od impulzov je boj za obstanek.
Dokazovanje, da zmorem.
Ko sama sebe ne vidiš, ne vidiš svoje vrednosti. Vedno znova se trudiš. In dokazuješ.
In ko si nevidna sama zase, čutiš notranjo šibkost, nemoč, čutiš, da si izven svojega centra.
Iščeš zunanjo potrditev. Iščeš nekoga, ki bi te videl. Sežeš v zunanji svet po potrditev.
Težava s sporočilom, da nisi dovolj je, da je zakodirano v tvoj živčni sistem in da verjameš, da je to tvoja resnica, čeprav je to resnica tvojih staršev, ki so jo ponotranjila.
Kot otrok se vedno znova obračaš k svojim staršem po potrditev, da si dovolj. In verjameš svojim staršem. Oni so tvoji velikani. Zakaj jim ne bi verjela?
Otrok se ne more zaščititi. Na starših je, da ga zaščitijo.
In ta glas starša, ponotranjimo. Postane glas tvoje Perfekcionistke, ki ti govori, da nisi dovolj dobra, lepa, pametna, uspešna. Da nikoli ne bo nič iz tebe. Da nisi vredna, da bi kdo poskrbel zate, ker si lena. Da te itak nihče ne mara.
To, česar po vsej verjetnosti ne veš, je, da se vsak otrok rodi s številnimi nepovezanimi živčnimi končiči v možganih, ki jih imenujemo nevroni. To, kar počnemo kot majhni otroci je, da ustvarjamo povezave med temi nepovezanimi nevroni. Tako se učimo.
Bolj, ko krepimo določene nevronske povezave, s ponavljanjem, močnejše so.
S ponavljanjem se učimo in namenoma krepimo želene živčne povezave.
To je sijajen sistem telesa, da se ni treba vedno znova učiti znanih stvari. Vendar se pojavi izziv, ko se v živčnem sistemu povežejo stvari, ki nam ne služijo.
Otrok se uči tako, da vidi sliko mačke in mu ob tem odrasli neštetokrat ponovijo, da je to mačka, tako možgani ustvarijo povezavo slike mačke z besedo mačka. Če pa je informacija napačna, npr. da ti ob sliki mačke vedno znova povedo, da gre za psa, pride do napačne povezave v možganih.
Če smo bili kot otroci ljubljeni in sprejeti takšni kot smo bili, smo se naučili, da smo ljubljeni in imamo v svojih živčnih povezavah to informacijo, da smo ljubezen.
Zaradi človeške narave in bolečin, ki so jih doživljali naši starši, pa so po vsej verjetnosti svoje pomanjkanje prenesli tudi na nas. Ljudje smo izjemno iznajdljivi in sporočila zbiramo skozi dejanja, zgled in zaključke potegnemo iz obnašanja ljudi okoli nas. Še posebej, ko smo majhni.
Tako so bile ustvarjene živčne povezave, ki po vsej verjetnosti še danes poganjajo tvoj notranji samogovor; tega ne znaš, ne zmoreš, nisi dovolj dobra, nisi ljubljena.
In to sporočilo, da nisi dovolj dobra, ni bilo vedno izgovorjeno. Pogosto dobimo tovrstno sporočilo skozi obračanje z očmi, težko tišino, globoke vzdihe, ki nam dajo vedeti, da je nekaj z nami hudo narobe. Tovrstna sporočila so del našega vsakdana in kot majhni otroci, se nismo znali zaščititi pred njimi. Enostavno sprejeli smo sporočila, jih vsrkali, kot gobe.
Dobra novica je, da lahko zaradi nevroplastičnosti naših možganov, svoje živčne povezave ustvarimo na novo.
Prvi korak je, da prepoznamo stare povezave, ki nam ne služijo več.
Temu pa sledi novo učenje, ki je vse prej kot enostavno. Od nas terja ponavljanje.
Tako, kot je otrok skozi ponavljanje ustvaril povezave v prvi fazi, jih lahko tudi odrasli. Vendar to terja ponavljanje, novo učenje, ki pa ne gre čez noč.
To je, kot bi ustvarjali nove avtoceste v svojih možganih. Energijo iz povezav, ki tečejo, moraš preusmeriti na kolovoze, ki jih ustvariš na novo. In potem s tem, ko vsak dan voziš po tem kolovozu, utrdiš cesto, jo razširiš. Z dnevnim osredotočanjem na nov kolovoz, ga sčasoma asfaltiraš, nato narediš dvopasovnico, pa štiripasovnico. Ves čas energijo iz starega tokokroga usmerjaš v novega s tem, ko mu namenjaš pozornost in vanj usmerjaš energijo.
Zato je tako, da stvari ne spremeniš čez noč.
Zato je v praksi tako, da te vedno znova okoliščine preizkusijo kje si in kako dobro so prevozne nove poti, pa tudi ali boš izbrala stare povezave ali namesto njih raje nove.
Zato govorim o tem, kako pomembne so dnevne prakse in to, da zavestno vedno znova, predvsem v situacijah, ki te izzovejo, izbiraš nove povezave v tvojem živčnem sistemu.
In to terja čas.
Terja budnost. Prisotnost, da opaziš, kaj se dogaja.
Terja prepoznavanje. Da ujameš ranjenost in jo zavestno presežeš s tem, ko izbereš novo zavezo, svoj novi dogovor.
In tega nikoli ni konec.
Tudi ko si mnenja, da si čez, te okoliščine, ljudje, ki so ti blizu, preverijo, kje si.
Danes to vem. In tudi, ko se oglasi moj nevidni otrok in takoj za njim moja Perfekcionistka, se hitro premikam skozi svojo notranjo čustveno pokrajino. Namesto dni, tednov in mesecev kujanja, zamer in bolečine, se znam v nekaj urah popolnoma pomiriti in v sebi izbrati to, kar želim izbrati.
In to želim za vsakogar, tudi zate. Kajti to je mesto iz katerega vznika svoboda, ljubezen, varnost.
Ko veš, da je vse v tebi in da si ti tista, ki izbira.
In res je, veliko delam. Vendar je družina še vedno na prvem mestu. Danes vem, da je bila tudi pri mojemu očetu, čeprav sem mu pogosto očitala to, da me je zapuščal, zaradi službe. Zdaj, ko poznam svoje notranje ranjenosti precej lažje pogledam od daleč in vidim širšo sliko. Danes vem, da sem v vsem tem času zmogla zelo pomembno stvar… Objeti sebe, sprejeti sebe, vzljubiti sebe. Celoto Sebe.
Če te zanima več, te vabim v program Objemi Sebe, kjer podelim, kako ustvariti nove notranje zaveze s seboj in vzljubiti sebe. Več najdeš na povezavi tukaj>>>
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da s svojo svetlobo pustiš sled.